Tu smo zato, da govorimo z ljudmi.

Zgodbe | sep. '10

V centrih za socialno delo iščejo pomoč vsi, ki so se znašli v finančni, osebni ali družinski stiski in zakonski krizi. S strokovnimi delavci se srečujemo ob različnih priložnostih: ko potrebujemo štipendijo, ko vlagamo vlogo za dodelitev otroškega dodatka, za različne subvencije ali oprostitve plačil. Po sprejetju zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev in zakona o socialno-varstvenih prejemkih, ki bosta stopila v veljavo junija prihodnje leto, bodo pristojnosti centrov za socialno delo še bistveno večje.

Z mag. Darjo Kuzmanič Korva, sekretarko Skupnosti centrov za socialno delo, smo se pogovarjali o predvidenih spremembah socialno-varstvene zakonodaje in o tem, kako bomo po novem uveljavljali pravice do različnih prejemkov.

V poročilu za leto 2009 ste navedli, da se je v primerjavi z letom poprej za več kot 40 odstotkov povečal obseg tako materialne podpore kot strokovne pomoči. Velja enako tudi za letošnje leto?

V centrih za socialno delo že nekaj let ugotavljamo povečanje števila prosilcev za denarno socialno pomoč. Cenzus je zelo nizko postavljen, trenutno je 229,52 evra za samsko osebo in za prvo odraslo osebo v družini. Torej lahko vsi tisti, ki imajo toliko ali manj dohodkov, zaprosijo za katero od pravic iz sistema socialnega varstva.

Zelo naglo narašča zlasti število izrednih denarnih pomoči. Ta pomoč je namenjena tistim, ki sicer presegajo cenzus, ne zmorejo pa večjih stroškov, kot so nakup kurjave ali šolskih potrebščin. Kar osemdeset odstotkov izrednih denarnih pomoči je namenjenih za poplačilo dolgov, največ za položnice za elektriko ali za stanarino. To vidimo tudi iz statistike, saj je prosilcev v septembru ali januarju ali februarju bistveno več. Za hrano ljudje še nekako poskrbijo, si med seboj pomagajo, nekateri imajo vrtove. Podatki tudi kažejo, da je kriza najbolj prizadela skupine z nizkimi dohodki in njihove otroke ter starejše samske osebe, med njimi pa je največ žensk.

Verjetno se kriza ali recesija, kakorkoli jo že imenujemo, kaže tudi drugače?

Zagotovo ima slabši ekonomski položaj za ljudi širše posledice. Kar za 60 odstotkov se je povečala pomoč centrov na področju družinskih odnosih - pri urejanju stikov, preživnin in sporazumov med starši, ko gre za urejanje varstva otrok. Zlasti pa je žalostno, da mnoge družine ne morejo plačevati stroškov, povezanih s šolsko in obšolsko dejavnostjo, ki otrokom zagotavljata socialno vključenost. To je nekakšna prikrita oblika revščine.  

Kako lahko v centrih za socialno delo pomagate ljudem v stiski?

Naši centri za socialno delo, imamo jih 61, so drugačni kot drugje v Evropi zlasti zato, ker pri nas v eni instituciji združujemo konkretno pomoč, denimo denarno, in svetovalno službo. Center za socialno delo je ustanova, ki ob najrazličnejših stiskah svetuje posamezniku ali družini, ga usmerja, kako naj se znajde v različnih življenjskih razmerah, ali pa zagotavlja povsem konkretno pomoč. Ko gre za prvo socialno pomoč, posamezniku omogočimo, da v pogovoru pojasni svojo stisko. Človeku moramo dati čas, da se odpre in da zaupa svoje težave. Zato potrebuje strokoven pogovor. To je naša glavna naloga.

Sicer pa skrbimo za socialno varstvo otrok, družine, starejših, invalidov, opravljamo tudi družinsko meditacijo za lažje reševanje sporov.

Naj omenim, da imamo od lani v centrih za socialno delo 19 koordinatorjev za obravnavo oseb s težavami v duševnem zdravju, ki jim po zdravljenju v psihiatrični bolnici pomagajo zaživeti v domačem okolju.

V katerih primerih se lahko na center za socialno delo obrnejo starejši prebivalci?

Starejšim lahko ponudimo zelo različne oblike pomoči; kosilo na domu, gospodinjsko pomoč, oskrbo, če nimajo nikogar od svojih, pomagamo jim poiskati namestitev v domu. Center odloča o oprostitvi plačila za institucionalno varstvo (delno ali v celoti), o pravici do družinskega pomočnika. V obalno-kraški regiji deluje varovanje starostnikov na daljavo, imenovano »rdeča tipka«, ki omogoča takojšnjo pomoč, hkrati pa pomeni tudi razbremenitev svojcev. Je pa ta storitev plačljiva.

V 44 centrih za socialno delo deluje služba za pomoč na domu, ki starejšim od 65 let pomaga lajšati vsakodnevne težave, če ni v bližini svojcev, ali pa svojci zaradi različnih vzrokov ne morejo zagotoviti potrebne pomoči. Storitev je namenjena tudi invalidom ter družinam s kronično bolnim otrokom ali z otrokom z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, ki ni vključen v institucionalno varstvo.

Naše strokovne delavke vodijo skupine starih za samopomoč. Naj ob tem povem, da smo centri za socialno delo prvi ustanavljali tovrstne skupine, ki so zelo dobrodošla oblika druženja. Zdaj večina skupin deluje pod okriljem različnih društev, združenj in domov za starejše občane.

Ali starejši sami prihajajo po pomoč ali pa za njihovo stisko izveste od drugih?

Najpogosteje starejši potrebujejo katero od storitev pomoči na domu. Za veliko primerov nam povedo upokojenci, ki sodelujejo v projektu Starejši za starejše. To je odličen projekt, ki bi ga potrebovala vsaka država. Prednost je zlasti v tem, da se ljudje poznajo med seboj in ob obiskih laže odkrivajo revščino, zlorabe, nasilje in še marsikaj drugega. V lokalnih okoljih starejši neposredno sodelujejo s centri, kar se je izkazalo za zelo uspešno.

Dobivate veliko prijav o nasilju?

Število prijav narašča, ker so ljudje bolj osveščeni in pripravljeni povedati, kaj se jim dogaja. Včasih traja dlje časa, da zlasti s starejšimi vzpostavimo zaupljiv odnos. Če ne zaupajo nam, pa zagotovo zaupajo prostovoljkam iz društva upokojencev, te pa obvestijo nas. V vsakem centru so zaposleni specialisti za preprečevanje nasilja, imamo tudi 12 koordinatork, ki so po zakonu o preprečevanju nasilja dobile še več pristojnosti.

Naj povem, da se center odzove na vsako prijavo, tudi anonimno, da naši strokovni delavci preverjajo tudi na domovih, kaj se dogaja.

Kdaj pa kdaj lahko slišimo očitke, da so socialni delavci vendarle premalo na terenu. Kaj menite o tem?

Zagovarjam tezo, da je socialno delo - delo z ljudmi, pogovor s človekom. Če kdo ne more k nam, moramo mi k njemu. Dejstvo pa je, da nam od leta 2000 manjka vsaj 300 ljudi. Za vso državo imamo tisoč strokovnih delavcev, v sistemu socialnega varstva pa je zajetih blizu 600 tisoč ljudi, kar pomeni, da hodimo na teren takrat, ko je to nujno. Tako so včasih očitki na mestu, včasih pa od socialnih delavcev tudi preveč pričakujemo.

Lahko to podrobneje pojasnite?

Če nas sosedje obvestijo, da je nekdo moteč za okolico, ker ne skrbi za higieno ali kopiči stvari, ga seveda ne moremo kar odpeljati drugam. Obiščemo ga, se z njim pogovorimo, poskrbimo, da bo urejen in okolica pospravljena, ne moremo pa nekoga odpeljati od doma, če sam tega noče, saj ima pravico živeti tam. In mislim, da je tako tudi prav.

Naj navedem še en primer: Pogosto se zgodi, da želi eden od potomcev sprožiti postopek za odvzem opravilne sposobnosti, češ da mama ne ve, kaj počne, ker je zapustila premoženje samo enemu bratu ali sestri. To ni res. Odrasla oseba lahko razpolaga s svojim premoženjem, kot sama želi. Če je njena volja, da nekoga izvzame iz dedovanja, je to treba spoštovati in sprejeti.

Postopek za odvzem opravilne sposobnosti lahko delno ali v celoti sprožijo svojci ali center, če oseba ni sposobna skrbeti zase in za svoje premoženje, kar pomeni, da ne obvlada nobenih ekonomskih opravil in kar tako razdaja premoženje in si tako lahko povzroča veliko škodo. Vedno je v postopku prisoten izvedenec in vedno ravnamo zelo skrbno. Med postopkom interese te osebe zastopa začasni skrbnik; če pa sodišče odloči, da ji je odvzeta opravilna sposobnost, pa mu določimo stalnega skrbnika, ki upravlja z njegovim premoženjem in o tem najmanj enkrat na leto poroča centru.

S prvim junijem 2011 bodo začele veljati spremembe zakona o socialno - varstvenih prejemkih. Kaj se bo pravzaprav spremenilo.

Glavni očitek staremu sistemu je bilo kopičenje transferjev. Tako so lahko nekateri od različnih prejemkov živeli bolje kot tisti, ki je delal za nizko plačo in le za evro presegel cenzus za denarno pomoč. To ni bilo stimulativno. Novi sistem naj bi bil tudi bolj pravičen.

Doslej je veljalo, da smo v centrih verjeli podatkom, ki so jih prosilci navedli v vlogah. Po novi zakonodaji pa bo informacijski sistem sam preveril vse podatke, saj bo povezan z različnimi bazami podatkov. Če se kaj ne bo ujemalo z dejanskim stanjem, bo moral prosilec dokazati, kakšno je resnično stanje. Tako naj bi preprečili zlorabe, ki so se dogajale v preteklosti.

Poleg tega nova zakonodaja uveljavlja enotno podlago za izračun posameznih pravic, prej pa so bila merila in pogoji različni. Cenzus bo višji in tisti, ki bo prišel v sistem socialnega varstva, bo dobil več, kot dobi zdaj.

Po novem bo center za socialno delo enotna vstopna točka kar za 11 pravic do denarnih prejemkov, subvencij in znižanih plačil. Kaj to pomeni v praksi?

Stranka bo prišla v center z eno vlogo in dobila seznam pravic, ki jih lahko uveljavi; na seznamu bo označila želeno pravico. Tu pa utegnejo nastati težave, če ne bo prosilec označil tudi pravice, ki mu gre še pred tisto, ki jo uveljavlja. Vseeno se bo namreč štelo, kot da mu je bila dodeljena. Tako predvideva zakon, ki določa vrstni red prejemkov ali pravic. Center bo izdal samo eno določbo.

Upamo, da bomo v enotni vstopni točki zelo veliko uporabnikov vključili že pri prvi socialni pomoči, kar pomeni, da bomo s človekom sedli in se temeljito pogovorili, kakšne težave ima, kako jih označuje on in kako jih ocenjujemo mi, kakšne so možnosti v njegovem v ožjem in širšem okolju, ter ga nato napotili še v različne programe nevladnih organizacij, pa Karitasa, Rdečega križa in podobno.

Po novem naj bi se pri uveljavljanju pravic do vseh socialnih prejemkov upoštevalo celotno premoženje posameznika in družinskih članov. Lahko poveste, kako bo to v praksi?

Že zdaj imamo vpogled v nekatere bančne podatke, podatke o delnicah in podobnem in te podatke tudi upoštevamo pri sprejemanju odločitev. Po novem pa bomo s povezavo z različnimi zbirkami podatkov ugotavljali, ali ima prosilec še kako nepremičnino poleg te, v kateri živi, koliko in kakšna vozila ima, ima kako plovilo, ali ima sklenjeno življenjsko zavarovanje, ali ima vrednostne papirje, lastniške deleže gospodarskih družb ali zadrug, ali ima prihranke ali druga denarna sredstva.

Zakon zelo natančno določa vrednosti, denimo avtomobila določene znamke in starosti, ali je kvadratura stanovanja večja, kot je predvidena za bivanje določenega števila družinskih članov, kakšna je lokacija stanovanja ipd.

Vzemimo za primer zakonski par z nizko pokojnino, ki zaprosi za varstveni dodatek ali katerega od drugih prejemkov. Če imata premoženje, bosta te pravice dobila z vknjižbo države na premoženje, kar pomeni, da morajo njuni dediči najprej poplačati to terjatev in šele nato lahko prevzamejo dediščino. To velja že zdaj, denimo pri plačilih stroškov za domove starejših občanov. Potrebno bo spremeniti miselnost. Država je res dolžna zagotoviti socialno varstvo, a takrat, ko si nekdo ne more pomagati sam niti mu ne morejo pomagati sorodniki. Zdaj bodo morali otroci v večji meri sprejeti breme. Če bodo želeli ohraniti nepremičnino, bodo morali poskrbeti za preživetje staršev.

Ena pomembnejših sprememb je prenos pravice do varstvenega dodatka in do državne pokojnine s pokojninskega področja v sistem socialno varstvenih prejemkov. Kako bodo lahko starejši po novem uveljavljali pravico do varstvenega dodatka?

Ob uveljavitvi novega zakona bodo tudi za uveljavljanje varstvenega dodatka veljala enaka merila kot pri drugih transferjih, kar pomeni, da bodo morali centri za socialno delo preveriti upravičenost do pravice po novih merilih. Kot je trenutno znano, bomo centri od ZPIZ prejeli podatke neposredno v informacijski sistem in bomo seveda o pravici na novo odločili na podlagi premoženjskega stanja in ne več statusa upravičenca. Ministrstvo ocenjuje, da bo približno tretjina ljudi izgubila pravico do varstvenega dodatka.

Še bolj pa nas skrbijo državne pokojnine. Zdaj velja, da oseba, ki nima lastnih dohodkov, pri starosti 65 let pridobi pravico do državne pokojnine ne glede na premoženje družinskih članov. Po novem pa bodo vsi, katerih premoženje družinskih članov presega cenzus, izgubili pravico do državne pokojnine. Torej, če ima mož visoko pokojnino, njegova žena ne bo upravičena do državne pokojnine, četudi nima lastnih sredstev. Odprava te pravice je po mojem mnenju malce dvomljiva.

Bodo morali dosedanji upravičenci do varstvenega dodatka in državne pokojnine še enkrat vložiti vloge?

Kot je v tem trenutku znano, bomo dosedanje upravičence iz sistema ZPIZ (varstveni dodatek, državna pokojnina in nadomestilo za invalidnost po zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb) avtomatično prenesli v sistem socialnega varstva, kar pomeni, da bo opravljen informativni izračun, ki ga bodo upravičenci prejeli na dom. Morali ga bodo skrbno pregledati tudi zato, ker bodo morda podatki napačno zajeti (denimo premoženje, število članov gospodinjstva ...). Če se z izračunom ne bodo strinjali, bodo lahko v 15 dneh na centru za socialno delo vložili ugovor.

Kako boste v centrih kos novim obveznostim, če imate že zdaj premalo zaposlenih?

Nekaj sodelavcev - tistih, ki so se doslej ukvarjali z varstvenim dodatkom in subvencijami za vrtec, ki bodo tudi prešle na centre - naj bi dobili iz občin in pokojninskega zavoda ali pa bodo zagotovljena sredstva, da za del nalog, ki bodo prenesene na centre, zaposlimo nove sodelavce. Vsekakor pa bi potrebovali kakih tristo ljudi.

Ali menite, da bodo za uporabnike postopki res hitrejši in enostavnejši?

Ministrstvo za javno upravo vodi projekt e-sociale, kar je doslej najbolj zapleten sistem v državi. Če bo deloval, kot je predvideno, nam bo v marsičem olajšal delo. Zagotovo pa lahko vsaj kaki dve leti pričakujemo kar precejšnje težave. Razumeti je treba, da bomo imeli dostop do 49 zbirk podatkov z najrazličnejših področij in da naj bi sistem sam preveril vse podatke. Če pa dostop do katere od zbirk ne bo vzpostavljen, podatkov ne bomo mogli pridobiti in tako tudi vloga ne bo popolna, kar bo seveda zavleklo odločanje.

Pri socialnih stiskah je vsekakor odločilnega pomena hitro ukrepanje. Kako boste ravnali, če bo sistem »odpovedal«?

Spričo zdajšnje gospodarske krize in povečevanja števila upravičencev do pomoči se v centrih za socialno delo bojimo, da ne bomo kos nalogi, če ne bo vzpostavljen celoten informacijski sistem in če ne bomo zaposlili novih ljudi, na kar opozarjamo tako poslance, kot tudi pristojnega ministra.

Vedeti moramo, da so transferji zadnja rešilna bilka za človeka v stiski, zato mora dobiti pomoč takoj. Tudi sindikati se zavedajo pasti in so vlado že večkrat opozorili, naj bo pri spreminjanju sistema socialnega varstva pozorna in občutljiva. Po mojem mnenju bi bilo nujno najprej v celoti vzpostaviti nov sistem, preveriti njegovo delovanje in ga šele nato začeti uporabljati. Če tega ne bomo zmogli do julija 2011, bi bilo modro premakniti začetek na januar 2012.