Prednosti jesenskega sajenja

Prosti čas | sep. '10

Zelnate rastline so, kar zadeva čas presajanja, manj občutljive kot lesnate, a pri teh je koristno, da nekoliko razmejimo zahteve listavcev in iglavcev. Klasičen

čas za sajenje in presajanje lesnatih rastlin je čas počitka, torej tedaj, ko so najmanj občutljive za tako korenit poseg v njihovo življenje. To je nekako od konca poletja do zgodnje pomladi.

Listopadno rastlinje lahko praviloma brez škode zmotimo šele, ko odvrže liste. Nekoliko drugače je z iglavci, ki imajo vsi po vrsti nekaj svojih posebnosti in drugačnih presajevalnih zahtev. Sadike iglavcev iz drevesnice naj bi vedno imele dobro izoblikovano koreninsko grudo, ki nastane z večkratnim presajanjem mlade rastline. Korenine se zgostijo tudi pri gojenju v posodah, pri kontejnerski vzgoji. Druga posebnost je, da pri zimzelenih iglavcih rastejo najtanjše koreninice tudi še takrat, ko je nadzemna rast že končana, a tudi pomladi se prebudijo nekaj pred igličastimi popki, takrat pač, ko se tla dovolj ogrejejo. V času izrazitih koreninskih aktivnosti je prijem najbolj zanesljiv, kar kaže upoštevati. Zato je september z ostanki toplote idealen za nakupe v drevesnici in za sajenje iglavcev. Pomladi pa s tem ni treba ravno hiteti, saj moramo prej posaditi listavce. Vedno pa moramo razmišljati tudi o pričakovani velikosti sicer zdaj še majhne sadike. V pomoč nam je prodajalec-drevesničar, ki nas seznani s hitro ali počasno rastjo. Mraz ponavadi ne naredi resnične škode, čeprav nekateri iglavci čez zimo znatno spremenijo barvo v rdečkasto, rjavkasto zeleno ali motno sivo. Stebričaste oblike povežemo, da jih sneg ne preoblikuje proti naši volji.

Raje jeseni kot pomladi

Ne glede na to, ali sadimo iglasto ali listnato drevnino, vedno dajemo prednost jesenskemu sajenju. Prav rado se namreč zgodi, da imamo pomladi večjo časovno stisko spričo vseh namer, kako posaditi in posejati vse načrtovano, drevesno popje pa se neustavljivo napenja in opominja, da je konec počitka. To je tudi znak, da se končuje mirovanje, da je čas za presajanje. Najpomembnejši motiv za jesenske saditve drevnin je dejstvo, da se čez zimo prst okoli korenin zanesljivo sesede in se tako ustvari kapilarni stik s koreninami. Tako ni nobene ovire, da ne bi začele s svojimi aktivnostmi, brž ko napoči njihov čas.

Tudi srobote, vrtnice, vse okrasne češnje in jablane sadimo raje jeseni kot pomladi. Vse, kar drevesničarji ponujajo z golimi koreninami, bo prišlo v zasip prodajnih gredic šele zadnje dni oktobra in v začetku novembra, a na to moramo biti pripravljeni. Če hočemo v domači neučakanosti v vrtu presaditi listnat grm ali drevesce že sredi oktobra, je nujno, da s poganjkov posmukamo vse liste, da se tkivo ne bi izsuševalo. Vsekakor je to za rastlino svojevrstna prisila, zato to uporabimo le izjemoma! Kdor skrbi za ptičjo samopostrežnico, naj se spomni na ognjeni trn, ki je kot sadika vedno ponujen v kontejnerju, na jerebiko ali na sadiko gloga. Jerebike bodo posebno dobro uspevale v nekoliko vlažnejšem ozračju višjih leg. Zanimivo je, da ptiči pri njih cenijo le rdeče jagode, rumenih plodov jerebikine sorte 'Xanthocarpa' pa se ne lotevajo. Obstaja precej sort za okrasne namene, tudi takšna s stebričasto rastjo, kot svojevrstno sadno drevo pa ponekod gojijo sladko moravsko jerebiko.

Konkurenca zlati jeseni

Z vse krajšimi dnevi bo čedalje več rumenečega listja, zaradi česar tako radi nostalgično govorimo o zlati jeseni. A jeseni zacvetijo tudi nekateri rumenocvetni sroboti, kar je skoraj konkurenca vsem podobnim odtenkom v okolici. Rumena barva je pri oblikovanju vrtnih motivov izredno pomembna in pri enoletnicah skupaj s trajnicami s tem ni težav. Izbira rumenocvetnih grmovnic je že močno omejena, zlasti pa to velja za popenjalke. Pri teh pogosto sežemo po najbolj znanem rumenocvetnem srobotu, po zlatem ali tunguškem srobotu s strokovnim imenom Clematis tangutica. Vrsta je doma na severu Kitajske in ima ime po Tunguziji, pokrajini v Sibiriji, v Evropi pa ga poznamo dobrih sto let. Iz zalistij proti koncu poletja odženejo največkrat posamični cvetovi na 5 do 15 centimetrov dolgih pecljih. Vsak cvet ima po štiri bleščeče rumene cvetne liste, ki se razprejo v do 8 centimetrov velik zvonček. Vendar to ni edina vrsta srobota z rumenim cvetjem. Korejski srobot (Clematis koreana) je doma tudi še po Mandžuriji in na Hokkaidu ter tudi rumeno cveti. Žvepleno rumeni cvetovi imajo v sredini za barvni kontrast rjavo rdeče prašnike Sodi med manj bujne v svojem rodu, zraste le okoli tri metre visoko, tako da po nerodnosti pripravljene višje opore ostanejo gole. Za mnoge ljubitelje je od vseh podobnih najlepši himalajski srobot (C. orientalis), ki ima nekoliko bolj zaokrožene cvetne liste in posebej intenzivno rumeno barvo. Brž ko odpadejo cvetni listi, se prikažejo soplodja s srebrnkastimi laski. Po prvem cvetnem valu je na vrsti pocvitanje, zlato cvetje med srebrnim kosmatinjem plodov. Vzgoja sadik iz zrelega semena je enostavna in vedno uspešna. Sicer pa so svilnata soplodja prav uporabna za sveže in suhe šopke.

Vrtnar proti voluharju

Kar lepo število čebulnic, ki jih jeseni sadimo za pomladno cvetenje, so prav okusen priboljšek za miške in še posebej za voluharje. Boj gojitelja z njimi je neizprosen in vsak po svojih možnostih in prepričanju si ustvari bojne črte proti tej golazni. Odganjanje s smrdečimi krpami ali z oguljenimi bezgovimi palicami gotovo ne prizadene nobenega glodavca. Zato si resni branitelji svojih vrtnih zakladov pomagajo s pastmi in zastrupljenimi vabami. Med najbolj okusnimi so čebulice tulipanov in hijacint. Zato pa so pred hudimi zobki zanesljivo varne narcise in jesenski podlesek, ponavadi pa se voluharji ne lotijo niti grozdkov in pomladanskih žafranov.

Ko se bojujemo z voluharjem, dajemo prednost omenjenim čebulnicam. Ko pa pri tulipanih računamo na kolikor toliko zanesljivo cvetenje tudi v naslednjih letih, posežemo po sortah iz skupine botaničnih tulipanov. To so na naše podnebje sorazmerno odporne sorte in tudi v vrtni prsti vztrajajo več kot eno poletje. Čebulic po cvetenju ne izkopavamo, zato pa pustimo listom da se asimilirajo, dokler sami od sebe ne porumenijo in odmrejo. Zdaj bo kar pravi čas, da med ponujenimi čebulnicami najdemo kaj uporabnega za svoje sadilne načrte in tako vsako jesen nekoliko dopolnimo svojo vrtno lepoto.

Za konec smo spet pri poudarku: jesensko sajenje, po možnosti kar najbolj zgodnje, je pogoj za zanesljivo cvetenje pomladnih čebulnic. Gomoljčki in čebulice v tleh potrebujejo svoj čas za razvoj zadostnega spleta koreničevja, ki oskrbuje liste in cvetje s potrebno vodo. Hranila so namreč skoraj v celoti nakopičena v čebulicah, in to je dovolj za enkratno cvetenje. Naj bodo prodajalci tulipanov in narcis proti koncu zime še tako prepričljivi, sajenje neprodanih zalog je ponavadi vzrok za jezo in razočaranje. Še vedno velja stara resnica, ki pravi, da čebulnice sadimo jeseni!

• Mnoge sorte brinov so v vrtu zelo uporabne, pa naj bodo stebričaste, zaobljene ali bolj tlem prilegajoče se rasti. Nekatere rastejo počasi, druge spet hitijo v bujno postavnost. Med zadnjimi je hetzijev brin (Juniperus hetzii), ki ob srebrnkastem igličevju ponuja tudi bogat nastavek jagodnih storžkov.
• Med najlepšimi pozno cvetočimi ovijalkami je tunguški srobot (Clematis tangutica), ki v jesenske preplete vnaša za srobote manj vsakdanjo rumenino. Podobna sta še korejski in himalajski srobot (C. koreana, C. orientalis). Drevesničarji ponavadi ponujajo v posodah vzgojene sadike srobotov.
• Vse listavce raje sadimo jeseni kot pomladi, saj se mora zemlja okoli korenin dobro sesesti. To velja za okrasno grmičevje in za drevesa, med katerimi ima tudi jerebika (Sorbus aucuparia) svojo lepotno vrednost, jagode pa sestavljajo del zimskega ptičjega jedilnika.
• Sorte botaničnih tulipanov sorazmerno dobro prenašajo rastne razmere v naših krajih, zato se čebulice brez presajanja obdržijo na istem mestu dve leti ali tri. Ena izmed izhodiščnih vrst (Tulipa linifolia) za to skupino je ozkolistni tulipan na naši sliki.