Motnik ob motni Motnišnici

Prosti čas | okt. '10

Motnik naj bi bil čuden kraj, leži na Štajerskem, a sodi h Gorenjski. Za to je kriv sam Napoleon Bonaparte, ki je nekoč, menda pred natanko 199 leti, deželno mejo prestavil s prevala Kozjak na štajersko stran.

Skozi Motnik teče malovodna, a potuhnjena in ob vsakem dežju hudourna Motnišnica, po domače kar Reka. Kakih dvajset metrov stran pa mimo Motnika pelje glavna cesta Kamnik-Vransko. Ravno toliko gre mimo, da večina popotnikov nehote spregleda odcepa cestic, ki držita v središča kraja.

Motnik je bil včasih trg, dandanes pa velja za vaško naselje, čeprav kmetuje še komaj kateri od njegovih prebivalcev. V listinah je bil prvič omenjen v 12. stoletju (1123) hkrati z gradom, ki je takrat nastal na strmeme holmu, kakih trideset metrov nad strehami naselja. Grad so leta 1608 kupili Abfalterji, ga prenovili ter ga obdržali do leta 1735. Potem so se med lastniki menjavali njihovi sorodniki, ki so doživeli hud požar (1751), a so poslopje za silo popravili. Bojda se je ogenj vnel, ker so se graščaki vedno vroče prepirali s prebivalci trga. Le desetletji kasneje se je grad sesul. Nato ga je bilo zmeraj manj; dokler je bilo še kaj obdelanega kamenja je namreč grad služil kot kamnolom. Danes se je ohranilo le nekaj temeljev.

Motnik je malce samosvoj, a kar zanimiv kraj! Že Badjura je v vodniku po Sloveniji leta 1922 zapisal, da je to letoviški kraj, ki ne premore le gostilne s tujskimi sobami, ampak celo naravno kopališče, katerega danes kajpak ni več. Tudi izletnikov je bolj malo, takih pravih, kakršni so bili še pred leti pohodniki po evropski pešpoti E/6. Pa vendar kraj spet postaja izletniško zanimiv. Pred dobrim desetletjem so veliko cesto speljali mimo in tako tesno trško ulico rešili nadležnega tranzitnega prometa; zdaj tu in tam kdo zavije v kraj, tudi zaradi urejene poti na grad in kratke motniške pešpoti po najbližji okolici.

Spomini na trške dni

Motnik je dobil trške pravice leta 1423 po volji nadvojvode Ernesta Železnega, tistega, ki je bil zadnji po slovensko ustoličen na knežjem kamnu sredi Gosposvetskega polja. Pol tisočletja je ostal trg, njegova trškost pa ni ugasnila zaradi nemške kraje krajevnega arhiva (1941), temveč zato, ker je ljudska oblast trge - le kdo bi vedel, zakaj - v svobodi kratkomalo odpravila.

Motnik je imel močno obrt, zlasti cehovsko usnjarsko, pa tudi suknarsko, klobučarsko, barvarsko in fužinarsko. Imeli so pravico do tedenskega sejma in do treh letnih. Imeli so tudi azilno pravico in vojaško prostost, kar so si pridobili z zvestobo cesarju po napadu na Jana Vitovca, ko se je vračal v Celje z neuspešnega obleganja Ljubljane.

Več stoletij je bil pomembna postaja na glavni tranzitni prometnici čez  Slovenijo. Pot je vodila od Vranskega skozi Motnik v Kamnik in naprej v Škofjo Loko, po Poljanski dolini in čez Kladje v Cerkno, dalje čez hrib v Baško grapo, iz Kneže čez Ljubinj v Tolmin, pa še skozi Kobarid v Čedad. Na tej poti ni bilo prostora za vozove, temveč le za pešce in jezdece, otovorjene konje, črede govedi in svinj ter za kako visoko »živino« v nosilnici. To smer so ukazovali (!) ter oskrbovali in varovali trije visoki gospodje - Andeški grofje, gospodarji Kamnika; brižinski škofje, gospodarji Škofje Loke ter Oglejski patriarhi, gospodarji Tolmina in Čedada.

Šele konec 17. stoletja, ko je cesar določil Trojane za glavno smer proti Trstu in po nekdanji rimski trasi so speljali  trdno vozno pot. Takrat je zamrl promet po omenjeni tovorniški poti; kraji ob njej pa so zaradi tega tako rekoč obubožali.

Rosno bosopeto otroštvo

Sprehajalne poti po motniški okolici je za polčetrti kilometer in je zgledno opremljena s kažipoti in markacijami. Pred gostilno v središču kraja stoji od leta 1793 lepo ohranjen  pranger ali sramotilni steber (dokaz trškega sodstva). Zraven je spomenik domačinu, obrtniku in trgovcu Gašperju Križniku (1848-1904), zaslužnemu zbiratelju narodnega blaga in kronistu. Pod gradom, na nižji vzpetini nad krajem in cesto stojita dve cerkvici: Jurjeva iz leta1360 in Marije Magdalene; prva je župnijska, druga pa je bila nekoč grajska kapela. V nekdanji občinski stavbi, v zdajšnjem muzejčku je na ogled kip nosoroga, kakršen je po teh krajih strašil pred 25 milijoni let. Njegove kosti so našli, ko so kopali premog, in so zdaj raztresene po muzejih med Kamnikom in Dunajem. Pri naselju je ohranjen vhod (in ob njem vagončka) v nekdanji premogovnik; še med obema vojnama so kopali kar kakovosten rjavi premog. Nedaleč stran stoji umetelno izrezljan Vrbančev dvojni kozolec.

Ker pa ni lepega izleta brez dobre gostilne, je v Motniku poskrbljeno tudi zanjo, sredi naselja stoji in se ji reče Pri Flegarju (01/834 80 43); odprta je vsak dan (razen ob sobotah) od jutra do večera. Slovi po dobri domači hrani, za kuho in peko zagnano skrbita oštirka Betka in njena, že več kot osemdesetletna mati Marija, pa tudi hčere se rade izkažejo pri strežbi.

Motničan je tudi profesor slavistike Franc Drolc, ki je pred nedavnim sokrajanom predstavil svojo knjigo »Meseci globoke rose«, v kateri opisuje svoje otroštvo in mladost. Ob predstavitvi so udeleženci v cerkvi sv. Marije Magdalene zapeli ob spremljavi organistov na orglah, ki jih je naredil Jožef Bervar iz Motnika, avtorjev praded.