Naše legende: Andrej Štremfelj

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Naše legende: Andrej Štremfelj

Zgodbe | sep. '10

V Andrejevi alpinistični karieri sta zabeležena dva vrhunca. Prvi je vzpon po zahodnem grebenu Everesta, drugi pa vzpon v Kančendzengi. Za slednjega sta z Markom Prezljem prejela todi najvišje športno priznanje v Sloveniji Blovdkovo nagrado.

 

Za njegovim izklesanim obrazom in toplimi, svetlo modrimi očmi se skriva več kot trideset let vrhunskega gorništva, poklic profesorja športne vzgoje, gorski vodnik z mednarodno licenco, alpinistični inštruktor in čudovit družinski človek.

»Po definiciji je alpinizem vsako gibanje po brezpotju. Sam uporabljam in zagovarjam izraz gorništvo. Tako bi lahko namesto planinstva in alpinizma imeli samo eno poimenovanje. Nemško govoreči imajo za to samo besedo Bergsteiger, angleško govoreči pa le mountaineer. Nikakor pa se ne strinjam z mnenjem Planinske zveze Slovenije in njenega predsednika, ki skorajda prepovedujeta besedo gorništvo.«

Lani, 13. maja je minilo trideset let, kar sta na vrh Mount Everesta stopila Andrej Štremfelj in pokojni Nejc Zaplotnik. Tako se je tudi Jugoslavija uvrstila na zemljevid držav, ki so nekaj pomenile v alpinizmu in seveda tudi himalaizmu.

»Takrat so na nas in na vse vzhodne države gledali gorniki z zahoda zelo podcenjujoče. Ko pa se je nama z Nejcem uspelo povzpeti na Everest, smo se uvrstili ob bok drugim vrhunskim gornikom. To je bila le pika na i vsem prejšnjim slovenskim uspehom v Himalaji, ki jih ni bilo malo.«

Takrat, do leta 1979 so le redki videli na svoje oči, seveda s stojne točke na zemlji, da je res okrogla. Tudi Nejcu in Andreju to ni bilo dano, saj je bilo vreme na Everestu slabo. Šele leta 1990, ko sta bila na vrhu z ženo Marijo, sta lahko občudovala zemljino upognjenost, ki se na tej višini že lepo nakazuje na obzorju.

»Ko sva se z Marijo vrnila v Katmandu, naju je sprejela angleška kronistka himalajskih podvigov gospa Elisabeth in nama povedala, da sva z najinim vzponom na najvišjo goro na zemlji postala prva zakonca na svetu, ki sta stala na Everestu.«

Danes, ko ljudje že vplačujejo vstopnice za obisk lune, tudi vzpon na Everest ne pomeni več veliko. Ob dobri organizaciji, vrhunski opremi in seveda z denarjem pride na vrh že vsak dobro pripravljen rekreativec.

Že pred približno sto leti je slovenski alpinist, publicist in politik dr. Henrik Tuma dodal športnemu, estetskemu in etičnemu aspektu gorništva tudi religioznega: »Naš namen je biti čim bliže skrajni meji, vendar je ne prestopiti. S svojo kakovostjo hoditi po njej in ostati živ. Verjeti moraš v svoje sposobnost. In potem na vrhu! Kisika primanjkuje, počutiš se malo zadetega. Pomisliš na prijatelje, ki jim ni uspelo na skrajnem robu. Prestopili so ga in ni jih več. Jaz sem še in do zdaj uspevam. Pa smo pri mistiki, religiji, pri bogu ... Pa še nekaj! Goro moraš spoštovati. Spoštovanje je nujno. Sicer te lahko preseneti. Ne smeš se je bati, moraš jo spoštovati. Če se kje krešeta nadnaravna lepota in mistika s kruto realnostjo, je to na vrhu gora. Po vsej lepoti, ki te tam obdaja, in vzhičenosti, da ti je uspelo, pride trenutek streznitve. Treba bo dol, treba bo sestopiti, priti v dolino.«

Ali je kaj dodati?

»Ko si se enkrat lotil težkega, vrhunskega vzpona, pa ugotovil, da si preveč utrujen, morda nerazpoložen, da nisi v pričakovani formi, ne moreš odstopiti in reči, bom pač drugič. Ne, v gorništvu je treba iti do konca. Tudi če ne gre naprej, moraš nazaj. To pa je pogosto še teže, če ne celo nemogoče. Naučiti se upoštevati tudi to breme odločitve je poseben dar in zato so vrhunski vzponi še redkejši. Gre za trenutno odločitev. Če je ta napačna v nogometu, nisi dal gola, če je napačna v alpinizmu, te ni več.«

Andrej in Marija, otroci Katarina, Anže, oba tudi vrhunska športna plezalca, in najmlajša Neža so družina, ki še zna živeti z naravo. Najstarejša Katarina si je že ustvarila svojo in starša osrečila z vnukoma Špelo in Matijo.

Andrejevemu očetu je zibel tekla v gorskem zakotju škofjeloškega hribovja. Stara hiša stoji malo pred davškimi slapovi pod Poreznom. Krušna peč v hiši še vedno oddaja toplino, izžareva ljubezen do narave in hribov okoli nje in toplo vabi v svoj zapeček, ponuja varno zavetje in naredi ljudi okoli sebe prijazne in srečne. Taki so Štremflji! In ko sonce obsije planino Mederce, Katarina, Anže in Neža kar sami od sebe rečejo : »Mami, ati, a' ni lepo!«

Takrat globoko v svojem srcu Andrej Štremfelj dobro ve, da jima je z Marijo uspelo. Da sta poleg ljubezni dala in znala odpreti srce tudi prečudoviti naravi, ki gornike obdaja na vsakem koraku bodisi po uhojenih poteh ali na razdrapanih brezpotjih.


 


 


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media