Ogledalo - simbol modrosti

Zgodbe | okt. '10

»Zrcalo je orodje razsvetlitve. Ogledalo je simbol modrosti in spoznanja ...«, je zapisano v Slovarju simbolov. Ogledalo je kot odsevajoča površina podlaga za izredno bogato simboliko na področju spoznanj in znanj. Odseva resnico, odkritosrčnost, vsebino srca in zavesti.

Ogledalo je pravzaprav vsaka gladka površina, na kateri se svetloba pravilno odbija. Antična ogledala so imela v glavnem obliko okrogle kovinske ploščice. Izdelana so bila iz brona, bakra, srebra ali zlata. Pomembne ženske tistih davnih dni so ogledala držale s pomočjo lesenega, koščenega ali keramičnega držaja. Ročaje so izdelovali mojstri tudi iz slonovine ali ustreznih živalskih kosti.

Nekdanje gladke površine ogledal so bile okrašene z vgraviranimi mitološkimi prizori ali z motivi iz narave. Posebej lepe primerke so ustvarili stari Grki in Etruščani.

V svetovno znanih muzejskih zbirkah po svetu lahko vidimo tudi ogledala iz antike, shranjena v škatlicah. Pokrovi škatel so bili bogato okrašeni z gravirano ali reliefno dekoracijo. V času rimskega cesarstva so že poznali steklena ogledala, ko so pod stekleno ploščo namestili lističe iz svinca ali zlata.

Manjša ogledala so uporabljali Rimljani v drugem in tretjem stoletju in so bila dobrodošel pripomoček nežnemu spolu, pozneje tudi na območju Bizantinskega cesarstva.

V srednjem veku so bila žepna ogledala pogost damski dodatek. Kovinska ogledala ter ogledalca, ki so bila včasih izdelana tudi iz železa, so bila v široki rabi vse do renesanse. Danes kovinska ogledala uporabljajo le še pri nekaterih znanstvenih poskusih ali v medicini. V času rokokoja so arhitekti snovali kabinete pomembnežev kot dvorane z ogledali. Posebej razkošne si lahko ogledamo denimo v Parizu, na Bavarskem, v Petrogradu ...

Stekleno razkošje

Steklena ogledala, katerih čisto zrcalno podobo omogoča nanos srebra na zadnji strani, so začeli ljudje pogosteje uporabljati šele po šestnajstem stoletju. Pogosteje pa so jih začeli uporabljati v drugi polovici 17. stoletja. In bila so tudi vedno bolj razkošna. Stanovanjsko udobje na Slovenskem je med drugimi proučevala Maja Lazar Štancar, ki je zasledila podatek, da je bilo leta 1654 na gradu v Radovljici veliko in lepo štirikotno ogledalo z okvirom, izdelanim iz črno luženega lesa. Trgovec Teneffle pa je imel leta 1661 v svoji hiši v Ljubljani dve beneški, »v črn les vdelani ogledali.«

Ogledal si ni omislila le posvetna gospoda. Tako so imeli leta 1673 na gradu nemškega križarskega reda v Veliki Nedelji na Štajerskem veliko ogledalo. Okvir je bil iz črno luženega lesa, obdajala ga je zelena zavesa iz enakega blaga, kot so bile zavese na oknih in vratih. Mimogrede, zavese so bile nekoč pomembna zaščita pred prepihom.

Dragocena ogledala so naši plemeniti predniki sprva kupovali predvsem v Benetkah, umetelne izdelke pa so izdelovali zlasti mojstri z otoka Murano. V devetdesetih letih 17. stoletja je imel tudi naš Valvasor v svoji hiši v Krškem veliko beneško ogledalo, leta 1702. pa je v tem mestu imela graščakinja Katarina Elizabeta Turjaška dve osmerokotni ogledali z majhnimi ogledalci.

Pomemben je bil tudi način obešanja ogledal. V času baroka so jih obešali poševno in obrnjena navzdol, v prostor. Tako so okolje navidezno povečala in v njih je veliko bolje odsevala svetlobe, ki so jo dajale številne goreče sveče. Ogledala so krasili cofki, resice ali okrasne vrvice.

V devetnajstem in dvajsetem stoletju si brez ogledal ni bilo več mogoče zamisliti bivališča, kaj šele frizerskih, kozmetičnih in brivskih salonov ter kavarn. Največja ogledala danes uporabljajo v observatorijih.

Ogledalu je človek pripisoval magično moč. Tako ponekod še verjamejo, da tistega, ki se mu razbije ogledalo, doleti sedem let nesreče. Tudi ko kdo v hiši umre, svojci s temno zaveso zastrejo hišno ogledalo.

Uporaba čarobnega ogledala je ena najstarejših oblik prerokovanja. Legenda pravi, da je Pitagora imel čarobno ogledalo, ki ga je obračal proti luni in v njem je videl prihodnost ...