"Vroča jesen" na odru šentflorjanskem
Sedel sem v športni dvorani Stožice in ob košarkarski tekmi med Slovenijo in Španijo doživljal zgodovinskost odprtja tega najnovejšega slovensko-ljubljanskega objekta. A zavoljo vseh poprejšnjih polemik, groženj in zmerjanj, povezanih s Stožicami, mi je počutje med tekmo nehote uhajalo v domišljijski časovni stroj. Ne vem zakaj, a v hipu sem se znašel na robu mesteca na hribu, močno podobnega Motovunu, ki leži kakih sto kilometrov stran od Tbilisija v Gruziji. S tega mesteca sem nedavno tega opazoval prostrane ravnice v globini pod njim, po katerih so se pred tisočletji podila barbarska plemena in osvajalno prodirala po vsej celini.
Ko se mi je pogled spet vrnil v dvorano, se mi je v mislih nehote začel oblikovati scenarij igre z naslovom "Vroča jesen". Vse napovedi nas namreč usmerjajo v prepričanje o tem, da smo tik pred obdobjem usodno razburkanih dogodkov.
Scena: sredi velikega odra stoji razmajana utrdba Oblast, obkrožena s plitvim, malone izsušenim jezom Strankarcije. Skozi lino stražnega Koalicistolpa gleda begajoče oko in s premierskopom prestrašeno opazuje Šentdolino pod utrdbo. Razmere so skrajno kritične. Na ravnicah so zbrane sindikomnožice nezadovoljnih ljudi, ki se pripravljajo, da zdaj-zdaj napadejo utrdbo. Med brezposelnim proletkorpom je dobro viden medikokorp v namerno strganih in sposojenih ponošenih belih haljah. Vzporedno se giblje jezni policijcarinvojaškordon. Pridružuje se mu velika medgeneracištudenupokojenc naveza. V senci vseh nastopajočih se gnetejo opozicijgebelsčki in ščuvajo k dretju. Medijske rakete pokajo pod prsti nepoklicnih rok in smradijo že sicer neznosno usmrajeno ozračje.
V jezu Strankarcije sicer plava že zdavnaj, še v času začetkov prvotne akumulacije kapitala posneti cd in pojoče parlamentira zgodbe o lepi, demokratični sedanjosti in prihodnosti, a besnost množic ne jenjuje in proti obzidju že začnejo leteti kocke, pobrane iz razpadlih cestnih gradbenih podjetij.
V utrdbi vladata zmeda in nemir. Grajski služabniki pošiljajo v zrak sporočila, da se odpovedujejo vsem privilegijem. V dokaz temu mečejo z obzidja avtomate za kavo, strgane bančne pogodbe in prižigajo luči s pocenjeno elektriko. Na obzidje sodni sluge obešajo lutke tajkunov in množici hočejo dokazati, da pravna država še živi. Nekateri ministri v strahu in obupu po podganje že skačejo z obzidja. Prvi med glavnimi pa še naprej stopica pred ogledalom, preverja barvo srajce in kravate, si viha usta v narejen nasmešek in na glas preverja, ali še zna stavke, ki so mu jih povedali piarovci. Zidovi se tresejo. Ministrkanoni streljajo v dolino s praznimi reformnimi naboji, državni služabniki pa hitijo z lepljenjem napisov po obzidju: »Čim dlje živite in delate, tem lepša je vaša prihodnost! In zato: delaj, delaj, delaj, ne misli na penzion in s petinšestdesetimi postani življenja patron!«
Na obzidje potem stopi pološčen politik. Z nasmeškom pomaha rjoveči in naglo bližajoči se množici. V usta si vtakne vuvuzelo in zatrobi. Potem začne govoriti kar skozi trobilo. Nihče ne razume niti besede, vse se zdi kot nekakšno mijavkanje. Zaradi stoje na robu se politiku kmalu zvrti in pade. Ko množica vidi njegov padec, navdušeno zavriska in prodor se ustavi.
In ko izstopim iz domišljije in se vrnem v Stožice, mi v ušesih še vedno odzvanja še eden izmed zadnjih krikov obupane množice: »Igre imamo! Zdaj hočemo še kruha!«
V spominu tudi še vedno živo vidim enega izmed ključnih prizorov: vso množico, ki brodi po blatu Strankarcije in kriči: »Kje je Atila? Hočemo Atilo!«
No, v glavnem je to le scena "Vroče jeseni", igra sama pa se pravzaprav šele začenja
