Sardinija - več kot rajske obale

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Sardinija - več kot rajske obale

Prosti čas | sep. '10

Sardinija, drugi največji italijanski otok je za dobro četrtino večji od Slovenije, a na njem živi manj kot dva milijona prebivalcev. In še ti večinoma v največjih mestih, ki so ob obali. Turisti radi obiskujejo otok ne le zaradi čudovitih peščenih plaž.

 Največje mesto je prestolnica Cagliari, ki je približno tako velika kot Ljubljana. Obdaja jo morje in plitve lagune, v katerih se pogosto zadržujejo ptiči plamenci. Središče pristaniškega mesta pa je strjeno za visokim mestnim obzidjem, s katerega se ponujajo najlepši razgledi. V starem delu mesta je kar nekaj ogleda vrednih muzejev, prijetno pa je tudi brezciljno potikanje po ozkih ulicah, polnih trgovin, na najbolj razglednih točkah pa k počitku vabijo privlačne restavracije. Nekaj časa kaže nameniti še enemu najlepših botaničnih vrtov v Italiji, ki je le nekaj korakov stran od najožjega mestnega središča.

Največ trajektov pristaja v pristanišču Olbia, ki Sardinijo povezuje predvsem s pristanišči Civitavecchia, Genova in Livorno. Slednji je najbliže Sloveniji, vožnja s trajektom pa traja dobrih deset ur. Olbia že na prvi pogled ni privlačno mesto in se je najbolje čim hitreje odpraviti ob obali proti severu ali jugu. Spotoma se kaže ustaviti v katerem od manjših krajev, ki se vsi po vrsti postavljajo z barvitimi hišami. Eno privlačnejših mest je Castelsardo na severni obali. Tako kot mnoga druga mesta so ga pred dobrim tisočletjem ustanovili Genovčani. Zgrajeno je na skalnem rtu, vrh katerega kraljuje mogočna utrdba. Z njenih zidov se odpirajo lepi razgledi na spodaj ležeče mesto, ki predstavlja en sam labirint ozkih ulic in stopnic. V številnih lokalih in trgovinah je mogoče občudovati izdelke lokalnih obrtnikov. Številne ženske kar na ulici pletejo različne izdelke iz slame in palmovega listja. Naprodaj so tudi številni izdelki iz koral in plute. 

Na severnem delu otoka dobro uspevajo plutovci. Sardinija je eden najpomembnejših pridelovalcev plute v Evropi. Pridobivajo jo tako, da približno deset let staro drevo hrasta plutovca olupijo s posebnim orodjem. Hrastu to ne škoduje, saj naredi novo lubje, ki ga lahko po kakem desetletju spet odstranijo. Lubje namakajo v vodi in predelajo v različne izdelke. Na otoku izdelujejo iz plute številne uporabne predmete - od razglednic do spominskih knjig.

Na severozahodu je najprivlačnejše letoviško mesto Alghero. Nekdanje katalonsko mesto je polno privlačnih srednjeveških zgradb. V ozkih s kamenjem tlakovanih ulicah pa se ves čas odvija zanimiv mestni vrvež. Veh vsega pa je v okolici mogoče najti več privlačnih plaž.

Turkizna modrina

Sardinija je znana po čudovitih peščenih plažah in čistem, turkizno obarvanem morju. Ena najlepših obal se imenuje Kremenčeva plaža. Na več kot kilometer dolgi obali valovi odlagajo drobne kamenčke kremena, ki spominjajo na poliran riž. Zato je obala zaščitena kot naravna znamenitost, pesek pa je prepovedano odnašati. Plaža je na vzhodnem delu Sardinije, na polotoku Sinis. V polotok se zajedajo lagune, kjer se stalno zadržujejo različne vrste ptic, vključno z barvitimi plamenci. Tod ni velikih mest, le nekaj manjših krajev vabi k počitku v lokalni gostilni. Večina turistov se odpravi še do feničanskega mesta Taros, pravzaprav do tistega, kar je po skoraj treh tisočletjih še ostalo od nekoč pomembnega pristanišča.

Na polotoku ni hotelov. Prespati je mogoče v katerem od zasebnih penzionov ali v avtokampu. Enega prijetnejših najdemo severno od Kremenčeve plaže. Tu so drug ob drugem kar trije kampi, z najprivlačnejšo lokacijo pa se postavlja kamp Nurapolis. Otok je res pravi raj za ljubitelje kampiranja. Avtokampov različnih kategorij in velikosti je dovolj skoraj na vsakem koraku. A le ob obali! V notranjosti otoka ni najti niti enega.

Obale se postavljajo z mikavnimi imeni: Kraljeva obala, Zelena obala, Paradiž ... Nekatere so večje in bolj oblegane, druge spet manjše, skrite v skalnih zalivih, dosegljive le s čolnom. Nekaj takih se skriva pod skalnim masivom ob jugovzhodni obali otoka, v velikem zalivu Orosei. Tu je morje dostopno le v kraju Cala Gonone. Iz turističnega mesteca se je mogoče v poletnih mesecih s katero izmed ladij zapeljati do slikovitih zalivov Cala di Luna in Cala Sisine. Peščena zaliva sta pod skoraj tisoč metrov visokim gorovjem, s katerega se proti morju spuščajo divje soteske.

Obala Costa Smeralda je severno od Olbie in je znana zaradi priljubljenosti med najbogatejšimi obiskovalci. Ti se pogosto zadržujejo v mestu Porto Cervo. V pristanišču se zibajo razkošne jahte, nad njim pa vabijo trgovine z vsemi prestižnimi svetovnimi imeni, restavracije in lokali z vabljivimi razglednimi terasami. Cene so seveda primerne slovesu mondenega letovišča. Zaradi visokih cen se večina domačinov in turistov raje zadržuje na enako privlačnih obalah v okolici letoviškega mesteca Palau. Od tu redno vozijo trajekti na bližnji otok Maddalena, ki je turistično najbolj razvit. Tudi za ta del sardinske obale so značilne velike, zaobljene granitne skale. Brez njih bi bile dolge peščene plaže manj zanimive. Nekatere skalne gmote so postale prava turistična atrakcija, saj spominjajo na različne živali. Med najbolj znanima sta kamniti medved in slonček.

Iz trdega granita so svoja bivališča v obliki utrdb gradili tudi stari naseljenci otoka, za katere ni znano, od kod so prišli. Njihova naselja se imenujejo nuragi, zgrajena pa so v obliki stožcev in največja med njimi si je mogoče  ogledati tudi od znotraj.

Gorata notranjost

Vsaj za nekaj dni se je kaže podati v hribovito notranjost otoka. V odmaknjenih gozdovih in hribih so se ohranili najbolj slikoviti običaji in težko razumljivi sardinski jezik. Skozi redko poseljeno pokrajino se prebijajo potoki, na širnih planotah pa je v senci hrastov mogoče naleteti na  divje sardinske konje. Najbolj verjetno pa boste občudovali le velike črede ovac ali koz, ki se pasejo pod visokimi gorami. Najvišji vrhovi segajo skoraj dvatisoč metrov visoko in predstavljajo pravi pohodniški raj. Nič čudnega, da je hribovita notranjost že od nekdaj nudila zatočišče nepridipravom. Nekdaj je tod prihajalo do spopadov med pastirji in kmeti, z razvojem turizma pa so težko dostopne kraje za svojo aktivnost izkoristili roparji. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so se začele ugrabitve premožnih ljudi. Žrtve so ugrabitelji odpeljali v gorato notranjost, kjer jim policija ni bila kos. Večino ugrabljencev so po plačilu odkupnine izpustili. Zdaj je ta kriminalna dejavnost le del neslavne otoške preteklosti. 

Na Sardiniji skoraj vsaka vas vsaj enkrat v letu pripravi praznovanje v čast lokalnemu svetniku. Poleg cerkvene procesije je takrat mogoče občudovati tudi slikovite narodne noše in pripravo različnih tradicionalnih jedi. Ena izmed posebnosti je kruh carasau. To je za krožnik velik in skoraj prosojno tanek kruh, ki ga pomakajo v različne omake ali pa nanj kanejo nekaj kapljic oljčnega olja in obložijo s sirom. Tak kruh so nekoč pripravljali za pastirje, saj so ga lahko na suhem hranili tudi do pol leta! Poleg kruha so otočani zelo ponosni na številne ovčje in kozje sire. Ker so močnega okusa, niso vsakomur všeč. Čisto drugače pa je s slaščicami, saj se jim res ni mogoče upreti. Različne piškote v vaških pekarnicah pripravljajo z dodajanjem suhega sadja in oreščkov, pogosto pa jih še prelijejo s sladkorjem. Sladica, ki jo pri nas poznamo kot turški med, menda izvira s Sardinije. V mestu Torone izdelujejo najboljše tovrstne slaščice in jih imenujejo tudi torrone. Izdelujejo jih tako, da počasi segrevajo med, mu po nekaj urah dodajo beljak in različne oreščke. Ker nimajo dodanega sladkorja, je ta torrone mehkejši in bolj okusen kot tisti, ki ga lahko kupimo pri nas.


 


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media