To je Jelovica!

To je Jelovica!

Prosti čas | sep. '10

Ena od zakladnic gozdne in kar gorske svežine pri nas je Jelovica, prostrana predalpska planota med dolinami Save Bohinjke, Lipnice in Selške Sore. Z gorenjske avtoceste se nam kaže kot nekakšna ogromna skala.

Njeno ovršje na višini med 1000 in 1200 metri je prostrana planota v najbolj pravem pomenu besede. Le nekaj vzpetin, zvečine neizrazitih kopastih vrhov se vzpne malo više; najvišji je Partizanski vrh (1411 m) nad Dražgošami. Na jugozahodu se Jelovica sicer dvigne v vrhove, višje od 1650 metrov, a to ni več Jelovica, temveč Ratitovec, predstraža Spodnjih Bohinjskih gora.

Svet je po vsej Jelovici izrazito kraški, saj je gmota planote zgrajena iz dolomita in apnenca, ki ne dovoljujeta vodi, da bi se pretakala po površini. Vse polno je vrtač in dolov, pa tudi nemalo brezen in podzemnih jam, celo takih s kapniki. Je pa Jelovica obdarjena s kar precejšnjimi padavinami, nabere se jih – dežja in snega – na leto kar za 2300 mm, kar je skoraj za meter več od ljubljanskega povprečja. Ob vznožju Jelovice je povsod kak izvir, kjer vre na dan voda, nabrana v podzemlju; najbolj značilna in tudi vodnata sta izvira Kroparice in Lipnice. Obe vodi sta svoj čas gnali kolesja mnogih mlinov, zlasti pa kovačij in žag.

Kljub kraškemu značaju površja, pa je Jelovica le tu in tam skalovita na robovih; na primer v Turncih nad Dražgošami in v Babjem zobu nad Bohinjsko Belo. Po vsej planoti in po pobočjih se razrašča gost gozd. Prevladujejo bukev, jelka in smreka.

Ponekod so nastali manjši rovti, zdaj v glavnem že zaraščeni, ter malo prostornejše planine, kjer ponekod še pasejo živino. Stalnih naselij na Jelovici ni, le nekaj jih je na pobočjih (Dražgoše, Lajše, Podblica, Jamnik in Kupljenik).

Jelovica je seveda gozdarski revir in je kar na gosto prepredena s cestami, ki so sicer makadamske, a sorazmerno široke in v glavnem kar primerno vzdrževane. Ena cesta - glavna, a makadamska in ne najboljša – pelje čez Jelovico in povezuje Selško dolino z Bohinjem. Pleza iz Železnikov skozi Rudno, pod Dražgoško goro po Mrzli dolini, doseže preval Raztoka ali Raztovka (1122 m) ter onstran njega malo nižjo Rovtarico. Tam je bilo nekoč kar veliko selišče gozdarjev, oglarjev in lovcev, pa tudi rudarjev, iskalcev in kopačev železove rude. Rude je že zdavnaj, pred poldrugim stoletjem, zmanjkalo; pasejo vedno manj, oglja skoraj nihče več ne potrebuje, ostaja pa bogat gozd, ki kar raste in se redi.

Tri izletniške postojanke

Vsa Jelovica je hkrati vedno bolj izletniški revir. Z lipniške strani steče cesta po nareku kažipota mimo izvira Lipnice in po grabnu potoka Grabnarice in potem navkreber na Talež do lovske koče (750 m, 041 265 476). Ta postojanka, lična in urejena brunarica, stoji na balkonu Jelovice, ki najbolj štrli na sever. Z njega se odpre širen razgled po deželo; na Radovljico, na vasi med Blejskim jezerom (malo se ga vidi!) in Savo Bohinjko (Sela, Ribno, Koritno, Bodešče) ter na mogočno kuliso Karavank z očakom Stolom. Duša lovske koče je mojster Damjan, pri katerem se vedno dobro in izbrano je; vedno ima kaj nared. Od Spodnje Lipnice do koče je dobrih pet kilometrov.

Malo pred Taležem se odcepi cesta proti Goški ravni, vije se in vije mimo Kodrastega vrha (872 m) do razglednega parkirišča malo pod planinsko Goško kočo (041 521408), ki stoji na nadmorski višini 1001 meter. Iz Spodnje Lipnice do koče je le 8 kilometrov ceste. V koči, ki je odprta vse leto, domujeta Vida in Jani. Ponudba domačih jedi na žlico je stalna in pestra, dobi se tudi kislo mleko, saj je ravan živa planina pod vznožjem Goškega vrha (1090 m). Pa še to: v koči je napisano tudi poučno opozorilo, da je preoblačenje v jedilnici prepovedano. Čez Razpok in Bodlajko se peljem naprej do Vodiške planine, kjer stoji velik, kot spomenik postavljen planinski Partizanski dom (1118 m, 040 977 356). Postojanka, ki jo vodita Ljuba in Ljubo, ponudi ne le izbor domačih jedi, temveč tudi prenočišča.

Vodiška planina je komaj kaj oddaljena od jelovškega roba, ki s Kroparske gore (Zidane skale) amfiteatralno pada k izviru Kroparice in v samo Kropo. Iz nje je do doma na Vodiški planini bojda le za uro grizenja kolen. Druga markirana pot pa drži z Jamnika (834 m) po robu Zidane skale do doma; hoje naj bi bilo za poldrugo uro. Do koče, ki je odprta vse leto, je iz Spodnje Lipnice 16 kilometrov, iz Železnikov čez Rovtarico pa 33 kilometrov.


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media