»Pokojninska reforma« ali denar v napačnih rokah
Kakovost življenja ni toliko v blaginji, kot predvsem v kulturi družbenih in medčloveških odnosov. Naša družba v tem pogledu ni kdove kako visoko. Vse je dovoljeno, dokler ni dokazano kršenje temeljnih in posebnih družbenih načel ter zakonitosti. Toda šibkejši večinoma nimajo nobenih možnosti, da bi proti močnejšim in vplivnejšim uveljavili ta načela in zakonitosti. Kot da ima prav grobi darvinizem, da večje ribe žrejo manjše in da je vse dovoljeno v boju za obstoj ter uveljavljanje.
Ko iščemo merila, ki bi pokazala, kaj je narobe in kaj prav, naletimo na dejstvo, da stari vrednostni sistemi ne veljajo več, novih pa še ni. To pa gre na roko tistim, ki se odlično znajdejo prav v takšnih razmerah in so zato zainteresirani, da bi »prehodno obdobje« trajalo v nedogled. V takšnih razmerah uspevajo posamezniki in skupine, ki so se dokopali do družbene moči, do kapitala ter vpliva na medije in s tem do oblikovanja javnega mnenja. Pripadniki tako nastale »elite« se med seboj podpirajo, dokler naposled ne pride do notranjega obračuna med njimi. V takšnem brezpravnem in kaotičnem stanju ljudje, ki jim je dovolj te vrste »demokracije«, pozdravijo politiko trde roke, ki morda v prvi fazi nekatere nepravilnosti res zatre, a v naslednji fazi vodi v še hujše brezpravje in fašizem. Pa vendar, zdi se, da temeljnega etičnega načela, iz katerega rasteta pravičnost in kultura, tudi v takšnih razmerah in še posebej v njih ni mogoče niti spregledati niti zaobiti. Gre za vrednost vsakega človeškega življenja posebej, in to v poteku od rojstva pa do naravnega konca. Zanikanje tega načela pelje v civilizacijski razkroj, dosledno upoštevanje pa v kulturno rast.
Zgodovinske vede ugotavljajo, da se človek od obdobja jamskih lovcev pred 20, 30 tisoč leti, ni prav dosti spremenil. Spremenila se je predvsem tehnologija in s tem pridobivanje življenjskih potrebščin ter način proizvodnje. Način razmišljanja in čustvovanja pa ni doživel takih sprememb. Arheologi so odkopali ostanke okostij, ki kažejo, da so naši tedanji predniki z vsem najnujnejšim oskrbeli tudi invalide in drugače prizadete ter starejše ljudi in jim tako omogočili preživetje.
Iz poznejšega obdobja obstajajo pričevanja o tem, da so stare, ki si niso mogli več vključevati v preživetvena prizadevanja skupine, izločili ali pa so sami odšli iz nje in s tem v nepovrat. Zlagoma so na osnovi solidarnosti razvili varnostne tabuje, tako naravnane religije pa so zaščitile vsako obdobje življenja ne glede na starost. V 19. stoletju je nemški konservativni politik, vojskovodja in državnik Otto von Bismarck vpeljal pokojninski sistem, ki naj bi omogočil upokojencem čim bolj mirno preživetje zadnjega življenjskega obdobja in ki ga po številnih razvitih državah večinoma še vedno upoštevajo in uporabljajo.
Bismarckov sistem, temelječ na medgeneracijski solidarnosti, je ponudil zelo uspešno in človeka vredno rešitev: srednja generacija naj bi v letih svoje delovne aktivnosti financirala tako mlado generacijo do zamenjave na delovnih mestih, kot tudi preživetje staršev – če denarja, ki so ga ti namensko vplačevali v svojem delovnem obdobju, ni nikjer več. Če pa vladajoča struktura ne obvladuje položaja po tem načelu, kaj lahko začne razmišljati, da bi del manjkajočih sredstev za državno blagajno in za lastne potrebe vzela že zdaj obubožanemu pokojninskemu skladu. In da bi to zagovarjala s tem, da stari s svojimi pokojninami ogrožajo prihodnost mladih, še posebej za to, ker so tako dolgoživi, da kvarijo lepo rastoča drevesa grafičnih demografskih ponazoritev.
P. S.: Vsaka podobnost z našimi razmerami je seveda zgolj naključna. Ni si namreč mogoče misliti, da bi v državi, ki se razglaša za socialno, in v časih, ko se obračajo in tudi za dvomljive namene porabljajo tolikšne vsote – kljub razglašeni krizi (krizi za koga?) – zaostali za stanjem pokojninskega sistema pred sto in toliko leti! Nasprotno pa je mogoče in nujno ne le pričakovati, ampak tudi zahtevati, da se ustavi prelivanje družbenega kapitala v nenasitne žepe že zdaj nezasluženo bogatih in nameni za skupno dobro.
