Živali v vlogi lastnine
S staranjem se pri ljudeh postopoma kaže čedalje večja navezanost na življenjski prostor, lastnino, ideje, ljudi in tudi na hišne živali. Starejši ljudje z leti ne želijo več zapuščati svojega doma, ga osveževati in spreminjati, njihova bivališča zato leta in leta ostajajo povsem enaka. Raziskave kažejo, da so pohištvo, dekorativni predmeti, fotografije, knjige, nakit, televizija in hišni ljubljenčki najbolj cenjeni predmeti, s pomočjo katerih starejši ljudje obujajo minule dni.
Navezanost starih ljudi na hišne ljubljence namreč ni enaka njihovi navezanosti na sorodstvo in ljudi, ki jih obkrožajo. Hišni ljubljenec se uvršča med lastnino in je pogosto enakovreden televizorju, saj ponuja raznovrstno, a znano dogajanje. Živali se fizično starajo, psihično pa ostajajo enake, zato je dnevna rutina sožitja z živaljo jasna in enostavna, njihova stalna prisotnost pa igra pomembno vlogo konstante in pripomore k ohranjanju duševnega ravnovesja starejših ljudi.
V zadnjih letih se je slovenski izraz "lastnik" živali z medijsko natančnostjo, preoblikoval v "skrbnika" živali. Vestna uporaba novega izraza naj bi izboljšala čustveno distanco ljudi do živali. Vendar pa dejstvo, da nakup živali poteka na enak način kot nakup predmeta, pogojuje tudi zavest, da lahko kupec z njo počne, kar želi. Od vseh zanemarjenih živali predstavljajo hišni ljubljenci 81 odstotkov, 12 pa kmečke živali. Pri zapostavljanju živali zavoljo različnih razlogov gre za odrekanje osnovnih potreb, vendar pa ta široki pojem ljudje razumejo individualno in skozi svojo čustvenost ocenjujejo, kdaj se trpeče muči sosedin domači ljubljenec. Če je pes ostarele, dementne sosede preveč hranjen, a premalo sprehajan in krtačen in če se soseda do njega vede kot do včasih bolj, drugič manj cenjene lastnine, ni nič narobe s takim odnosom, saj njena osebna drža ne izključuje očem skritih, medsebojnih sodelovanj.
Lastninjenje živali se pri starejših ljudeh kaže na različne načine. Najpogosteje žival namenoma dlje časa ignorirajo, da bi jo na tak način kaznovali. Drugo najpogostejše čustvo je ljubosumnost, ki se pri starejših ljudeh pojavi, ko njihov hišni ljubljenec komunicira z drugo osebo ali živaljo. Oštevanje živali brez pravega vzroka je na tretjem mestu, naganjanje živali izpred oči, odrivanje, ukazovanje in želja po tem, da je žival tiho in v popolnoma mirujočem stanju, a v bližini, pa je odsev potrebe po kontroliranju okolja in nadzorovanju lastnine. Pri pogostem hvaljenju in opisovanju različnih sposobnosti hišnega ljubljenčka gre za čustvo ponosa, ki je enako tistemu, ki ga imajo ljudje, ko se postavljajo z uspehi svojih potomcev. Živali so potrpežljive in odpustljive. Tudi kadar je žival obravnavana kot predmet, je način sožitja s starejšo osebo znan obema in zato zanju tudi kakovosten. Hišni ljubljenec človeka ne bo zapustil zaradi zapostavljanja, tudi če bi ga lahko. Svojega življenja namreč ne primerja z življenjem drugih živali, dani način bivanja je edini, ki ga pozna. V mnogih primerih rešenih zapostavljenih živali se te kljub še tako dobremu novemu domu, negi, hrani in igram ne morejo več na nikogar navezati.
Zavest o lastnini ni le pojav pri človeku. Tudi hišni ljubljenčki imajo svojo lastnino, svoj teritorij, svojo družino, svoje igrače, ležišča, brisače, odejice, plezala in priboljške. Svojo lastnino dobro razumejo in so se zanjo pripravljene tudi bojevati. Prek svojih družabnikov in svoje lastnine ohranjajo občutek umeščenosti, zato si tudi ne dovolijo vzeti igrače ali ležišča, pa čeprav ju nikoli ne uporabljajo ali sploh nista več uporabna. Ti predmeti so namreč prav tako kot naši povezani s spomini in jim zbujajo in krepijo občutek zadovoljstva.
Živali v vlogi lastnine
