HMELJ- zeleno zlato
Pred letom 1970, ko v Sloveniji še ni bilo obiralnih strojev, je Savinjska dolina po 15. avgustu oživela. Hmelj so prišla obirat pridna dekleta, pa tudi fantje, ki so največkrat dobili vlogo "štangarjev". Privzdigovali so hmeljevke, da so jih obiralke laže podirale na križ. Tudi za vodo so skrbeli ti fantje. »Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva je v Žalec povabil nekdanje obiralce na srečanje, kjer so obudili spomine in jih tudi posneli, kasneje pa jih bodo natisnili.
»To je treba pokazati našim mladim,« je poudarila nekdanja obiralka Regina iz Prevorja pri Lesičnem. Pozneje se je vsak dan vozila na delo v Celje; ko službe še ni bilo, se je pridružila skupini obiralk, ki so potovale z vlakom. Nato so se košarami (cajnami) naložile na voz, ki jih je pričakal in odpeljal do kmetije. Tam jih je čakalo ležišče na senu in miza za zajtrk in večerjo, kosilo pa so pojedle kar na njivi, ko so se z bolečimi, opraskanimi rokami, ki so pekle, če jih je močil dež, še huje pa je bilo v vročini, zbrale ob skromni, preprosti hrani. Le ob nedeljah so se obiralci lepo oblekli, a so takoj po maši spet pohiteli na njive. Trikrat na dan je gospodar zmeril nabrani hmelj, vsakemu obiralce dal balete in jih zadnji dan tudi plačal po številu balet. Ponekod so po končanem delu v hmeljišču obiralke opravile še okopavanje repe in korenja. Nekateri gospodarji so bili prijaznejši od drugih. Pa vendar so obiralke vse hudo pozabile in si naslednje leto spet želele na pot v Savinjsko.
Da bi nabrali čim več spominov, vabim vse, ki vas je tudi opraskal hmelj, da pošljete svoje zapiske (prosite mlade za pomoč pri elektronskem pošiljanju) na naslov: kummarija@gmail.com ...
