Veselje do življenja
Branka Jedlovčnik je iz prve generacije naših tekstilnih inženirjev. To je bil čas rasti slovenske tekstilne industrije; v svoji poslovni karieri pa je, žal, doživela tudi njen zaton. Zato se je predčasno upokojila, a je še naprej ostala zelo dejavna.
»Najprej sem se odločila za študij umetnostne zgodovine na univerzi za tretje življenjsko obdobje in uživala v njem. Zdaj hodim k italijanščini, na jesen pa grem v računalniški tečaj. Ves čas nadaljujem s planinarjenjem, z jogo, s tekom, še bolj dosledno skrbim za zdravo prehrano, še več berem. Rada imam sodobne slovenske avtorje, še zlasti Ferija Lainščka. In seveda – vedno je bila in bo v ospredju moja družina.«
Dan začne zgodaj, ponavadi s telovadbo ali s tekom v gozdu. S tem si osveži energijo in moč, saj jo čaka doma kar precej dela – z rožami ali vrtom. »Z gibanjem in s pravilno prehrano se da marsikaj doseči. Predvsem pa delo človeka ohranja vitalnega. Spomnim se, da je moja mama začela hirati, ko sem ji - v skrbi zanjo – vzela vsako delo. Zato pravim otrokoma, naj me preveč ne crkljata, saj me delo samo krepi.« Zakonca Jedlovčnik imata kar šest vnukov, zato iz Brankine kuhinje pogosto omamno zadiši. Tudi rojstnodnevne torte so njeno delo. Veliko dela je tudi v sadovnjaku, ki ga imajo na zemlji njenih staršev nad Mirno na Dolenjskem. »Iz Mirne sem kot 11- letna deklica odšla s kanglico masti, z nekaj oblekicami ter iz domače angora volne spleteno jopico v Ljubljano; po gimnaziji in študiju sem se vrnila na Dolenjsko in se zaposlila v novomeškem Novoteksu,« se spominja mladih dni.
Pijeva čaj, za katerega je sama nabrala zelišča, in se pogovarjava o jogi. Kolikor je gibčna hrbtenica, toliko si star, pravi modrost joge. »Poleg gibčnosti, ki jo pridobiš, in umirjenosti, ki jo prinaša joga, je izjemnega pomena dihanje. Dihati bi morali globoko, s prepono, kot dojenčki. Pravo dihanje je izjemnega pomena, pa vendar večina ljudi diha plitko, površno.« Z globokim dihanjem tudi v hribih, ki ji veliko pomenijo, pridobi veliko čiste energije, ki se je napolni za ves teden »nižinskega« življenja.
O svojih pozitivnih izkušnjah rada pripoveduje prijateljem in znancem, saj meni, da je dobro treba deliti. Zato rada podeli svoje pozitivne izkušnje - naj bodo z vrta, s potovanj ali pa s pomlajevanja. »Ko slišim pohvalo, da sem dobro videti, povem, da sem fizično aktivna, da sem veliko na zraku in tudi, da sem si dala zgladiti gubice. Moj videz ni spremenjen, le pliseja okoli ustnic nimam več.« Lepotne posege ljudje raje zamolčijo, Branka pa o tem spregovori brez sramu ali slabe vesti. Najprej jo je mož spodbujal, da bi si zgladila gubice okoli ustnic, ki so jo zelo motile, toda Branka se je od malega bala injekcij. »Takoj ko sem videla iglo, sem se onesvestila. Zato je misel na lepotni poseg zame ni bila sprejemljiva. Tudi hči, ki je specialistka plastične, rekonstrukcijske in estetske medicine, mi je priporočala malce pomladitve, pa se nisem dala pregovoriti.« Ko pa je na tak poseg peljala svakinjo in nečakinjo, ki je tudi kirurginja, se je opogumila tudi sama. Bojazen pred iglo je izginila, ostaja pa navdušenje, da je premagala sama sebe in da se zdaj raje pogleda v ogledalo. »Zelo sem zadovoljna in mislim, da si bom vsako leto za svoj rojstni dan podarila obnavljanje tega majhnega trika, saj to v zadnjem času sodi že v sfero urejenosti.«
Pravi, da ni njen namen skrivati let, saj je ponosna, da svojih 72 »dobro nosi«. Gre le za to, da je zadovoljna sama s seboj. »Ne gre za polnilo, ki ti pomaga k bolj svežemu videzu, pomembna je zlasti miselnost, vitalnost, optimizem in veselje do življenja.« Tega pa Branka premore zares veliko!
