Stroka brez preteklosti je kot človek brez spomina

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Zgodbe | sep. '10

Kakšen je bil skozi čas odnos družbe do seniorjev? Je bil prijazen in ljubezniv ali pa morda grob kot pri Eskimih? Nekateri namreč opozarjajo, da se lahko zaostri konflikt med starejšo in mlajšo generacijo. Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, dr. med. nam je ljubeznivo razgrnila svoje bogato znanje, iz katerega objavljamo le okruške.

 

»Medicinska humanistika je interdisciplinarno medicinsko področje, ki vključuje filozofijo, zgodovino, religijo, etiko … Pri tem predmetu na ljubljanski medicinski fakulteti od leta 1934 vzgajamo prihodnje zdravnike v globoki historični izkušnji za spoštljiv odnos do bolnika. Pacient, še posebej starejši, je pri zdravniku a priori v podrejeni vlogi, zato je treba z njim ravnati z občutkom, z veliko mero razumevanja in spoštovanja. V ordinaciji je treba ustvariti prijazno ozračje, da se bo lahko bolnik zaupal. Zdravnikove besede so pomembno zdravilo, ki ob konkretnem zdravljenju lajšajo tudi bolnikove psihične tegobe. Študente medicine tako pripravljamo na zdravniško poslanstvo s pomočjo dragocenih spoznanj največjih umov medicine skozi čas. Kot široko razgledani zdravniki bodo tako znali preseči fizično razsežnost bolezni, bolnika bodo razumeli v njegovi stiski ter ga obravnavali celostno. Hkrati skušam študente osvestiti, da je stroka brez preteklosti kot človek brez spomina,« pravi prof. dr. Slavčeva.

Za človekovo trdnost je pomembno, da razvije lastno identiteto. Enako velja za stroko. Slovenski zdravnik naj se zaveda, da naša država nikoli ni bila zdravstvena provinca. Sem so od nekdaj prihajali domači in tuji zdravniki, ki so se izobraževali v bližnjih evropskih prestolnicah znanja. Problem je bil le v tem, da jih je bilo premalo. »Privilegij imeti zdravnika je bil dolgo rezerviran le za petične,« pojasnjuje prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec.

 

Odnos do starejših skozi čas

»Skozi zgodovino človeštva sta v odnosu do seniorjev vladali dve struji: prva jih je zelo spoštovala in zanje skrbela druga je gojila do njih usmiljenje, se jih ponekod in včasih bala zaradi prepričanja, da lahko z magijo slabo vplivajo na ljudstvo, ali pa je starost čutila kot ekonomsko breme. Stari Skandinavci, Polinezijci, Eskimi in nekateri afriški narodi so jih zato celo usmrtili.

V praskupnosti ljudje niso dočakali starosti v zdajšnjem pomenu besede. Umirali so v povprečju, stari od 25 do 30 let. Stare in antične kulture pa so že imele posamezne očake, staroste in celo »metuzaleme«, ki jih je družba cenila predvsem zaradi življenjskih izkušenj in modrosti. Velikokrat so bili svetovalci – v Atenah in Šparti so jim rekli geronti, rimski senat je dobil ime po latinski besedi senex – starec. Prvi azili za starejše so nastali na Daljnem vzhodu, nato v Bizancu, pri Arabcih in nato v Evropi. Leta 370 je v Cezarei škof Bazilij ustanovil bolnišnico z velikim oddelkom samo za starejše. V 4. stol. je papež Pelagrij II. tudi v Rimu ustanovil azil za starejše. V srednjeveških samostanih so menihi namenjali starcem posebne sobe. Špitali pa so poleg hospitalnega dela prav tako imeli skozi kasni srednji vek tudi t.i. hiralnice. V 18. in 19. stol. so ubožnice in hiralnice popolnoma ločili od civilnih bolnišnic.

Prvi zakon o varstvu ostarelih je izšel v Angliji leta 1601 in državi nalaga skrb zanje. Širša družbena pomoč starejšim pa se institucionalizira šele v 19. in predvsem 20. stol., ko vse bolj razvita družba gradi zanje domove, skrbi za geriatrično rehabilitacijo in razmišlja ne le o medicinski, ampak tudi o socialni in psihološki pomoči ljudem v tej življenjski dobi. Vmes se začne razvijati tudi zdravstveno, socialno in pokojninsko zavarovanje.

Sodobna problematika je dobila nove razsežnosti z izjemnim podaljšanjem pričakovane življenjske dobe, ki se je v 20. stol. podaljšala za približno 25 let. Zdaj človek v razvitem svetu v povprečju živi že skoraj 80 let. To je izjemno podaljšanje življenjske dobe,« razlaga dr. Slavčeva.

Obravnavanje seniorjev kot bolnikov človeštvo spremlja že od antičnih časov. Opisal ga je Hipokrat, ko je trdil, da pri človeku, starem od 40 do 45 let, njegovi vitalni organi počasi zgubljajo del svojih funkcij. Zaradi pomanjkanja toplote in dehidracije – tako je laično razlagal – se ljudje počasi starajo. Tudi stari Rimljani niso vedeli veliko več o tem. Šele pospešen razvoj naravoslovja v 18. in 19. stoletju je prinesel nova spoznanja na področje geriatrije. Ta poudarja, da starostnika spremljajo predvsem kronične bolezni, povečana arterioskleroza, pljučne težave, starostna siva mrena, rakava obolenja prostate, bronhijev, želodca in debelega črevesa. Znameniti nemški zdravnik Ch. Hufeland je leta 1796 objavil knjigo o umetnosti podaljševanja življenja z metodo, ki se je ohranila vse do zdajšnjih dni in se imenuje makrobiotika. V začetku 20. stoletja se je geriatrija kot veda o boleznih starostnikov najintenzivneje razvijala na Dunaju, od koder jo je v ZDA prenesel dunajski zdravnik I. L. Nascher. Po 2. svetovni vojni je gerontologija l. 1966 z internistom – geriatrom prof. dr. Bojanom Accetom dobila mesto tudi v slovenskem prostoru, žal pa je kljub mednarodnim uspehom zamrla po profesorjevi upokojitvi. Kot socialno gerontologijo jo je nasledil Inštitut dr. Antona Trstenjaka v Ljubljani.

 

Dragocenost življenja v tretjem življenjskem obdobju

Seniorji včasih vidimo prihodnost temno. Mladi ne bodo imeli razumevanja za nas, ne vemo, kaj bo s pokojninami, ali bodo zadostovale za visoke cene v domovih za starejše. Dr. Slavčeva pa pravi: »Mislim, da v civilizirani družbi tako veliko odstopanje od doseženega stanja preprosto ni možno. Prej si predstavljam, da se bodo starejši vračali k svojim širšim družinam in se bodo razvijale nove oblike medgeneracijskega sožitja. Brezposelnost in socialne stiske, ki so vse bolj prisotne, naj bi družine in družbo vnovič povezale, dozdajšnji prehitri življenjski tempo in prezaposlenost sta jih je namreč razdvajala. Dramatični družbeni dogodki ponavadi pripeljejo do sprememb. Že dolgo čutimo, da ne želimo živeti tako hitro, da je potrošništvo ušlo izpod nadzora in se nam kot bumerang vrača z ekološkimi katastrofami. Verjamem, da bodo nujne spremembe v prid zdrave in bolj povezane družbe.«

»Najpomembneje je, da senior ohranja čim več psihofizičnih aktivnosti, ki so ga spremljale skozi življenje. Še posebej za intelektualce se mi zdi zelo pomembno, da lahko, denimo kot prostovoljci, še naprej razdajajo svoje znanje in izkušnje. Ta možnost je pri nas premalo uveljavljena. S tem pa bi ohranili življenjsko poslanstvo, občutek, da so potrebni in da bi se gibali med različnimi generacijami. Pomembno je tudi doživljenjsko učenje, ker ohranja miselno svežino, sprejemanje razvoja družbe in mladih, ki so v marsičem boljši od nas. Zavestno se je treba truditi, da si osmislimo vsak svoj dan, da ohranjamo disciplino pri vsakdanjih opravilih, predvsem pa pri prehrani in gibanju. S samovzgojo duha pa presegajmo negativnost, ki vlada v družbi, ozkosrčnost, zavist, ljubosumje in sovražnost, ki človeka notranje izčrpavajo,« razmišlja dr. Slavčeva.

 

 


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media