Pohorska grča

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Pohorska grča

Zgodbe | sep. '10

Sredi pohorskih gozdov, v zaselku Planina pod Šumikom, dober kilometer od Treh kraljev je domačija Strnadovih. Kmetija je velika štiri in pol hektarje in na njej pridelujejo poljščine, ki rastejo na nadmorski višini tisoč metrov. Gospodar je 66-letni Tone Strnad, ki ga v tem delu Pohorja poznajo kot dobrega gozdarja in prijaznega človeka.

 

Strnadova domačija je odprtih vrat, to vedo tudi mnogi pohodniki, ki se ob koncu tedna odpravijo proti Trem kraljem, k Črnemu jezeru ali k Šumiku in prizorišču zadnjega boja Pohorskega bataljona - Osankarici.

Pohorci veljajo za ponosne in delovne ljudi. K temu jih sili tudi okolje, v katerem živijo. Čeprav mnogi nimajo akademske izobrazbe, so domala vsi zelo skrbni, ko gre za ohranjanje okolja, v katerem živijo. Še posebej, ko gre za ohranjanje vodnih virov, pri čemer je za dosego tega cilja odločilnega pomena ohranjanje gozdov. Skrb za okolje je eden od razlogov, da je Pohorje ostalo takšno, kot je kljub pomanjkljivi zakonodaji. Okolje namreč najbolj uspešno varujejo ljudje, ne zapovedi oblasti.

Tone Strnad, sosedje mu pravijo Tona, se je rodil v gozdarski družini v zaselku Cujek nad Oplotnico. Oče je bil gozdni delavec, mati pa je skrbela za domačijo. V osnovno šolo je hodil na Kebel in ne v Oplotnico, čeprav je bila bliže. V tistem času so namreč birokrati šolska območja določali po svoje in zato so prvošolček Tone ter njegove tri sestre hodili v šolo bistveno dlje, kot bi sicer lahko. Takoj po končani osnovi šoli se je 15-letni Tone zaposlil v gozdnem gospodarstvu v Oplotnici in ob delu dosegel visoko kvalifikacijo. Toda bolj kot naziv VK sekača je bila pomembna njegova zavzetost in - lahko bi rekli - ljubezen do dela v gozdu. »Veste, ko podiraš drevo, moraš zelo natančno presoditi, kako boš to naredil. Ne gre le za to, da drevo pade, pomembno je tudi, kako boš to storil. Spodžagati ga moraš tako, da bo padlo natanko tja, kamor mora, da ne poškoduješ drugih dreves. Sprva smo žagali ročno s 'zug-žagami', kasneje z motorkami. To je bilo veliko olajšanje. Na 'gozdni' smo bili vedno zelo pozorni, da nismo sekali kar počez in smo sproti zasajali nova drevesa. Žal danes novi gospodarji gozdov velikokrat ne ravnajo tako in narava nas bo zagotovo kaznovala. Gozd je občutljiv in moraš ga imeti rad. Sam se še vedno najlepše počutim sredi pohorskih smrek …«

Tone je bil spoštovan med svojimi sodelavci. Navsezadnje je osvojil veliko prvih mest na republiških, državnih in mednarodnih tekmovanjih gozdarjev. Pravi, da se teh tekmovanj rad spominja - ne le zaradi uspehov, ki jih je dosegel, temveč tudi zaradi prijateljevanja. »Da, veliko gozdarjev sem spoznal in verjemite mi, za ta poklic ni dovolj, da si telesno vzdržljiv, to delo moraš opravljati s srcem. Meni zagotovo ni žal, da sem se odločil zanj. Če bi bil še enkrat mlad, bi se odločil enako … Že res, da smo gozdarji veliko delali, a smo tudi dobro zaslužili. Navsezadnje sem s svojim delom zaslužil toliko, da sem kupil domačijo na Planini pod Šumikom. Seveda je bila takrat, ko sem jo kupil, zanemarjena, toda skupaj z ženo sva jo obnovila in danes sem lahko zadovoljen … Žal je žena že pokojna, a skupaj s sinovoma Tončem in Brankom -hči Brigita živi v dolini - uspešno gospodarimo in nam pravzaprav nič ne manjka.«

Tone Strnad je na prvi pogled trd, vendar se v njem skriva mehka duša. Ne le, da ima rad ljudi, prav prisrčen odnos ima tudi do živali, ki jih ima v hlevu, in tistih v gozdu. In še ene njegove vrline ne smemo prezreti. Kruhu, ki ga peče, ni para, to povedo vsi, ki so ga že okusili. »Zame je žito najlepša roža, žitni klas najlepše diši in kruh, ki iz njega zraste je za nas blagoslov.

Ni pomembno le to, iz kakšne moke zamesiš testo, zelo moraš paziti, kako ogreješ peč. Pri peki kruha moraš biti potrpežljiv, tudi pri tem opravilu se na hitro ne da …« No, tudi bunke, ki jih naredi, niso od muh. Od njegove domačije obiskovalec pač ne gre ne lačen ne žejen.

In kaj si pohorska grča Tona želi?

»Pravzaprav nič posebnega. Rad imam ljudi in mislim, da tudi oni mene. Zdrav sem, rad delam in sem pravzaprav zadovoljen sredi teh mojih gozdov. Tudi tuje kraje sem videl in rečem vam, da nikjer ni tako lepo kot pri nas na Pohorju. Vsaj zame … No, nekaj pa bi vseeno rad doživel. Tudi jaz bi se namreč rad povzpel na Triglav. Sem ga že gledal s Pokljuke, ko smo tam sekali, in zdelo se mi je, da je zelo visoko. Pa saj sem še pri močeh in če bo le mogoče, bom skušal tudi to svojo željo izpolniti …«


 


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media