Portreti naših sodelavcev: IZIDOR GOLOB

Zgodbe | sep. '10

Golob z zelenimi rokami

V Šentilju v Slovenskih goricah, v Cvetlični ulici, je v vrtu z bogatim rastlinjem hiša, v kateri živijo tri generacije Golobov. Najstarejši med njimi je Izidor Golob, vrhunski poznavalec mnogih trajnic in uspešen ljubiteljski vrtnar. Mnogi ga poznajo po predstavitvah okrasnih rastlin v besedi in sliki, ki jih že tri leta razkriva tudi bralcem naše revije. 

Ali gre pri uspešnih gojiteljih  za posebne sposobnosti, za talent, ki nadgrajuje znanje in izkušnje in zaradi česar vam cvetje še posebej dobro uspeva?

Pri vrtnarjih in vseh drugih gojiteljih, za katere pravimo, da imajo »zelene prste«, je ponavadi tako, da poskušajo prisluhniti, »kako trava raste«. To pomeni, da je o gojenih rastlinah treba vedeti vsaj nekaj najpomembnejših zadev, potem pa si s praktičnim delom nabiramo izkušnje. Najprej je treba dobro opazovati in nato primerno ukrepati. Za oboje pa je dobro kaj vedeti, znati. Samo od sebe ne pride nič.

Kakšna pot vas je vodila do poklica kmetijskega inženirja, ki se posveča okrasnemu rastlinju?

Najbrž se je vse začelo že v mojih kratkohlačniških letih v bajtarskih strminah nekje med Bačo in Idrijco, kjer sta me starša učila ljubezni do narave, predvsem do rastlinskega sveta. V Mariboru, na takratni srednji kmetijski šoli, sem že kar samoiniciativno stikal po šolskem parku ter si mimo učnega načrta zapomnil marsikaj. Pozneje me je življenje prekopicavalo po sila prozaičnih poteh, večinoma brez uradnega stika s hortikulturo. Sporedne stezice pa je vedno spremljala želja po več znanja o okrasnem rastlinju. Diplomiral sem na takratni višji agronomski šoli v Mariboru, ostal kar za 18 let pri vrtnarskem podjetju tehnolog za okrasno rastlinje in tako z zdravstveno prizadetostjo priromal do nekoliko zgodnejše upokojitve.

Posebej velik strokovnjak ste za vzgojo in žlahtnjenje perunik in maslenic in ste pri tem tudi avtor številnih v Sloveniji nastalih sort. Kaj vas pri tem posebej privlači?

V domačem vrtu mojega otroštva sta bili dve sorti bradatih perunik, ki jih na Primorskem imenujemo pljučnik. Šele mnogo pozneje sem izvedel, da je rod perunik zelo obsežen in zato sem ostal z velikim delom svojega zanimanja pri eni sami skupini, pri bradatih perunikah. Radovednežu, kakršen sem, so se odpirali novi in novi predalčki z zanimivimi vsebinami, včlanil sem se v ustrezna mednarodna strokovna in ljubiteljska združenja in po svojih močeh dokupoval nove sorte. Tako so se počasi stkala osebna prijateljstva med kolegi po vsem svetu, gotovo tudi zaradi moje nadarjenosti za tuje jezike. Nazadnje je iz tega nastala skoraj genska banka perunik (Iris) v vsaj 450 sortah in maslenic (Hemerocallis) v več kot 250 sortah. Kolikor vem, tolikšnega sortimenta ni nikjer na Balkanu! Tudi žlahtnitelja, ki bi imel mednarodno priznanih 22 sort perunik in 8 sort maslenic, v tem delu Evrope ne poznam. Čisto po Vodnikovo: glej, stvarnica vse ti ponudi, le jemat (delat in iskat) od nje ne zamudi …

Ali opazujete okrasne rastline bolj kot biolog in botanik ali pa sta vam pomembnejša estetski aspekt in uporabnost?

Prvi vtis je vedno podoba rastline, oblika in barva cvetja, struktura zelenih delov in postava ali habitus. Ta ali oni barvni ali oblikovni element mi je vsaj nekoliko všeč in to je torej estetska privlačnost. V svoji človeški radovednosti pa me kar hitro zamika, da bi se temeljito seznanil z vsem kar je v zakulisju fasade. Tako kot se ljudje opiramo drug na drugega, se tudi rastline v naravi ali z gojiteljevo pomočjo in po njegovi volji družijo v skupine in življenjske združbe. Nazadnje se mi zdi, da sta v mojem primeru, kar zadeva rastline, estetika in botanika enakomerno zastopani.

Ste tudi avtor skoraj nepreštevnih poučnih člankov o rožicah, pa tudi petero knjig ste napisali in ena med njimi je izšla v za naše razmere zavidljivi nakladi več kot 60.000 izvodov. Mnogi vas poznajo po rednem pisanju v Večerovi prilogi 7 dni, v reviji Moj mali svet, po člankih v Vzajemnosti in še kje. Kaj je, na kratko, sporočilo vašega pisanja?

Poklicne in nepoklicne vrtnarske izkušnje so se nabirale in se še nabirajo, in ker nisem noben nevoščljivec, ki bi ljubosumno skrival svoje znanje, izkušnje v besedi in sliki tudi še zdaj posredujem vsem pismenim ljudem. Rad bi jim pokazal in dopovedal, da je v rastlinskem svetu obilje lepote, mnogo zadovoljstva in verjetno za vsakogar tudi drobec sreče, če na naravo ne gledamo z ošabnih višav, temveč preprosto iz svoje perspektive.

Kdor se ukvarja s cvetjem in petjem, gotovo nima zlih in sovražnih misli. Na zemeljski obli pa je toliko sovraštva in gorja, da bi si za vse človeštvo zaželel takšno uravnoteženo skladnost, kakršno občudujem v naravi. Vrtnarjenje je koristno za telo in duha, pa naj bomo stari ali mladi. Želim si, da bi oboji ostali kar najbolj zdravi in tudi ob cvetju srečni po vsej Zemlji…