Barbara Bizovičar: Živeti svoje sanje v Afriki
Barbare Bizovičar nikoli nisem vprašala, ali je brala knjigo Karen Blixen o Afriki, deželi, ki te posvoji in vsrka vase, da nikoli več ne najdeš poti ven. V resnici se sploh ne želiš izviti iz čara, ki te obdaja. Tako je to z Afriko.
Barbara Bizovičar je ena tistih, ki so »noter padli«, kot bi rekel njen sin Lado. Obdaja jo skrivnostni afriški čar, morda zato, ker ji je šele zdaj dano, da lahko živi v sanjah, o katerih ni vedela, da jih ima, dokler ni vstopila vanje.
Barbara ima navado, da se iz svoje Afrike vsako leto enkrat ali dvakrat vrne domov. A tu, ko jo srečaš, je očitno navzoča le ena njena polovica, medtem ko druga še naprej biva v njeni afriški vasi, med njenimi temnopoltimi ljudmi. Nekega dne se prav lahko zgodi, da se iz svojih sanj ne bo več mogla vrniti. Tako nekako, kot se Karen Blixen nikoli ni zares vrnila, čeprav je na koncu prišla živet v Evropo.
A zgodbo je treba začeti na začetku. Najina zgodba se začenja nekaj desetletij prej, ko je Barbara še delala v občinski stavbi v Šiški, sama pa sem po službeni dolžnosti pisala o tej občini. Pomagala mi je priti do marsikaterega podatka, ki ga drugi novinarji niso našli, a čas je odpeljal vsako na svojo pot. Barbaro v invalidski pokoj, mene drugam. Potem sem nekega dne brala v eni od slovenskih revij o njeni vasi, ki jo je ustanovila na obali nekdanje Zlate obale poleg glavnega mesta Gane. Ker sem v mladih letih tudi sama preživela precej časa v Gani, sem dobila tisto značilno afriško domotožje, poiskala sem njen elektronski naslov in tako sta se najini poti spet staknili. Odtlej ne mine leto, da bi se ne videli.
V Gano jo je pripeljala hči, ki je tam imela prijatelje, enega zelo dobrega, s katerim si je pozneje ustvarila družino. Barbara je z njo prišla v tisto podnebje, polno vlage in vročega zraka, ki spominja na kotel vroče vode in diši po praženem krompirju. Tudi jezika takrat še ni znala. Vse je bilo popolnoma novo, tako da je bila želja po vrnitvi edino, česar se spominja zdaj.
Kos zemlje za rojstni dan
A naneslo je tako, da je ostala dlje časa, kot je načrtovala, in ne da bi vedela kdaj, ji je Afrika zlezla pod kožo. Kar ni čudno, saj Ganci veljajo za najprijaznejše ljudi pod soncem, za ljudi, ki se znajo samo smejati in plesati, pa če zunaj lije, če so lačni ali če se zgodi vojaški udar, poplava ali še kaj hujšega. Smeh in ples sta na sporedu od jutra do noči. Dojenčki, privezani na hrbte mater, se tresejo v ritmu glasbe, ki spominja na Karibe, latino in Afriko hkrati, reče pa se ji hajlajf – če fonetično zapišem originalno besedo highlife. Tako je Barbara ob smehu in glasbi preživela tisto, čemur bi rekli kulturni šok, in zdelo se je, da je tam doma in da tja sodi že od vekomaj.
Prav v tistem trenutku jo je po telefonu poklical sin in vprašal: »Mati, kaj hočeš za novoletno darilo?« »Kos zemlje v Gani,« je izstrelila kot iz topa. Lado ji je to zemljo pomagal kupiti in tam, poleg Langme, vasice na peščeni obali pred ganskim glavnim mestom, Akro, je zrasla njena vas, ki nosi tudi njeno ime. Barbarino vas (Barbara's village) so vaščani Langme pomagali zgraditi po ganskih navadah in pravilih. Hiške so grajene in krite z materiali, kakršne uporabljajo domačini, med njimi ob poteh rastejo bugenvilije in žarijo kane, a tega ni veliko. To namreč ni cvetoči rajski vrt, negovan za oči belega človeka. To je rajska vas, negovana za afriške oči. In prav zato se je k imenu Barbarine vasi prilepil še dodatek highlife. Torej: Barbara's highlife village.
Glasba je življenje, pravijo Ganci, brez nje življenja ni, pravzaprav se spremeni v senco življenja. Je Barbara to vsrkala vase, ne da bi ji bilo treba kaj dopovedovati? Je zato lahko rekla v enem od številnih zapisov o njej, da v življenju še ni toliko preplesala. Barbara je doma v svoji vasi, ki jo obiskujejo tujci številnih narodnosti, o njeni vasi pišejo v svojih potovalnih dnevnikih na internetu, slike njene vasi se pojavljajo na svetovnem spletu med najlepšimi vasmi. Nekateri Slovenci, ki se zbirajo okrog Barbare na Facebooku, vsako leto prihajajo v njeno vas, med gosti ima mlade svetovne potnike, pa tudi domače poslovneže, ki se hodijo k njej za teden ali dva, da bi se spočili. Turistom ponuja posebne tridnevne izlete v kraje, ki jih sami ne bi nikoli odkrili, kajti pri tem ji pomagajo domačini, ki so zaposleni v njeni vasi. Delo je našlo kakih 30 vaščanov, od turistov zdaj živi vsa vas, tako da je Barbara v resnici srce vasi, ki jo brezpogojno ubogata tako vaški poglavar, kot tudi policaj, ki je bil vasi dodeljen. Vsi vedo, da se pri Barbari dobro je, kajti uvedla je bio pridelavo zelenjave. Poznajo jo daleč naokoli in celo ko pride po nakupih v dvomilijonsko Akro, se nemalokrat zgodi, da jo kdo nagovori in pozdravi. Lani, okoli božiča, ko je v Akri nekje posedela in pila kavo, se ji je čez mize nasmehnila prikupna črnka. Barbara je seveda mislila, da se poznata, pa jo je pozdravila. Črnka je vstala in prisedla k Barbari in vprašala: »Ali se poznava? Jaz sem Whoopi Goldberg!«
Svet je majhen, pravijo, Barbara je zdaj tu, zdaj tam, vprašanje je le, ali bo nekega dne izstopila in ostala tam ob ekvatorju.
Morda o tem razmišlja tudi njen sin Lado, ki ji je omogočil, da je vstopila v sanje in da jih lahko živi. Prav on jo vedno znova zvabi nazaj v Slovenijo. Sredi septembra bo spet priletela, da bo nastopila skupaj z njim, Juretom Zrnecom in njegovo mamo na velikem zabavnem dogodku na novem stadionu v Stožicah.
To je Barbarina zgodba, ki se še dolgo ne bo končala.
