Pomembna je tudi skrb za sočloveka in skupnost, ne le zase

Med najbolj spoštovane starejše pri nas zagotovo spada upokojena pravnica Anka Tominšek, ki kljub 91. letu starosti še vedno spremlja družbeno dogajanje ter se odziva na težave in izzive, ki zadevajo starejše. Dolenjka, po rodu iz Vrhovske vasi pri Cerkljah ob Krki, je več kot 60 let živela v Ljubljani, po smrti moža in zaradi zdravstvenih razlogov pa že osem let prebiva v stanovanju za starejše v Izoli. Večji del delovne dobe je bila sodnica in predsednica specializiranega sodišča za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Več let je bila zaposlena tudi v Skupščini RS, v njeni zakonodajni službi. Po upokojitvi se je pridružila upokojenski organizaciji. Je dolgoletna članica najvišjih organov Zdusa in Zpiza, v katerih je dejavna še danes. Vedno poudarja pomen pravne države, človekovih pravic, medgeneracijskega sodelovanja in solidarnosti. Poleg tega kritično spremlja spreminjanje zakonodaje na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter drugih področjih socialne varnosti že od sredine 60. let. Vedno se bojuje za malega človeka.

Kakšen je položaj starejših danes v primerjavi z obdobjem pred nekaj desetletji?

Krivico bi delala, če bi rekla, da je slabši – brez dvoma je boljši, zlasti iz zornega kota zdravstva in socialne varnosti. Seveda pa vsi starejši nimajo enakega položaja, saj je ta odvisen tudi od tega, kako so svoje življenje preživljali v aktivnem obdobju.

Živite v oskrbovanem stanovanju, ki jih včasih nismo poznali. Kako se počutite v njem?

Za ta stanovanja se uradno uporablja izraz oskrbovana stanovanja. Tak izraz pa mnoge moti, ker v resnici ne gre za to, da bi kdo skrbel za stanovalce. Predvsem so prilagojena potrebam starejših, ki so drugačne od potreb mlajših. Ena najpomembnejših značilnosti teh stanovanj je, da imajo dvigalo in da so bivalni prostori prilagojeni telesnim zmogljivostim starejših, še posebej kopalnica. V medijih pogosto zasledimo prispevke o težavah, s katerimi se srečujejo starejši, zlasti v Ljubljani, kjer prevladujejo bloki brez dvigal in so zaradi tega starejši ujeti v stanovanjih. Žal vodilni v mestu glede tega niso pravočasno ukrepali in poskrbeli niti za vgradnjo dvigal v te bloke niti za gradnjo posebnih stanovanj za starejše. K sreči smo že pred skoraj 30 leti po zaslugi Zpiza ustanovili nepremičninski sklad, ki upravlja obstoječa stanovanja, namenjena starejšim, in skrbi za gradnjo novih, prilagojenih stanovanj zanje. Samo letos je sklad zgradil 128 novih najemnih stanovanj za starejše v Kranju, Novem mestu, na Ptuju in v Ribnici.

V stanovanju v Izoli se počutim zelo dobro, saj mi omogoča večjo samostojnost. Zaradi svojega zdravstvenega stanja sem hvaležna, da lahko uživam v primorskem ozračju.

Verjetno na lastni koži doživljate, kako nujno potrebujemo delujočo dolgotrajno oskrbo?

Že več let občutim, da starejši potrebujemo storitve dolgotrajne oskrbe. Še iz sodnega varstva mi je znano, kaj je pomenila pravica do dodatka za pomoč in postrežbo ljudem, ki brez tuje pomoči niso mogli opravljati osnovnih življenjskih funkcij. Dokler človek tega sam ne izkusi, težko razume. Večina si želi, da bi v jeseni življenja čim dlje živela doma. Vedno sem se zavzemala za to, da to željo uresničimo. Žal pa kljub številnim posvetom, ki sem jih na to temo organizirala v zadnjih 20 letih, z današnjim stanjem ne morem biti zadovoljna, kljub sprejetemu zakonu o dolgotrajni oskrbi. Res je, da potrebujemo tudi institucionalno oskrbo, in danes se nekateri hvalijo, da več kot dvajset tisoč stanovalcev v domovih prejema dolgotrajno oskrbo, jaz pa bom zadovoljna, ko bo zagotovljena tudi vsem, ki jesen življenja preživljajo doma.

Kje je po vašem mnenju težava, da dolgotrajna oskrba ne zaživi tako, kot bi morala?

Največji problem vidim v pomanjkanju primernega kadra, ne le v institucionalnem varstvu, temveč tudi pri negi na domu. Težava pa ni le v pomanjkanju delavcev, temveč tudi v njihovem neustreznem plačilu. Že pred leti sem v okviru ljubljanskega upokojenskega društva opozarjala, da je treba to delo bolje plačati, saj je tako telesno kot duševno izredno zahtevno. Danes v domovih večinoma živijo starejši od 85 let, ki potrebujejo vsestransko pomoč. Za to delo ni primeren vsak; imeti mora empatijo in sočutje do starejšega človeka, saj tako rekoč vsak dan gleda smrti v obraz.

Podpiram prizadevanja, da bi v prostovoljno delo vključili tudi osebe, ki prejemajo denarno socialno pomoč, če so za to delo zmožne. Stanovalcem domov bi lahko brali, jim pripovedovali zgodbe ali jih peljali na kratek sprehod. Dokler sem lahko, sem večkrat šla v bližnji dom, se pogovarjala s stanovalci in jim brala. Pomembno je, da so starejši vključeni v socialno okolje tudi s pomočjo prostovoljstva, pa četudi le enkrat na teden.

Sicer pa prostovoljstvo izvajajo tudi v društvih upokojencev, kajne?

Res je. Program Starejši za starejše poteka v društvih upokojencev po vsej Sloveniji, v njem pa prostovoljci obiskujejo pomoči potrebne vrstnike. Pri Zdusu sem ta program začela sama, kasneje ga je prevzela Rožca Šonc, in vesela sem, da živi naprej in se razvija. Mnogim starejšim, ki živijo doma, je v veliko pomoč.

Naša družba se stara, vse več je starejših, ki pa so premalo vključeni v družbo. Preveč je starizma in predsodkov do starejših, ki se jih prepogosto prikazuje zgolj kot strošek. Kako to preseči?

Včasih je to kar fraza, izrečena na počez. Ne vem, ali res drži, da večina misli, da smo starejši le strošek. Strinjam se, da se naša družba stara, v Evropi smo celo med tistimi, ki se najhitreje starajo. Pri tem pa premalo razmišljamo o tem, da je to dosežek družbe, predvsem zaradi razvoja medicine in zdravstva ter boljših življenjskih razmer. Menim, da bi si morali ljudje v ožji in širši skupnosti prizadevati, da bi upokojence vključili v različne oblike delovanja in tako uspešno unovčili njihovo znanje, izkušnje in prizadevanja za boljše življenje vseh nas. Prizadevati bi si morali, da bi bili ljudje aktivnejši državljani, ki ne bi imeli v mislih le skrbi zase in za svojo družino, temveč tudi za sočloveka ter za ožjo in širšo skupnost. Žal pa se v sedanjem času preveč srečujemo predvsem z individualizmom, kot da bomo živeli večno. Sreča ni v tem in nikoli ne bo.

Lani je bil sprejet novi pokojninski zakon, ki upokojitveno starost postopoma dviga s 65 na 67 let. Kako gledate na te spremembe?

Vesela sem, da smo končno sprejeli novo pokojninsko reformo, ki jo na kratko označujemo z ZPIZ-2O, saj smo imeli od prejšnje reforme, sprejete leta 2012, že toliko novel, da sem se bala, da bo zmanjkalo črk v abecedi. Z zadnjo reformo je znova poudarek predvsem na pokojninskem zavarovanju, manj pa na invalidskem, ki nas še čaka. Soglašam s postopnim dvigom upokojitvene starosti za pridobitev pravice do starostne, družinske, vdovske in invalidske pokojnine, ki ga prinaša ZPIZ-2O. Vesela sem tudi, da smo tokrat prisluhnili stroki in omogočili razumno prehodno obdobje za zaostritev pogojev, ki je daljše, kot je bilo ob prejšnjih reformah. To je pomembno zato, da ljudje ne bi odhiteli v pokoj takoj ob izpolnitvi prvih pogojev, kar se je zgodilo ob reformi leta 2012. Čudi me, da nekateri še vedno nasprotujejo dvigu upokojitvene starosti, čeprav je delovna doba 40 let ostala, pri tem pa pozabljajo, kaj se dogaja z našo demografijo in da se življenjska doba podaljšuje. Poleg tega je danes le še malo takih, ki vstopajo v delovno razmerje pred 20. letom starosti, saj se večina mladih šola naprej.

Ves čas opozarjate na dolgoročno finančno vzdržnost pokojninske blagajne ter dostojne pokojnine – ali gre to skupaj?

Seveda, kajti če ne bi bilo finančne vzdržnosti, tudi ne bi bilo dostojnih pokojnin. Zato se ves čas zavzemam za to, da v sistemu pokojninskega zavarovanja ohranimo prvi steber kot ključnega, ki naj zagotavlja socialno varnost ljudem, ko ne bodo mogli več delati. Zavedati se moramo, kako pomemben je njegov glavni vir financiranja – prispevki zavarovancev in delodajalcev. Višina teh je odvisna od plač oziroma dohodka zavarovancev. Država mora v skladu z zakonodajo zagotavljati sredstva v obsegu, v katerem prispevki ne zadoščajo za kritje vseh stroškov. Zavedati se moramo, da bomo imeli dostojne pokojnine le takrat, ko bomo imeli dovolj delovne sile, ki bo prek prispevkov zagotavljala sredstva za pokojninsko blagajno. Ne smemo prezreti, da ima državni proračun še številne druge obveznosti za razvoj družbe kot celote (zdravstvo, šolstvo, prevoz …).

Kaj je dostojna pokojnina, zakonodaja ne definira, ker to ni mogoče. Vsak si jo lahko razlaga po svoje. Ne smemo pa prezreti, da so v našem sistemu vgrajeni tudi elementi socialnih korektivov, in to na temelju medgeneracijske solidarnosti. To pa ne pomeni, da sem proti dodatnemu pokojninskemu zavarovanju. Tisti, ki to finančno zmorejo, naj se vključijo in si po upokojitvi izboljšajo gmotni položaj.

Predvsem mlade moramo spodbujati, naj na svojo blaginjo v starosti mislijo pravočasno, saj se vedno da kaj privarčevati, pa čeprav skromen znesek, in ne čakajo na čas tik pred upokojitvijo.

Nekateri upokojenci, ki so se upokojili po prejšnjih pokojninskih zakonih, menijo, da bi se morale pokojnine po novem odmeriti tudi njim. Kaj menite o tem?

Taka razmišljanja so med upokojenci res prisotna, vendar je treba poudariti, da presojajo le nekaj elementov sistema, ki bi šli njim v prid, ne pa tistih, ki bi jim škodovali ali jim celo prinesli nižjo pokojnino. Ne pozabimo, da je pravica do pokojnine pravica na podlagi dela, da ne gre za socialno kategorijo in da je ta pravica zavarovana tudi z ustavo. Elementi za pridobitev pravice do pokojnine oziroma za določitev njene višine so različni. Poleg pokojninske osnove je treba upoštevati tudi dolžino pokojninske dobe in lestvico za odmero pokojnine, kar se je z leti spreminjalo. Tistim, ki danes zahtevajo preračun svoje pokojnine in so imeli odmero od pokojninske osnove, ki je zajemala najugodnejših deset let zavarovanja, bi bila po zadnji reformi pokojnina odmerjena od bistveno daljše pokojninske osnove. Po izteku prehodnega obdobja bo to 40 let zavarovanja z odbitkom pet najslabših let.

Kako se je pokojninska zakonodaja spreminjala od sredine šestdesetih let? Kateremu cilju je sledila?

Vedno je bil cilj izboljšati sistem in doseči, da ljudje ostanejo čim dlje aktivni. Zakon pa je bil sprejet v skladu z razvojem gospodarstva in celotne družbe. Samo po osamosvojitvi, ko smo izgubili jugoslovanski trg, smo v pokoj pošiljali premlade ljudi, celo pri 48 letih, čemur sem nasprotovala.

Vedno bodo obstajali ljudje, ki s spremembami ne bodo zadovoljni. Ker pa se vsi zavzemamo za krepitev pravne in socialne države, moramo to dokazovati tudi s svojimi dejanji, ne le s parolami. Treba je biti aktiven državljan v javni razpravi, ko sprejemamo zakonodajne rešitve, ko pa je zakon sprejet, ga je treba spoštovati.

Ves čas ste se zavzemali tudi za večjo disciplino pri plačevanju prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Je danes na tem področju več reda?

Absolutno. Če se ozrem na pretekla obdobja, zlasti na čas, preden smo postali samostojna država, in nekaj let po tem, je danes na področju plačevanja prispevkov več reda in discipline. To potrjujejo tudi letna poročila, ki jih pripravlja Furs. Še posebej se je stanje izboljšalo z njegovim nastankom leta 2013.

Naš pokojninsko-invalidski sistem je zapleten, zato ga mnogi ne razumejo. Kaj najbolj vpliva na odmero pokojnine?

Ko ljudje razmišljajo, ali imajo dovolj visoko pokojnino, in se jezijo, če menijo, da je prenizka, pozabljajo, da je ta predvsem odraz plačanih prispevkov oziroma njihovih plač skozi obdobja dela in dolžine zavarovanja, to je pokojninske dobe. Seveda pa se tako pridobljena višina pokojnine po upokojitvi usklajuje z namenom ohranjanja njene realne vrednosti.

Menite, da je za vse tiste, ki bi radi delali tudi potem, ko izpolnijo pogoje za upokojitev, dovolj spodbud? Kaj menite o novem predlogu, da bi poleg plače prejemali še polno pokojnino?

Osebno menim, da so spodbude, ki so bile uveljavljene z novelami in tudi z zadnjo ZPIZ-2O, primerne za vse tiste, ki po izpolnitvi pogojev za upokojitev želijo še delati. Že prej so bile ideje, da bi tistim, ki so izpolnili pogoje, poleg plače priznali še polno pokojnino, vendar gre za tako pomembno vprašanje, da je prav, da se o tem izjasnimo na referendumu. Pri tem pa ne morem prezreti dejstva, kaj je temelj za ustanovitev sistema pokojninskega zavarovanja. To je ocena družbe, da se osebi, ki si pri določeni starosti ne more več zagotavljati dohodka z delom, zagotovi dohodek prek pokojnine. Z razvojem družbe se je spreminjala ocena o tem, katera je tista družbeno dogovorjena starost, ki naj posamezniku omogoča upokojitev. Ker pa se demografske razmere spreminjajo povsod po svetu, zlasti v Evropi, in ker primanjkuje delovne sile, so se družbe odločile, da s spodbudnimi ukrepi omogočajo delo tudi tistim, ki to želijo, ob prejemu pokojnine v določenem odstotku.

Pogosto naletimo na vprašanje, kaj se zgodi s prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki jih je nekdo plačeval, kmalu po upokojitvi pa je umrl.

Zakon določa, da jih lahko dobijo družinski člani, to so vdova ali vdovec, otroci, lahko tudi bratje in sestre pod določenimi pogoji. Če teh ni, jih ne bo prejemal nihče. Kdor meni, da gre za krivico, pozablja, da je eno temeljnih načel prvega stebra pokojninskega in invalidskega zavarovanja, da temelji na solidarnosti zavarovancev in medgeneracijski solidarnosti.

Zakaj je pomembno, da ohranimo močan prvi steber obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja?

Ta steber se je kljub vsem svetovnim krizam in vojnam v Evropi ohranil in dokazuje, da je učinkovit. Z razvojem družbe se spreminjata in dopolnjujeta ter spoštujeta načelo solidarnosti in načelo medgeneracijske solidarnosti. Pri drugih stebrih pa solidarnosti ni.

Za ohranjanje vrednosti pokojnin je zelo pomemben instrument formula usklajevanja pokojnin. V prehodnem obdobju ta upošteva 50 odstotkov rasti plač in 50 odstotkov inflacije. Je to sprejemljivo?

Kar zadeva usklajevanje pokojnin, so bili upokojenci vedno glasni in odločni pri obravnavi vseh zakonskih sprememb. Imeli smo obdobje, ko so se pokojnine usklajevale le po rasti plač, v zadnjem obdobju pa se upošteva tudi rast življenjskih stroškov. Že ob reformi, ki je bila sprejeta decembra 2012, so potekale ostre razprave o tem vprašanju. Na referendumu je bil en predlog zakona celo zavrnjen, ker takrat predlagano razmerje ni bilo sprejemljivo za večino. V prehodnem obdobju je zdaj to razmerje 50 odstotkov rasti plač in 50 odstotkov rasti življenjskih stroškov. Po kar dolgem prehodnem obdobju naj bi bilo novo razmerje 80 odstotkov rasti življenjskih stroškov in 20 odstotkov rasti plač.

Nekateri še vedno menijo, da bi morali v večjem odstotku upoštevati rast plač, vendar ne pozabimo, kaj se je dogajalo in kaj se zdaj dogaja z rastjo plač oziroma rastjo življenjskih stroškov. Poleg tega je reforma uvedla zelo pomembno rešitev, da se morajo socialni partnerji o tem vprašanju posvetovati vsakih pet let in po potrebi predlagati novo rešitev. ZPIZ-2O pa omogoča tudi izredno uskladitev pokojnin na predlog sveta Zpiza in seveda ob soglasju vlade. Razmere v svetu, Evropi in tudi pri nas se tako hitro spreminjajo, da je težko reči, kakšna uskladitev bi bila primerna za daljše obdobje.

ZPIZ-2 je predvideval ustanovitev demografskega sklada, do katere pa ni prišlo. Njegovo ustanovitev zdaj predvideva nova vlada. Je to prava rešitev za pokojninsko blagajno?

To je nujno in do ustanovitve mora priti, saj smo se zanjo odločili že pred časom. Po zakonu bi moral biti sklad ustanovljen že leta 2013. Obžalujem, da je preteklo že toliko let, ko bi moral biti po zakonu že vzpostavljen, da bi zmanjšali obveznosti sofinanciranja pokojninske blagajne iz državnega proračuna. Če sta se politika in parlament že leta 2012 odločila, da nujno potrebujemo demografski sklad, potem po preteku toliko let ne moremo reči, da ga ne potrebujemo. O tem pravkar poteka razprava, svoje stališče pa bo podal tudi svet Zpiza.

Že več desetletij ste povezani tudi z našo revijo, v kateri redno pišete, leta pa ste bili tudi v Svetu zavoda Vzajemnost. Zakaj je Vzajemnost za starejše pomembna?

Ta revija je za starejše še posebej pomembna, ker jih odgovorno informira ne le o tem, kaj se dogaja na področju pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja, temveč tudi zato, ker jih spodbuja s konkretnimi primeri k dejavnosti in dobremu počutju, predvsem pa zato, ker ne dovoli, da bi prek ideologij razdvajali naš narod.

Še zlasti bi poudarila, da spoštuje dejstvo, da mnogi starejši ne obvladajo sodobne tehnologije, zato je zanje pomembno okno v svet.

Kako ohranjate stik s sodobnimi časi? Kaj vas še vedno najbolj zanima?

Kljub visoki starosti sem ohranila radovednost za vse, kar se dogaja okrog mene in predvsem v državi, zato prebiram vse, kar mi pride tiskanega pod roko (časopise, revije, zakone …) in se občasno tudi oglašam s svojim mnenjem, pa čeprav komu ni všeč.

Kaj bi ob vseh izkušnjah, ki jih imate, mlajšim in tudi starejšim položili na srce?

Mladim bi rekla, naj ohranijo svoje sanje, naj se zanje borijo odločno in pogumno, naj bodo optimisti. Le tako se bodo lahko uspešno bojevali za lepše življenje vseh v naši prelepi domovini.

Starejšim pa bi priporočala, naj ne kritizirajo vsevprek in naj ne nergajo, ampak naj si vsak dan polepšajo s prijetnim druženjem z drugimi, pozitivno mislečimi ljudmi.

Dokler človek sam ne izkusi, težko razume.

Besedilo in fotografija: Jožica Dorniž