Grenak spomin na čase, ko smo Slovenci v Godoviču bili tujci

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Grenak spomin na čase, ko smo Slovenci v Godoviču bili tujci

Zgodbe | okt. '10

Kakšno naključje: prav v letu 1915, ko je češki vojak objavljeno razglednico Godoviča s podobo vaške gostilne, pred katero stoji gruča domačinov, poslal v Prago, se je nedaleč stran, na majhni kmetiji (s tremi glavami govedi) ob cesti proti Črnemu Vrhu na Rovni rodila ena od osmih Pišlarjevih otrok Ivanka. Petnajst let pozneje je taista Ivanka, tedaj že dekle, v tej gostilni, ki se je imenovala »Pr birt« oziroma »Pri Micki« in je stala nasproti Pagonove trgovine z mešanim blagom, našla prvo službo ter pomagala pri strežbi, v kuhinji in pri čiščenju. Tu pa je spoznala tudi domačega sina edinca Alojza Božiča in se leta 1935 z njim poročila.

»Edina gostilna v vasi je stala sredi gručastega jedra naselja ob cesti Kalce – Idrija in glavnem križišču cest proti Ajdovščini in Veharšam ter je spadala k Anžetovi domačiji. Zaradi svoje lege in dobre ponudbe hrane in pijače, za katero je z velikim občutkom skrbela prijazna gostilničarka Marija Božič, je bila med domačini zelo priljubljena, v njej pa so se radi ustavljali tudi mimoidoči popotniki. Okoliški prebivalci so vanjo redno prihajali predvsem po maši v župnijski cerkvi sv. Urbana oziroma ko so se vračali z opravkov na občini v Črnem Vrhu. Poleg pijače in narezkov so »Pri Micki« pripravljali tudi tople jedi: golaž, vampe, pečenke, juhe,« umirjeno pripoveduje 95 – letna oskrbovanka idrijskega doma upokojencev Jožeta Primožiča Miklavža Ivanka Božič v prijetni senci ob glavnem vhodu.

 

V gostilni je bilo petje slovenskih pesmi prepovedano

Pri tem se živo spominja fašističnega ustrahovanja, s katerim se je srečala že v snovni šoli, kjer so morali govoriti in pisati izključno le v italijanskem jeziku. Tako so svoj materin jezik lahko uporabljali le doma in v cerkvi, zato je še posebej hvaležna župniku Ivanu Deželi, ki jih je naučil pisati in brati v slovenščini. Šolska stavba, v kateri sta poučevala dva učitelja, je bila stara, majhna in vlažna, zato so jo leta 1925 popravili in dvignili, tako da se je potem lahko v njej pouk odvijal nemoteno dopoldne in popoldne. »Pod Italijo v teh krajih (Godovič so preimenovali v Godovici d'Idria; glej razglednico iz tega obdobja) Slovenci niso mogli dobiti dela, zato so mnoge družine živele v veliki revščini. Celo cestarji so bili Italijani. Za naše ljudi so bila na voljo le priložnostna dela v gozdovih ali pri kakšnem večjem kmetu. Zato je v tem času veliko vaščanov odšlo po svetu, zlasti v Francijo in Belgijo. Med njimi sta bila tudi moj brat Andrej in sestra Marija.«

Enako, Slovencem nenaklonjeno vzdušje je bilo tudi v gostilni, ki so jo karabinjerji nenehno nadzirali, ali se dosledno drži vseh zapovedi o rabi italijanščine. Tako je na steni gostilniške sobe velik napis opozarjal, da tu ni dovoljeno prepevanje v slovenščini. Zato so se zlasti mladi Godovičani raje zbirali v bolj oddaljenih vaških gostilnah (v Koševniku ali Lomah), kjer so se lahko brez strahu pogovarjali v materinščini in zapeli slovensko pesem. Italijanski gostje so se tudi v gostilni obnašali zelo oblastniško, naduto in samopašno, misleč, da si lahko privoščijo vse, kar hočejo.

Ko so tako nekega dne pozno v noč popivali in delali kraval, je nejevoljna gostilničarka Marija Božič, takrat že Ivankina tašča, bolj zase jezno zabrusila: Preklete merde laške! A eden od karabinjerjev jo je razumel, skočil pokonci in takoj so jo zaprli ter poslali v konfinacijo v majhen kraj blizu Napolija, kjer je ostala leto dni in se je morala vsak dan javljati na policijski postaji. Ker so približno v istem času k vojakom vpoklicali tudi njenega sina oziroma Ivankinega moža Alojza, je v gostilni Ivanka ostala sama, saj je bil njen tast, prav tako Alojz, invalid iz prve svetovne vojne in je zaradi poškodovanih nog težko hodil. Ko sta se tašča in sin leta 1936 skorajda hkrati vrnila domov, so vsi skupaj spet poprijeli za delo v gostilni, ki je v tej zgradbi delovala do druge svetovne vojne.

Še zmeraj rada obišče rojstno vas

Septembra leta 1943 so namreč Nemci vaško središče požgali in med številnimi zgradbami je bila tedaj uničena tudi Anžetova hiša oziroma gostilna »Pri Micki«, ki jo vidimo na starejši razglednici. Zato se je gostilničarka Marija Božič preselila v sosednjo, Lenassijevo hišo (na razglednici iz medvojnega časa stoji ob levem robu), toda ker je bilo v njej premalo prostora, je gostilna »Pri Micki« po drugi svetovni vojni začela delovati čez cesto v veliki Grudnovi hiši, kjer so bili levo od vhoda gostinski prostori, desno pa so prebivali miličniki. Tedanje oblasti pa so bile zelo nezaupljive do zasebnikov in tako so tudi Božičevim predlagali, da gostilno zaprejo in naprej delajo v državnem gostinskem podjetju. S tem pa se niso mogli sprijazniti, zato so leta 1952 zapustili Godovič in se vsi skupaj preselili v enajst kilometrov oddaljeno Idrijo. Tu je mož Alojz delal v nabavno – prodajne oddelku rudnika živega srebra, ona pa je ostala doma in skrbela za štiričlansko družino; sin Milan je postal arhitekt, Silvo pa gledališki igralec. Do predlani je živela v stanovanju v bloku na Arkovi ulici 8, le lučaj proč od njenega sedanjega prebivališča.

Ko se s prijazno Ivanko Božič še malo pomudiva pri razglednici iz tridesetih let prejšnjega stoletja, nam pojasni, da je v hiši kmeta Franca Grudna ob desnem robu fotografije (z vklesano letnico 1889 v kamnitem podboju vhodnih vrat), v kateri je imela njegova žena Ljudmila pošto, tudi po njihovem odhodu praktično ves čas delovala gostilna; sedanji bar »Na vasi« ima v najemu Majda Bajec iz Črnega Vrha. Za pročeljem naslednje hiše je bila že omenjena trgovina z mešanim blagom Ivana Pagona, ki je na veliko trgoval tudi z lesom. Njegova sinova sta s tovornjakoma vozila les na železniško postajo v Ajdovščino, v Godovič pa sta se vračala z blagom za njihovo trgovino, ki je delovala še nekaj let po drugi svetovni vojni. V teh prostorih je bila nazadnje Mercatorjeva franšizna prodajalna, ki se je nedavno preselila v sosednjo obnovljeno stavbo na mestu nekdanje šole, v kateri obratuje pod okriljem KGZ Cerknica. V Lenassijevi hiši je bila od leta 1961 mlekarna, v kateri so proizvajali različne mlečne izdelke, nato pa se je vanjo vselila pošta. Slednja ima – poleg zavarovalnice Triglav - svoje prostore tudi v novi poslovni zgradbi, ki je pred časom zrasla na tem mestu.

Najstarejša oskrbovanka idrijskega doma upokojencev (prehitel jo je le oskrbovanec, ki bo prihodnje leto dopolnil sto let) se še vedno rada vrača v Godovič, kjer se najraje ustavi bodisi na kmetiji Dominika Grudna, po domače Pri Marjanc, bodisi na svojem domu, kjer zdaj ob službi kmetuje njena nečakinja Marija in se ukvarja predvsem s kozjerejo. Vsakokrat ko Ivanka Božič obišče svojo rojstno vas, ležečo med polji in košenicami, obdanimi z gozdovi v skrajnem severozahodnem delu Notranjskega podolja, pod hribom Jelenškom (817 m), se ji tudi po toliko letih v spomin povrne čas, ko so živeli pod Italijo in »smo Slovenci na svoji zemlji bili tujci«. Zato je presrečna, da smo danes sami svoj gospodar. Na vprašanje o bližajoči se stoletnici pa hudomušno odvrne: »Če ne bom umrla, jo bom doživela!« In brž pristavi, da z zdravjem res nima večjih težav.



Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media