Vrv simbolizira vzpon

Zgodbe | sep. '10

Iz davnine pa vse do današnjih dni je bila vrv izjemno pomembna človekova spremljevalka. Človeštvo jo uporablja za vleko na kopnem in na morju, v gradbeništvu, kmetijstvu, za povezovanje tovorov, blaga, pri športu, za zvonjenje in še za marsikaj.

Osnovna surovina za izdelavo vrvi so bila dolgo vlakna konoplje, jute, sisala, včasih lanu, dlake, ozkih trakov kož. Z uporabo novodobnih sintetičnih vlaken pa so vrvi postale precej bolj močne in prožne. Vrvi iz sintetične filamentne preje iz poliamidov, poliestra in polipropilena so najmanj dvakrat močnejše od naravnih vlaken.

Izjemno močne so jeklene vrvi, ki jih spletajo iz jeklene žice, a so veliko manj elastične od rastlinskih in tistih iz umetnih snovi. Jeklene vrvi so dandanašnji nepogrešljive pri pogon hišnih, rudniških in drugih čedalje višjih in močnejših dvigal.

Estera Cerar, višja kustosinja Tehniškega muzeja Slovenije v Ljubljani ugotavlja, da so v srednjeveških listinah vrvarski izdelki omenjeni med dajatvami zemljiški gospodi.

V prvi polovici 17. stoletja je bil v Ljubljani en vrvar, stoletje pozneje jih je bilo pet. Še bolj se je povečalo število vrvarskih obrtnih delavnic v 19. stoletju. V začetku 20. stoletja je na Kranjskem in Štajerskem delovalo skupaj 44 vrvarjev, nato pa je zaradi industrializacije njihovo število zlagoma upadalo. Do še hitrejšega upada vrvarske obrti je prišlo po drugi svetovni vojni in leta 1966 je bilo na Slovenskem le še šest tovrstnih obrtnikov. Dva sta bila v Murski Soboti, po en pa v Ljubljani, Mariboru, na Ptuju in v Novem mestu. Zanimiv pa je podatek, da je bilo leta 1998, torej pred dvanajstimi leti, pri nas registriranih deset obrtnih delavnic za izdelovanje vrvi in pletenje mrež iz vrvi.

Obrt prekosi industrijska proizvodnja

Začetnici vrvarske industrije pri nas sta družini Adamič in Šinkovec. Tako sta imela brata Ivan in Jože Adamič v Kamniku konec 19. stoletja vsak svojo vrvarno. Ivan je nato v Ljubljani ustanovil vrvarsko podjetje, ki je imelo podružnici v Mariboru in Celju. Po drugi svetovni vojni je bilo Adamičevo podjetje nacionalizirano. Iz ljubljanskega podjetja sta nastali obrtna delavnica Vrvar in trgovska poslovalnica podjetja Izbira.

Anton Šinkovec iz Kranja je konec 19. stoletja povečal in posodobil svojo vrvarsko delavnico. Med drugo svetovno vojno je bila družina izgnana, premoženje pa zaplenjeno. Po vojni so se do začetka šestdesetih let minulega stoletja še ukvarjali z vrvarsko obrtjo. Anton Šinkovec mlajši iz Kranja je leta 1921 v Grosupljem postavil terilnico, vrvarno in skladišče končnih izdelkov. Tako posodobljeno podjetje še vedno deluje. Tovarna preje vrvi, motvozov in vrvarskih izdelkov, vreč in tkanin v Grosupljem je sprva izdelovala vrvi iz lanu in konoplje. V petih obratih so predelovali lan in konopljo, izdelovali laneno prejo in tkali platna. V letih 1948 - 1951 se je obrat priključil k tovarni Induplati v Zgornjih Jaršah, v letih 1978 - 1986 pa k ljubljanskemu Tekstilu.

Po letu 1969 so poleg lanu in konoplje začeli uporabljati sintetične materiale ali polipropilen.

Razvejana simbolika vrvi

Vrv na splošno sodi v simboliko vzpona, predstavlja sredstvo vzpona in željo po njem. Vezana vrv simbolizira vse oblike vezi, ljudje pa ji pripisujejo skrivne ali magične lastnosti.

Simboliko vrvi so Egipčani vklesali v kamen. Na njihovih hieroglifih pomeni zavezana vrv človekovo ime ali ločeno eksistenco posameznika. Je simbol življenjskega toka. Afriški čarovniki uporabljajo vrv kot orodje magije. Po njihovem verovanju lahko vrv postane kača, palica, mlečni izvir ...

Vrv je božanski simbol srednjeameriških civilizacij. Z neba viseče vrvi v majevski in mehiški umetnosti pomenijo božje seme, ki pada z neba in oplaja zemljo. V majevski noši in v starih rokopisih vrvi simbolizirajo dež.

Vrv je v koranu simbol vzpona, z njo se je mogoče povzpeti v nebesa. Nebeške vrvi pa ne morejo same od sebe pripeljati ne v nebo ne na zemljo, naj si človek še tako prizadeva; po splošnem verovanju le božja milost omogoča vzpon v nebo.

Naše podeželsko prebivalstvo je uporabljalo vrvi pri paši živine, pri vpreganju v kmečki voz, pri oranju, brananju. Dolga vrv, ki so ji na Štajerskem rekli vože, je bila potrebna za privezovanje žrdi na vozu, ko je bil zvrhano naložen s senom. Na ta način se seno ni raztresalo med prevozom s travnika v skedenj.

Dolge vrvi so bile in ponekod so še potrebne pri kopanju globokih vodnjakov, pa za vleko hlodov iz gozda. Zelo dolge vrvi so uporabljali vaški zvonarji. Žal pa je vrv na Slovenskem mnogokrat služila tudi tistim, ki so obupali nad svojim življenjem.