Hujšajmo, ne hirajmo!

Dobro počutje | sep. '10

Veliko ljudi, s katerimi prihajam v stik, zavzdihne, da morajo shujšati in me sprašujejo, kako naj to naredijo. Takim odločno rečem: »Nehajte hujšati!« Pogledajo me prav začudeno, zato jim moram pojasniti.

Beseda ''hujšati'' ima negativen prizvok. Dopoveduje nam, da se bomo morali nenehno nečemu odpovedovati. In posledica odpovedovanja je nestrpno in zelo stresno pričakovanje trenutka, ko se bomo lahko odrekli odpovedovanju. To pa vodi v obnovitev prejšnjega stanja, pravzaprav v njegovo poglobitev.

Sama predlagam, da telo uravnamo in oblikujemo, saj je debelost posledica dolgotrajnega neravnovesja pri prehranjevanju in pomanjkanja gibanja. Pri vnovičnem oblikovanju telesa sodelujejo trije presnovni procesi. Najprej se morajo rezervne maščobe, ki so se nabrale na trebuhu, stegnih in zadnjici, sprostiti in iz maščobnih molekul preiti v kri. Drugič, te tavajoče maščobne molekule morajo priti v celične organele, mitohondrije v celicah mišičja. In tretjič, maščobne molekule je treba tam pokuriti. Če vse deluje usklajeno, bomo prečrpali iz maščobnih zalog dovolj, da bomo shujšali. Ta proces kurjenja zalog se zadnjih sto tisoč let ni spremenil!

V knjigi dr. K. Oberbeila sem prebrala misel, da v vsakem debelem človeku tiči vitko bitje, le prebuditi ga je treba! Strinjam se z njim, saj poznamo dva gena, prvi je za debelost in poskrbi, da imamo dovolj maščobnih rezerv, drugi pa je gen za vitkost. Vendar morata biti oba gena ves čas v ravnovesju. Maščobe na trebuhu, stegnih in podobno niso statična masa, marveč del dinamičnega procesa. Glede na genetske ukaze vsako sekundo nastaja na milijone pomočnikov, ki maščobe prenašajo v celice, da tam zgorijo in nam dajo energijo. Iz maščobnih rezerv se sprostijo približno štiri tisočkrat hitreje, kot se vanjo vgradijo. Ko začnemo hujšati, se maščobne celice zelo ''razveselijo'', saj so storilnostno naravnane, njihova naloga pa je razgradnja maščob.

Maščobe pomagajo oblikovati telo

Za oblikovanje telesa (pravilno hujšanje) in ne hiranje pomagajo prav maščobe! Toda pomembno je vedeti, katere! Maščobne kisline, ki so gradniki maščob, delimo najprej na nasičene in nenasičene. Slednje so lahko enkrat, dvakrat ali večkrat nenasičene. Nenasičene vezi so rahle, zato te kisline naglo vstopajo v kemične procese. Po drugi strani so nasičene maščobne kisline “site” in jih nadaljnje biokemične povezave “ne zanimajo”. So torej slabo reaktivne. Če nasičene maščobe pristanejo na trebuhu, na bokih ali povsod tam, kjer jih ne bi bilo treba, tam tudi ostanejo in jih le težko odstranimo, pokurimo. Po drugi strani so esencialne nenasičene maščobne kisline omega 3 izrednega pomena za hujšanje. Te omega 3 maščobne kisline so sposobne “prebuditi” možgane, da spet lahko sprejemajo informacije leptinov o sitosti telesa. Leptin je namreč kemični “glasnik”, ki skrbi tudi za zaloge energije. Zato praktičen nasvet: vsi obroki naj bi vsebovali le manjšo količino nasičenih maščobnih kislin in veliko več nenasičenih esencialnih maščobnih kislin. Uživajmo torej repično, arašidno, oljčno, orehovo, sezamovo, arganovo, sojino olje, olje iz riževih otrobov, olje pšeničnih kalčkov in ribje olje, bogato z omega 3 maščobnimi kislinami. Priporočljive so poomake iz teh olj.

Večkrat si privoščimo tudi avokado, orehe, lešnike, mandlje, pinjole in druge oreške.

Holesterol ni “prava” maščoba, marveč vosku podobna snov. Vsaka celica je ovita tudi s plastjo holesterola, ki mora biti prožen, tekoč, neoksidiran. Če ga je preveč ali ni tekoč, so celice “site” in ne potrebujejo svežih maščobnih kislin iz krvi. Zato so jim receptorji zanje na celični membrani nekako odveč in jih razgradijo. Posledica tega je, da maščobne molekule prosto plavajo po krvi, kar se pri analizi krvi pokaže kot povečanje trigliceridov. Pri debelih ljudeh je teh razgrajenih receptorjev čedalje več in pri njih so še dodatno pomembne omega 3 maščobne kisline, da bi bil holesterol kar najbolj tekoč.

Prevoznik prosto plavajočih razgrajenih maščob po krvi v celice je karnitin. Naredimo ga kar sami iz beljakovin ali aminokislin, vitaminov B6 in C ter železa. Pri procesu hujšanja sodeluje še tiroksin ali hormon žleze ščitnice, ki je tudi iz aminokislin. Zato so aminokisline izrednega pomena za hujšanje. Vendar moramo imeti dovolj želodčne kisline, da bi se beljakovine razgradile na aminokisline in se disociira železo, da ga telo lahko uporabi za karnitin. Slabokrvni bodo potemtakem težko shujšali! Za hujšanje so poleg železa izrednega pomena še jod, krom, kalcij, magnezij in kalij. Jod potrebuje žleza ščitnica, ki izloča hormon tiroksin. Če ščitnica izdela dovolj ščitničnega hormona, potem zelo hitro začnejo kopneti maščobne rezerve. Magnezij je nujen za normalno delovanje mitohondrijev. Kalcij pospešuje aktivnost encimov in odvaja vodo iz telesa. Krom je mineral za pravilno delovanje trebušne slinavke, sodeluje tudi pri transportu maščobnih molekul na kurjenje. Kalij močno odvaja vodo iz telesa, s tem pospešuje zmanjševanje maščobnih oblog okrog trebuha, ki zadržujejo veliko vode kot posledico pretiranega uživanja mastno-slane hrane.

Vitamin C sodeluje v procesu sproščanja in razgradnje maščob. Vitamin D ''predrami'' celice, da z večjo vnemo pokurijo maščobe. Zato pojdimo na sonce! S hujšanjem je povezana tudi dobra prebava, zato poskrbimo za zadosten vnos balastnih snovi.

Resnice in zmote o hujšanju

Voda in še več vode. Ob hujšanju moramo piti veliko vode, skoraj nenehno, kozarec ali dva vsako uro, po možnosti z limoninim sokom ali s flavonoidnimi snovmi, ki hkrati razstrupljajo telo. Če hočemo doseči zgorevanje maščob v mitohondrijih, moramo zagotoviti tudi dovolj kisika. V pljučnih kapilarah poteka proces vezave kisika na rdeča krvna telesca ali na železo v hemoglobinu. Že zaradi kisika je gibanje pri oblikovanju in uravnavanju telesa izredno pomembno.

Brez hude lakote. Pravilna shujševalna dieta je tista, s katero obvladujemo občutke lakote in sitosti! Lakota ni kruljenje v želodcu, marveč jo določajo hormoni ob pomoči možganov. Najbolj pomembna mehanizma uravnavanja občutka sitosti in lakote sta velikost in pogostost obrokov. Možgani prek živcev zvedo, kakšna je količina in kakovost vsebine našega želodca. Hormon holecistokinin pošilja v možgane sporočilo o potešitvi lakote, vendar z rahlo zamudo. Zato pogosto in po navadi pojemo preveč! Kdaj bomo po obroku spet morali jesti, pa odloči noradrenalin ali nevrotransmiterji. Če bomo dobre volje, bomo manj pojedli. Tudi tu velja: smeh je pol zdravja!

Glikemični indeks. Za oblikovanje telesa je pomembno nadzorovati še ogljikove hidrate in njihov glikemični indeks. Ta meri vpliv živila na hitrost dviga glukoze v krvi. Živila, ki naglo povečajo raven sladkorja v krvi, močno spodbudijo čezmerno izločanje inzulina, kar že v kratkem časovnem zamiku zmanjša količino sladkorja v krvi in možganih, zato dobimo hitro občutek lakote. Če to nenehno ponavljamo, bo telo preplavljeno s sladkorjem, a bomo kljub temu občutili hipoglikemijsko lakoto in željo po sladkem. Na eni strani imamo prebitek sladkorja v krvi, na drugi pa so možgani še lačni. In presežek sladkorja se spremeni v zalogo v obliki maščobe. Izogibajmo se živilom z enostavnimi in hitro razgradljivimi ogljikovimi hidrati in raje uživajmo živila z nizkim glikemičnim indeksom. Lahko jih tudi kombiniramo med seboj, da bo skupni glikemični indeks nižji.

Lahko ni vedno »lahko«. Huda shujševalna zmota so tudi različni lahki jogurti, lahki namazi in vse njihove komercialne izpeljanke brez maščob, saj so tu maščobo, ki zadržuje glikemični indeks, zamenjali s škrobom; ta pa ima visok glikemični indeks. Paradoks je, da taka lahka živila še bolj obremenjujejo trebušno slinavko!

Nobenih enostranskih diet. Prav tako huda, če ne še hujša zmota so enostranske diete. Če telesu odtegnemo nekatere hranilne snovi, so potencialno ogroženi vsi življenjsko pomembni organi. V možganih pride do zmede, nereda in postanemo razdražljivi. Organizem začne črpati lastne beljakovine in najprej poseže v vezivno tkivo; nastane uvela koža, ohlapen trebuh, na stegnih se kopiči celulit ... Hkrati pride do močne oslabitve imunskega sistema, poslabša se presnova, postanemo utrujeni in zbolimo. Pri hitrih dietah se ponavadi izogibajo sladkorju, čeprav je to osnovna hrana za možgane in živčevje. Tak človek je nervozen, neustvarjalen, pozabljiv ...

Če na hitro izgubimo na primer dva kilograma, potem gre vedno - preprosto rečeno - za pol kilograma glukoze in poldrugi liter vode. Maščobe na bokih in stegnih pa ostanejo. Telo je v splošnem oslabljeno, mlahavo, uvelo in človek v njem nezadovoljen!

Oblikujmo telo (hujšajmo) torej zdravo, tako da bo telo dobilo vse snovi, ki jih potrebuje za rast, obnovo in zaščito! Če bomo tako hujšali, potem se bomo po dieti počutili bolje, lepši in bolj zdravi bomo! Modrost starodavnega zdravilstva pravi: »Če hočeš spoznati človekova doživetja v preteklosti, si danes oglej njegovo telo. Če hočeš spoznati človekovo telo v prihodnosti, si danes oglej njegova doživetja!« Resničnost te modrosti lahko preverimo na vsakem koraku.

Tri koristne pomake:

Prva: oljčno olje, sesekljane pistacije in lešniki, česen, drobno nasekljan peteršilj, limonin sok.

Druga: sezamovo olje, sesekljani mandlji, drobno nasekljan peteršilj, česen, limonin sok

Tretja: arašidno olje, sesekljani orehi in pinjole, drobno nasekljan peteršilj, česen, limonin sok.

Vse sestavine dobro pomešamo.

Solimo, tik preden zaužijemo s polnovrednim kruhom.