Za slovenske zmage september
Živeti v miru je temeljni cilj vsake odgovorne politike. Tako so se voditelji protihitlerjevske koalicije še v času druge svetovne vojne dogovarjali, kako v prihodnje preprečiti, da bi se človeštvo še kdaj soočilo z vojnimi strahotami. Nimamo razlogov, da bi dvomili v njihovo iskrenost, vendar je bil čas po svetovni vojni v resnici nasičen z vojaškimi spopadi. Spomnimo se vojne v Koreji, na indijski podcelini, pa v Vietnamu, Bližnjem in Srednjem vzhodu, v Afriki, Latinski Ameriki in ne nazadnje v devetdesetih letih prejšnjega stoletja tudi na Balkanu. Res je, da te vojne niso imele planetarnih razsežnosti, vendar so kljub temu prizadele milijone ljudi. Praviloma tiste, ki so najbolj nemočni. Na njihovi nesreči so služili trgovci z orožjem, ki so jim bili lokalni in regionalni vojaški spopadi sijajna priložnost za »dober posel«. Največ orožja so seveda proizvedle in prodajale velesile, toda po svojih močeh so sodelovale tudi druge države, denimo nekdanja SFRJ. Kaže se spomniti na članek »Mamula go home«, ki ga je objavil tednik Mladina in s tem dregnil v osir, ki so jih vodili jugoslovanski generali. Njih in njihovih političnih somišljenikov seveda niso zanimale tragedije, ki jih je povzročalo orožje, šlo je za posel in zagotovilo, da bo njihovo »blago« učinkovito pri uničevanju nasprotnikove »žive sile«. Pri tem ne gre spregledati tega, da države, ki kupujejo orožje, zlahka dobijo kredite, četudi so povsem neuspešne pri reševanju socialne stiske svojih državljanov. Za orožje se pač vedno najde denar in trgovca.
Vsaka država ima povsem legalno pravico, da svojo varnost zagotavlja tudi z vojsko. Vprašanja, ki nam jih zastavljajo vojne, zadevajo temeljne zunanjepolitične cilje vpletenih držav. Ali gre za varovanje lastne varnosti ali pa za zasedbo strateško pomembnih delov sveta. Kot kažeta vojni v Iraku in Afganistanu, gre predvsem za nadzor nad naravnimi viri, ki jih imata ti državi. Take vojaške intervencije ustanovna listina Združenih narodov sicer prepoveduje, toda svetovna organizacija pač nima moči, da bi preprečila udejanjanje strateških interesov velesil, v zadnjih dvajsetih letih predvsem ZDA.
Slovenija je članica severno-atlantskega zavezništva in s članstvom je sprejela tudi obveznost, da bo sodelovala pri zagotavljanju kolektivne varnosti vseh članic. Tisto, kar je vprašljivo, pa je nekritično podrejanje interesom ene članice, četudi gre za vojaško, gospodarsko in politično najmočnejšo članico. Ta naša »dobrovoljnost« se ne kaže zgolj v sodelovanju v vojaških operacijah , temveč tudi v zunanji podobi slovenske vojske. Razumljivo je, da imajo članice zveze NATO enake standarde pri vojaški opremi, moteče pa je, če nekritično prevzemamo celo vojaške oznake. Navsezadnje Slovenci nismo brez lastne vojaške tradicije in nobenega pametnega razloga ni, da bi jo pozabili, se ji odrekli. Drži, da so se v zadnjih desetih letih številni častniki šolali na ameriških vojaških šolah, tudi na West Pointu, vendar bi bilo morda še bolj koristno, če bi skušali ugotoviti, kako da je bila partizanska vojska tako uspešna v vojni z neprimerno bolje oboroženim okupatorjem.
V Sloveniji bi bilo dobro, če bi se o vlogi in nalogah naših oboroženih sil, tudi upoštevajoč članstvo v zvezi NATO, resno pogovorili. Navsezadnje tudi to pomembno državno ustanovo plačujemo vsi državljani. Pri tem je treba pojasniti tudi posle, kakršen je tisti s finskimi oklepniki. Denarja nam primanjkuje na vseh koncih in zato je treba ravnati še toliko bolj skrbno. Še zlasti mora to veljati za oborožene sile, ki so po naši ustavi namenjene obrambi naše države in ne bojevanju v vojnah, ki lahko celo ogrozijo našo varnost. Tako kot ljudje drugod po svetu želimo tudi mi živeti v miru in temu cilju mora biti podrejena tudi vloga naše vojske.
