Za slovenske zmage
Med nekdanjimi republikami SFRJ je še vedno veliko perečih vprašanj, ki jih bo treba reševati strpno in ob upoštevanju interesov vseh prizadetih. Hrvaška in Slovenija sta po sklenitvi dogovora o arbitražnem reševanju mejnega vprašanja na dobri poti, pri čemer pa ne gre zgolj za določitev meje na morju, temveč tudi za upoštevanje katastrskih razmejitev na Savudrijskem polotoku. A o tem bodo odločali mednarodni arbitri in obe državi sta se zavezali, da bosta spoštovali njihovo odločitev.
Določitev meje med novonastalimi državami ostaja »vroča tema« za vse, ki so naslednice nekdanje skupne države. Hrvaška je načelno pristala na črnogorsko suverenost v zalivu Boke Kotorske in tudi priznava ozemeljsko celovitost Bosne in Hercegovine, čeprav se je pri tem morala odreči nekaterim nacionalističnim projektom. Načrt delitve te nekdanje republike na hrvaški in srbski del, kakor sta se proti volji Bošnjakov dogovarjala Tuđman in Milošević, je padel v vodo in obe državi zdaj sprejemata ozemeljsko celovitost BiH. Težava pa je v tem, da tudi v Sarajevu ne vedo, kako zagotoviti enotnost države na njenem celotnem ozemlju.
Predstavniki mednarodne skupnosti, ki so po podpisu Daytonskega sporazuma skušali pomagati pri iskanju »evropske perspektive«, so praviloma ostajali brez odgovora na temeljno vprašanje, kako zagotoviti delovanje države kljub njeni etnični raznovrstnosti. Drugače povedano, pogoj za učinkovito delovanje države je, da njeni prebivalci pri določanju svoje pripadnosti postavljajo na prvo mesto svoj državljanski status in šele zatem svojo etnično (nacionalno) pripadnost. K temu bi jih lahko spodbudila tudi Evropska unija, če bi, denimo, pri liberalizaciji vizumskega režima za državljane Hrvaške in Srbije izvzela državljane srbske in hrvaške nacionalnosti, ki so prebivalci BiH in imajo dvojno državljanstvo. A taka doslednost je za bruseljsko administracijo očitno preveč zapleteno vprašanje.
Še bolj zapleteni so odnosi med Srbijo in Kosovom, nekdanjo jugoslovansko avtonomno pokrajino. O tem, da je srbska oblast že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja posegala po vsakovrstni diskriminaciji, najbrž ni nobenega dvoma, vendar zdaj, ko je Kosovo razglasilo in uveljavilo svojo državnost, tudi Srbom v tem delu nekdanje SFRJ ni lahko. Ali naj preprosto pozabijo, da je Kosovo zibelka njihove nacionalne in kulturne identitete? Na to kljub pritiskom mednarodne skupnosti bržčas ne bodo pristali. Rešitev je zagotovo v kompromisu in verjetno bi bilo modro, če bi mednarodna skupnost obe strani spodbudila k razmišljanju, naj pri iskanju rešitve upoštevata tudi možnost dogovorov o arbitražni določitvi meje med novonastalima državama in seveda o zagotovitvi državljanskih (nacionalnih) pravic prebivalstva ne glede na nacionalno pripadnost.
Slovenija se je uspešno izvlekla iz »balkanskega kotla« tudi zato, ker je njeno politično vodstvo ob koncu osemdesetih in začetku devetdesetih let dosledno spoštovalo ustavne okvire nekdanje skupne države. Zagotovo v Sloveniji veliko bolje kot v Bruslju poznamo dejanske razmere na zahodnem Balkanu. Prav zaradi tega bi bilo prav, da se naša država dejavneje vključi v iskanje rešitev, ki naj tudi v tem delu Evrope zagotovijo mir in napredek vsem ljudem. Upajmo, da bodo v dogledni prihodnosti tudi ljudje »južno od Kolpe« enakopravni državljani Evrope, člani skupnosti držav in narodov, ki si želijo miru in spodobnega življenja.
