Odprt arhiv za vse obiskovalce

Idrija 1493/2010: glas premalo

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Idrija 1493/2010: glas premalo

sep. '10

Mesto Idrija, pod katerim je 500 let deloval drugi največji rudnik živega srebra na svetu, je lani in letos kandidiralo za posebno Unescovo zaščito naravne in kulturne dediščine. Obakrat ji je za to priznanje v močni mednarodni konkurenci zmanjkal le en od enaindvajsetih glasov. Pomeni to neuspeh ali vendarle pomembno stopničko na poti do verjetne poznejše počastitve dolgoletne rasti, naporov mnogih generacij pri delu pod zemljo in nad njo ter stopnjevanje mednarodnega zanimanja, s tem pa do najvišje tovrstne podpore in razmaha kulturnega turizma v tem kraju?

Odgovor na to vprašanje je v času informacijske revolucije, ko kraja ali znamenitosti enostavno ni, če ni na široko znan in priznan, nedvomno pomemben tudi za druga področja, s katerimi se naša država lahko tako ali drugače uveljavlja v mednarodnem in tudi svetovnem prostoru. Kljub sorazmerni majhnosti ima Slovenija precej takih znamenitosti, ki bi jih morala (bolje) spoznati najširša mednarodna javnost. Slovenski kras, stičišče štirih krajinskih tipov (alpskega, kraškega, panonskega in dinarskega), iztek argonavtske poti proti Jadranskemu morju kot končnemu cilju odprave zlatega runa, med kulturnimi posebnostmi pa razmeroma dobro ohranjena pokrajina, slovenski kozolci, zgodovinska in umetnostna pričevanja, pa mednarodno pomembni ustvarjalci (Vega, Prešeren, Stefan itn.) ter preživetje dolgih obdobij brez lastne države do politične samostojnosti so le nekatere od slovenskih posebnosti, ki so navzven in včasih tudi nam samim še premalo znane in priznane. Razglasitev zaščite UNESCA za Idrijo, bi bil potem, ko jo je uspelo pridobiti za Škocjanske jame, pomemben korak v  prizadevanjih na tej poti.

Idrija je tokrat konkurirala za to visoko priznanje skupaj s španskim Almadenom, ki edini med velikimi živosrebrnimi rudniki presega slovenskega po starosti in obsegu delovanja, in mehiškim rudnikom srebra San Louis Potosi, ki je v velikem obsegu uporabljal živo srebro v procesu amalgamacije za pridobivanje čistega srebra. Skupni imenovalec skupnega nastopa je bilo živo srebro. Menda je prav mehiški rudnik pred Unescovo komisijo premalo prepričljivo prikazal svojo mednarodno pomembno dejavnost, kar pa bo mogoče še izpopolniti. Idrija je bila v tem primeru s svojimi naravnimi, zgodovinskimi, kulturnimi in tehničnimi kakovostmi nedvomno zelo prepričljiva, tako da se drugi konkurenti lahko le zgledujejo po njej. Svojo tovrstno pozicijo je še okrepila z dokumentacijo in študijami iz zadnjega časa. A delo v tej smeri in za popularizacijo njenih vrednot se nadaljuje …

Zgodovina idrijskega rudnika sega v začetek novega veka: leta 1942 je Kolumb prvič odplul v Ameriko, iz naslednjega leta pa so že dokumenti, ki dokazujejo rudarjenje v Idriji. Mit o škafarjevem odkritju živega srebra na dnu idrijske globeli je z nepreštevnimi ponavljanji postal že skoraj priznana resničnost. Rudarjenje s primitivnimi pripomočki, preprosto tehnologijo, izključno fizičnim delom in v majhnem obsegu je z odkritjem bogatih zalog rude, ki jo je bilo mogoče razmeroma enostavno očistiti primesi, že v začetku 16. stoletja naraslo do industrijskega obsega.

Človeškemu delu so sprva pomagali konji, nato vodna kolesa, od leta 1837 parni stroji, naposled še električna energija. Letna proizvodnja je narasla na blizu 600 ton te edine, pri normalni temperaturi tekoče kovine z zanimivimi fizikalnimi in tehničnimi lastnostmi, na katere se je navezala proizvodnja ogledal, merskih in električnih naprav, farmacevtska, agronomska in barvna industrija ter vojaška proizvodnja. Idrijski rudnik je skozi stoletja slovel kot najbolje urejeni rudnik kovin v cesarstvu in Evropi, zato je bil s svojimi kadri ter izmenjavo znanja tudi mednarodno pomembno žarišče tehnike in vrste drugih znanstvenih področij, predvsem pa medicine dela, ki je pionirsko vpeljevala zaščitne ukrepe pri delu s strupenimi snovmi.

Postopoma so živo srebro zamenjali s človeku in okolju manj nevarnimi snovmi, poraba in s tem tržna vrednost te kovine je padla pod proizvodno ceno in tako so le nekaj let pred poltisočletnim delovanjem idrijski rudnik zaprli. Poslednji veliki dosežek idrijskih geologov in geodetov, ki so bili v tem vedno v svetovnem vrhu, je bila temeljna razjasnitev izredno zapletene strukture idrijskega podzemlja in rešitev za trajno utrditev s tisoč kilometri rovov izvotljenega rudniškega podzemlja, nad katerim so zgradili mesto. V svojem dolgoletnem delovanju so v Idriji pridobili več kot desetino vseh svetovnih zalog živega srebra, prav toliko pa ga je še v idrijskem podzemlju. Morda za prihodnje čase, ko bo po tekoči kovini spet potreba in bo zagotovljena varna uporaba.

Največje idrijsko bogastvo pa so bili idrijski rudarji in strokovnjaki ter njihove družine. Delavca na čelu odkopnih rovov sta bila življenjsko povezana in odvisna drug od drugega, zato so ju že od nekdaj imenovali »tovar'ša«. Idrijčani so razvili svojo kulturo, svoj jezikovni žargon, svoj humorni odnos do življenjskih težav. Ko je ob koncu obratovanja rudnika pretila kriza, se niso zanesli na pomoč od drugod, pač pa so svojo prihodnost zasnovali na tradiciji, kombinirani z moderno miselnostjo.

Zdajšnja Idrija kaže številne značilnosti svoje tradicije. Ohranili so vrsto tehničnih naprav (največje leseno kolo kamšt, naprave za plavljenje lesa po potokih klavže, veliko topilniško peč in veliko tehnične opreme iz vseh časov delovanja). Mesto na dnu globeli z mnogimi naravnimi znamenitostmi pa je že samo po sebi živ muzej, zlasti pa ob primerni razlagi. Da je to vredno doživeti, zagotavljamo vsem, ki tam še niso bili, drugi pa se tako ali tako radi vračajo. Razglasitev Idrije za mesto-spomenik pod zaščito UNESCA bi vsakoletni obisk, ki ga štejejo z deset tisoči, še stopnjevala, zlasti še, če bi jo povezali z drugimi slovenskimi znamenitostmi v bližini (Postojnska in Škocjanske jame, Trnovski gozd, dolina Soče, do Ljubljane je le 60 km itd. ).

Lani in letos je Idriji zmanjkal en sam glas. Toda v Almadenu in San Louisu niso vrgli puške v koruzo, pri nas še manj. Idrija nam je lahko zgled še za druga področja in območja, kjer Sloveniji prav tako lahko »zmanjka le en glas«. Na primer pri arbitražni komisiji, ki bo odločala o tem, ali bomo Slovenci znova izgubili nove dele svojega ozemlja, skupaj z že od leta 1717 zagotovljenim neposrednim izhodom v Jadran in naprej v svetovne morske vode, po katerih je potovalo tudi idrijsko živo srebro.

 

 

 


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media