Se me še spomniš?

okt. '10

Družba, ki hoče dihati, mora nujno zajemati tudi medgeneracijski dih, sicer jo pokonča zadah generacije. To misel sem si sestavljal, ko sem na sončno jesensko soboto v Bohinju gledal obraze množice, ki je posedala za dolgimi mizami ob hotelu Zlatorog, uživala v golažu, pesmi, pijači in veselem klepetu.

Obraze so zvečine nadgrajevali sivi, srebrnkasti lasje, a so jih hkrati pomlajevali ob njih sedeči mladeniči in mladenke. In medtem ko je bilo med starejšimi zelo pogosto slišati vprašanje: "Hej, se me še spomniš, saj veš, bila sva ...", so se mladi obračali k starejšim predvsem z: "Se vam pa res vidi, da ste se luštno imeli ...".

Da, bil je sončen dan, poln lepih spominov, v 65 let starem (ali mladem) časovnem stroju.

V Bohinju so leta 1945, dva meseca po koncu vojne, poskrbeli, da je bilo Ljubljančanom pozimi toplo. Polena iz Bohinja so poskrbela za ljubljanske peči. Takšen naslov bi pred 65 leti povsem lahko nadeli opisu tedanje akcije, ki se je imenovala priprava drv za Ljubljano, od julija do septembra 1945 pa jo je po bohinjskih gozdovih opravila delovna brigada kakih 900 ljubljanskih mladincev, zvečine srednješolcev. Za Ljubljano so nasekali blizu 1600 kubičnih metrov drv. To je bila že druga delovna akcija mladih Ljubljančanov neposredno po koncu vojne (prvo so že junija 1945 opravili na Bizeljskem, pravzaprav na Krškem polju, kjer so mladi sodelovali pri obnovi hiš in pomagali kmetom pri spravilu pridelkov z njiv).

Ob 65. obletnici te delovne akcije - ki je tudi dokaz, da  Slovenci ne uporabljamo polen samo za to, da si jih mečemo pod noge, ampak si jih podajamo tako, da nam je vsem toplo - se je tisto soboto pod toplim soncem (vremenoslovski brigadir Trontelj se je šaljivo pohvalil, da je on poskrbel zanj) zbrala tisočglava množica nekdanjih brigadirjev iz Ljubljane in vse Slovenije. Ti so se z druženjem na vseslovenskem srečanju vseh generacij brigadirjev spomnili ne le akcije v Bohinju, pač pa tudi akcije Bohinj 80 (z njo so brigadirji pred 30 leti začeli petletno gradnjo kanalizacijskega omrežja od Ukanca do Ribčevega laza) ter sploh vseh akcij mladinskih delovnih brigad v malodane polstoletnem obdobju. Hkrati je bilo to srečanje tudi uvod v leto prostovoljstva 2011, kot ga je razglasil Svet Evrope.

Predvsem pa je to srečanje, na katerem so govorili tako osiveli brigadirji, kot tudi mladi študentovski organizatorji delovnih akcij, vnovič spomnilo in opomnilo, kako se ob delu in druženju kalijo in krepijo (med)generacijska solidarnost, ustvarjalnost, domoljubje. Zlasti slednjega se ne da ustvariti z visokoletečimi, a puhlimi besednimi pozivi.

Srečanje je prav zaradi sproščenega kroženja časovnega stroja tudi nazorno pokazalo, da brigadirska sla po delu in ustvarjalnosti še živi in da je prav takšna - čeprav v drugačnih oblikah, kot so jih nekoč zaznamovali kramp, sekira in lopata - kot je leta 1945 v svojem Abecedariju za brigadirski stenčas napisal tedanji brigadir in kasnejši diplomat Tone Poljšak: "Bohinj spet živi v svobodi /brigadirjev stotine gosti /brez zadržkov smo prišli, /bukve v gozdu bomo žagali. Cvet mladine iz Ljubljane /ciljem novim zdaj sledi, /cagavcev res ni med nami, /cepit drva se mudi ... Za konec, v trenutku slovesa /za vedno ostaja nam čista resnica / za drva garala so mlada telesa /zanosno žarela ob tem so nam lica."

Mladosti nekdanje generacije se na da ponoviti. Tudi razmere in zgodovinski okviri se spreminjajo. Pač pa se kasnejše, zdajšnje generacije ob primerjavi svoje mladosti z mladostjo brigadirske generacije lahko in morajo introspektivno zazreti vase, se primerjati z nekdanjim delovnim zanosom in se vprašati, kaj storiti za svojo katarzo.