Lažje življenje z novo kolčno protezo

ZDRAVJE

Nejc Kurinčič, ortoped iz Ortopedske bolnišnice Valdoltra

Bolečina v kolku se navadno ne pojavi čez noč. Sprva jo občutimo le ob večjih obremenitvah ali daljši hoji, nato postaja vse pogostejša. Težje si obujemo čevlje, stopnice terjajo od nas vse večji napor, hoja pa ni več tako sproščena kot nekoč. Ko začne bolečina motiti spanec in vsakodnevne dejavnosti, je čas za pregled pri zdravniku.

Ena najpogostejših degenerativnih bolezni sklepov je artroza kolka. »Pri njej postopoma prihaja do propadanja sklepnega hrustanca in sprememb drugih struktur sklepa, zaradi česar se zmanjšuje gibljivost, pojavijo se bolečine, v napredovali fazi pa je lahko močno omejena tudi hoja,« pojasnjuje Nejc Kurinčič, dr. med., specialist ortopedske kirurgije iz Ortopedske bolnišnice Valdoltra. Na vprašanje, kdaj pomisliti na artrozo kolka, odgovarja: »Najznačilnejši znak artroze je bolečina v dimljah, ki se lahko širi po stegnu proti kolenu ali v predel zadnjice. Sprva se pojavlja predvsem med hojo ali pri drugih obremenitvah, z napredovanjem bolezni pa tudi v mirovanju in ponoči. Bolniki pogosto opažajo jutranjo okorelost, zmanjšano gibljivost ter težave pri vsakodnevnih opravilih, kot so obuvanje nogavic, sklanjanje ali vstopanje v avtomobil. Zaradi bolečine se lahko razvije tudi šepanje. Ker se težave pojavljajo postopoma, jih marsikdo dlje časa pripisuje starosti. Vendar staranje samo po sebi ni razlog, da bi morali kronično bolečino sprejeti kot nekaj neizogibnega.«

Telesna dejavnost ohranja sklepe

»K razvoju bolezni prispevajo številni dejavniki, med njimi starost, genetska nagnjenost, čezmerna telesna teža, pretekle poškodbe ter nepravilnosti v obliki in razvoju kolčnega sklepa. Na težave pomembno vplivata tudi telesna pripravljenost in življenjski slog.« Poudarja, da je za zdravje sklepov zelo pomembno, da ostanemo telesno dejavni. »Redna vadba pomaga ohranjati mišično moč, gibljivost in stabilnost sklepa. Prav tako je pomembno vzdrževanje primerne telesne teže, saj vsak odvečen kilogram dodatno obremenjuje kolke in kolena.« Dr. Kurinčič pravi, da diagnoza artroze temelji predvsem na pogovoru z bolnikom, kliničnem pregledu in rentgenskem slikanju kolka. »Rentgenske slike običajno jasno pokažejo zoženje sklepne špranje, kostne izrastke in druge značilne spremembe.« Dodatne preiskave, kot so magnetna resonanca ali CT, so včasih potrebne pri začetnih spremembah, kompleksnejših primerih, ali kadar želimo izključiti druge vzroke bolečine. »Pomembno je poudariti, da rentgenska slika sama po sebi še ni razlog za operacijo. Nekateri ljudje imajo namreč izrazito artrozo brez večjih težav, pri drugih pa so bolečine lahko izrazite že v zgodnejših fazah bolezni. Odločitev o zdravljenju je zato vedno prilagojena posamezniku.«

In kaj lahko naredimo sami? »V zgodnejših fazah bolezni lahko težave obvladujemo brez operacije. Osnova je zdrav življenjski slog – zmerno gibanje, zdrava prehrana in kakovosten spanec. Priporočljive so vaje za gibljivost in krepitev mišic, hoja, kolesarjenje, plavanje in druge aktivnosti, ki sklepa pretirano ne obremenjujejo, hkrati pa pomagajo ohranjati telesno pripravljenost. Koristna je tudi fizioterapija, predvsem kadar bolečina začne omejevati gibanje in vsakodnevne dejavnosti.« Nato doda, da že zmerno zmanjšanje telesne teže pomembno zmanjša obremenitev sklepa in omili težave. Zaveda se, da sta hujšanje in ohranjanje telesne teže zahtevna, a se trud splača.

Ko gibanje ne pomaga več

Bolnikom po potrebi svetujejo tudi protibolečinska in protivnetna zdravila. »Pri izbranih bolnikih lahko pridejo v poštev injekcijske terapije, vendar njihov učinek ni pri vseh enak in je časovno omejen.« Kdaj pa je potrebna operacija? »Priporočamo jo, kadar bolečina močno omejuje kakovost življenja, konservativno zdravljenje pa ne prinese več zadovoljivega izboljšanja. Najpogostejši poseg je vstavitev totalne endoproteze kolka. Pri tej operaciji odstranimo obrabljene sklepne površine in jih nadomestimo z umetnim sklepom,« nadaljuje in doda, da gre za enega najuspešnejših posegov v sodobni ortopediji. »Pri sodobnih pristopih skušamo čim bolj ohraniti mišice in mehka tkiva, kar omogoča hitrejše okrevanje in zgodnejšo rehabilitacijo.« Cilj operacije je predvsem zmanjšanje bolečine, izboljšanje gibljivosti in povrnitev kakovosti življenja. Pove, da večina bolnikov vstane že na dan operacije ali naslednje jutro. »Ob pomoči fizioterapevta začnejo hoditi z berglami ter postopno povečujejo obremenitev operiranega kolka.«

Bolnišnično zdravljenje običajno traja le nekaj dni, sledi rehabilitacija v domačem okolju in zdravilišču. »Večina bolnikov se k običajnim vsakodnevnim opravilom vrne v nekaj tednih, popolno okrevanje pa je individualno in odvisno od telesne pripravljenosti, pridruženih bolezni ter doslednega izvajanja rehabilitacijskega programa,« nadaljuje in poudari, da uspeh operacije ni odvisen le od kirurškega posega, temveč tudi od aktivnega sodelovanja bolnika pri okrevanju. Redna, prilagojena vadba po operaciji je ključna za dober dolgoročen uspeh. »Sodobne operativne tehnike in kakovostne kolčne endoproteze omogočajo večini bolnikov po uspešnem okrevanju zelo aktivno življenje. Priporočljive so hoja, kolesarjenje, plavanje, pohodništvo in druge zmerne športne dejavnosti.«

Najpomembnejši cilj operacije ni le rentgensko lepo nameščena proteza, temveč predvsem to, da bolnik spet hodi brez bolečin, bolje spi in se brez večjih omejitev vrne k vsakodnevnim dejavnostim. Prav izboljšanje kakovosti življenja je razlog, da je menjava kolka danes eden najuspešnejših posegov sodobne ortopedije.

Do 4500 operacij na leto

Operacija kolka je med najpogostejšimi posegi.

V Sloveniji je menjava kolka (vstavitev umetnega kolka oziroma totalna endoproteza) med najpogostejšimi ortopedskimi posegi. Večina teh operacij je opravljena zaradi napredovale artroze (obrabe sklepnega hrustanca), drugi najpogostejši razlog pa so zlomi ali posledice zlomov kolka. Kirurgi v javnih bolnišnicah in pri koncesionarjih letno opravijo od štiri tisoč do štiri tisoč petsto operacij menjave kolka. Največ tovrstnih posegov opravijo v Ortopedski bolnišnici Valdoltra ter v obeh kliničnih centrih (UKC Ljubljana in UKC Maribor). Pomemben delež opravijo tudi splošne bolnišnice (v Celju, Novem mestu, Brežicah in na Jesenicah) ter nekateri večji koncesionarji. Čakalne dobe za vstavitev endoproteze kolka že vrsto let ostajajo resna sistemska težava in močno odstopajo od evropskega povprečja. Po podatkih mednarodnih primerjav (OECD) se Slovenija uvršča med države z najdaljšim čakanjem na ta poseg. Čakalne dobe za vstavitev kolčne endoproteze se med posameznimi zdravstvenimi ustanovami precej razlikujejo. Kako dolgo bo bolnik čakal na poseg, je odvisno predvsem od stopnje nujnosti in izbranega izvajalca, zato je aktualno čakalno dobo najbolje preveriti pri posamezni ustanovi ali na portalu https://cakalnedobe.ezdrav.si.

Uroš Šoštarič, nekdanji novinar in urednik časopisa Delo, je bil pri dr. Kurinčiču operiran pred poletjem. »Sem pretežek, vso delovno dobo sem v glavnem sedel. Naj povem, da so mi približno 15-centimetrski operativni rez na koži namesto s klasičnimi šivi ali sponkami zaprli s posebno mrežico. Zato mi po operaciji ni bilo treba odstranjevati kožnih šivov ali tako imenovanih klamf. Tudi brazgotina je zato lepa in malo vidna. Čez nekaj mesecev mi bo dr. Kurinčič operiral še drug kolk, ženi Marjeti, tudi upokojeni novinarki Dela, pa je pred kratkim zamenjal kolenski sklep. Tako lahko rečem, da smo v tem času postali dobri znanci. Midva mu zelo zaupava.«

Neva Železnik, fotografiji: osebni arhiv