Naša pozna leta

Dobro počutje | sep. '10

Sodobni raziskovalci, med njimi tudi psihologi, ki proučujejo človeka in medčloveško sožitje, ugotavljajo, da živimo v »družbi dolgega življenja«. Pred več desetletji so že 55 in 60 let stari ljudje veljali za zelo stare. Zdaj pa ženske v povprečju dosegajo 81 let, moški pa 76 let starosti. Seveda so te ugotovitve zgolj približne.

Za podaljšanje življenjske dobe se lahko zahvalimo več dejavnikom: predvsem je pomemben napredek medicine, večja zdravstvena osveščenost, boljše življenjske razmere in še marsikaj drugega. Zdajšnji, 60 let stari ljudje imajo pred seboj še približno tretjino ali četrtino življenja. Zato že govorimo o četrtem življenjskem obdobju.

Vstop v tretje življenjsko obdobje, čas po upokojitvi, je močno odvisen od zdravja, osebnosti posameznika in njegove aktivnosti.

Pomembno se je vprašati: kaj bom počel zdaj, ko nisem več v službi? Kako si bom osmislil vsak dan? Kaj me je in kaj me še vedno najbolj zanima in razveseljuje?

V tretjem življenjskem obdobju je najpomembneje, tako ugotavlja nemška psihologinja Barbara Langmack, da si človek omisli nove dejavnosti, čeprav na videz zelo skromne:

• več časa bom posvetil sebi;
• ne bom se vznemirjal zaradi malenkosti;
• gojil bom stike z znanci in prijatelji;
• več časa bom namenil gibanju v naravi;
• namesto dolgega posedanja pred televizorjem bom vzel v roke dobro knjigo;
• vključil se bom v skupine, ki si zavestno prizadevajo polepšati dan;
• besede - »za to sem prestar«, bom črtal iz svojega besednjaka. Poskušal bom biti »mladosten«. Besede »starec« ne bom več uporabljal. Nadomestil jo bom s »starejši«.

Zelo se bom potrudil, da si bom vsak dan omislil kaj novega:

• zjutraj bom poskušal nove telesne gibe;
• pobrskal bom po medmrežju ali knjigi, kakšna hrana je najprimernejša v mojih letih;
• z odprtimi očmi se bom bolj približal naravi, poslušal ptičje petje, šumenje vetra, opazoval sončni zahod ipd;
• kljub osamljenosti se ne bom zapiral vase.

Vsak naj si sam izbere, kako bo kakovostno in smiselno zapolnil svoj dan v tretjem in četrtem življenjskem obdobju. Najpomembneje pa je, da človek kljub morebitnim težavam ne izgubi volje do življenja in da poskuša prilagoditi svoja iskanja in pričakovanja.

Seveda se s starostjo spreminjajo tudi določena merila, kot ugotavljajo gerontopsihologi. Toda zaupanje vase, samospoštovanje in zadovoljstvo s samim seboj je tudi v poznih letih mogoče gojiti, ohranjati ter celo izpopolnjevati.

V poznih letih so še posebej pomembni medosebni odnosi in vrednote, kot so zaupanje v ljudi, skladnost v razmišljanju ter solidarnost. Če je le mogoče, pomagajmo tudi drugim. To se nam povrne dvojno.

Razumljivo, da se ljudje tudi v poznih letih zelo razlikujejo med seboj. Vsak je na svoj način doživel otroštvo, mladost, zrelo dobo, različne prijetne trenutke in tudi strese. Vse to pa vtisne pečat v človekovo osebnost in doživljanje sveta.

Priznati moramo, da ima vsako življenjsko obdobje svojo kakovost, skrbi in veselje, lepe in manj lepe trenutke, težave z zdravjem in tudi bolezni.

Za človeka pa je najpomembneje, da sprejme svojo starost kot smiselni del življenja.

Naše življenje po upokojitvi

Zanimivo, da mnogi ljudje po upokojitvi doživljajo neprijetne občutke, kot na primer - »nisem več koristen, potreben, nimam več kaj pričakovati«. Nemški psiholog O. L. Quadbeck je to stanje poimenoval »upokojitveni šok«. Meni, da je prehod iz aktivnega službenega razmerja v pokoj manj stresen, če se človek že veliko let prej pripravi na to. Vsak naj sam presodi, katere potrebe ga najbolj zadovoljujejo po upokojitvi. Končno so človekove potrebe v vsakem življenjskem obdobju povezane z duševnim in telesnim zdravjem,

Zelo pomembno vlogo v tem obdobju ima tudi naš partner, če nas seveda njegova izguba ni prizadela že prej. Psihologi menijo, da je velika prednost, da oba partnerja skupaj načrtujeta, kako bo potekal njun dan. Ob tem pa so najpomembnejši medsebojni pogovori, dogovori, želje in pričakovanja.

Pogosto slišim: »Zdaj, po upokojitvi nama je najlepše. Samo da bi bila vsaj kolikor toliko zdrava! Najbolj sva vesela, če se naju spomnijo otroci, predvsem pa vnuki.«

Seveda se med partnerjema pojavijo tudi očitki, zamere in nezadovoljstva. Pomembno pa  je, da zakonca ne vztrajata v tem in ne poglabljata negativnih čustev.

V partnerskem odnosu se je treba potruditi samo za to, kar je v tem življenjskem obdobju pomembno. Izkušnje kažejo, da je do te modrosti mogoče priti le prek lastnih bolečih izkušenj.

Pred nedavnim mi je znanec, star 88 let, rekel: »Dobri medsebojni odnosi niso nikomur podarjeni. Tudi v najožjem družinskem okolju se je treba potruditi in negovati odnose prav tako kot zdravje in skrb zase.«

Če so medsebojni odnosi relativno skladni, je človek bolj zadovoljen. Znano je , da nezadovoljstvo v odnosih zmanjšuje celo človekovo odpornost.

V poznejših letih je tudi veliko ljudi, ki jih pestijo različne bolezni. Potrebne bi bilo več družbene pomoči na tem področju, čeprav je napredek vsekakor viden.

Svoje razmišljanje končujem z mislimi nemške razvojne psihologinje dr. Charlotte Bühler: »Človek živi tako, da deloma podzavestno, deloma zavestno upošteva preteklost, sedanjost in prihodnost. Tako poskuša usmerjati svoje življenje in obvladovati okoliščine. Učinke svojih prizadevanj doživlja kot uspešne ali neuspešne, odvisno pač od vloženega, okoliščin in namena.«

Zame pa so v teh letih posebej spodbudne misli Mahatme Gandhija: »Sreča je skladnost naših misli, besed in dejanj.«