Nekatere novosti, predvidene z ZPIZ-2
Vlada je v začetku septembra določila predlog novega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), s katerim udejanja napovedano modernizacijo tega sistema. Predlog je posredovala v obravnavo državnemu zboru, potekala pa bo po rednem postopku, ki bi moral biti končan do konca leta, da bo lahko novi zakon začel veljati 1. januarja 2011. Besedilo bo do sprejema nedvomno doživelo še številne spremembe in dopolnitve.
Z željo, da bi bili s predlaganimi spremembami čim bolje seznanjeni, bomo postopoma predstavljali najpomembnejše novosti in poskušali pojasniti tudi njihov pomen in posledice.
Nove podlage za določitev pokojninske osnove
Začenjamo z načinom določanja pokojninske osnove za odmero starostne pokojnine in z odmero samo. Kot vemo, oboje pomembno vpliva ne le na višino starostnih, temveč tudi drugih pokojnin. Pokojninske osnove za odmero predčasnih in delnih pokojnin se namreč izračunavajo na enak način, poleg tega pa se ta način v pretežni meri uporablja tudi pri določitvi pokojninske osnove za odmero invalidskih pokojnin.
S predlagano novo ureditvijo se spreminjajo zdajšnje podlage za določitev pokojninske osnove, dolžina obdobja, iz katerega se upoštevajo, pa tudi sam način izračuna pokojninske osnove. Namen predlaganih sprememb je doseči večjo odvisnost med zneskom pripadajoče pokojnine in vplačili prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Po ZPIZ-2 naj bi se pokojninska osnova izračunavala na podlagi mesečnega povprečja osnov, od katerih so bili plačani prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Plačilo prispevka je pogoj za upoštevanje teh osnov. Upoštevane osnove v bruto vrednosti naj bi se najprej zmanjšale za davke in prispevke, ki se po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji obračunavajo od plač. Na ta način bi dobili njihovo neto vrednost. Višino povprečnih stopenj prispevkov in davkov bi določal in objavljal minister, pristojen za finance.
Osnove za obračun in plačilo prispevkov, ki bi po novem služile tudi določanju pokojninske osnove, v predlaganem zakonu zelo podrobno našteva in določa posebno poglavje. Med njimi omenjamo le najpomembnejše.
Za osebe v delovnem razmerju bi bili osnova za določitev pokojninske osnove plača ali nadomestilo plače ter vsi prejemki iz delovnega razmerja, vštevši bonitete ter povračila potnih stroškov, povezanih z delom, ko so bile izplačane v denarju, bonih ali v naravi. Po veljavni ureditvi se plačujejo prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje od večine naštetih prejemkov, a se pri izračunu pokojninske osnove ne upoštevajo vsi prejemki, medtem ko bi se po novem predlogu zakona upoštevali. Predlog ZPIZ-2 določa tudi najnižjo osnovo, ki ne bi smela biti nižja od 60 odstotkov zadnje znane povprečne letne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji, preračunane na mesečno plačo. Omejitve navzgor za zdaj niso predvidene.
Za samozaposlene, družbenike in kmete bi bila osnova za določitev pokojninske osnove zavarovalna osnova, njeno višino pa bi določal dobiček, v katerem niso upoštevani obračunani prispevki ter znižanje in povečanje davčne osnove ter ugotovljeni skladno z zakonom o dohodnini. Tudi v tem primeru bi bila najnižja zavarovalna osnova tolikšna kot za osebe v delovnem razmerju. Navedena najnižja zavarovalna osnova pa bi veljala tudi za druge zavarovance.
Ker se višina najnižjih osnov v primerjavi z veljavno zakonsko ureditvijo povečuje, s tem pa se tudi večajo tudi obveznosti za plačilo prispevkov, naj bi se osnove uveljavljale postopno in v daljšem časovnem obdobju.
Vsa nadomestila plač bi se po novi ureditvi upoštevala pri izračunu pokojninske osnove v izplačani višini. Po zdaj veljavni zakonodaji pa se pri nekaterih nadomestilih (npr. za čas bolniške odsotnosti) upoštevajo plače iz prejšnjega leta in se preračunajo za čas trajanja prejemanja nadomestila, kar je tudi ugodneje za večino zavarovancev.
Obdobje, iz katerega naj bi se upoštevale osnove
Pri določitvi pokojninske osnove bi se upoštevalo mesečno povprečje osnov za posamezno leto zavarovanja od 1. januarja 1970 dalje. Pokojninsko osnovo, od katere se odmeri pokojnina, pa bi sestavljale osnove iz katerihkoli zaporednih 34 let zavarovanja, ki so za zavarovanca najugodnejša. Dolžina obdobja se v primerjavi z veljavno ureditvijo bistveno podaljšuje. Tako zdaj pokojninsko osnovo sestavlja zaporednih 18 najugodnejših let zavarovanja. Podaljšanje obdobja, iz katerega bi se po novem upoštevale osnove, ne bi bilo takojšnje, temveč naj bi ga uveljavili postopoma, in to tako, da bi se vsako leto obdobje, ki je veljalo v prejšnjem letu, podaljšalo za eno leto. V letu 2011 bi tako pokojninsko osnovo določali na podlagi osnov iz zaporednih 19 let zavarovanja, leta 2012 iz 20 zaporednih let itd. Prehodno obdobje bi se tako izteklo leta 2026.
Za posamezno leto zavarovanja, iz katerega bi bilo mogoče upoštevati osnovo pri določitvi pokojninske osnove, bi se štelo koledarsko leto, v katerem so bili plačani prispevki od osnove najmanj za šest mesecev zavarovanja, zavarovanec pa je dopolnil tudi najmanj šest mesecev zavarovalne dobe.
Če pa bi bili prispevki plačani za krajše obdobje ali če obvezno zavarovanje sploh ni obstajalo ali če podatkov o osnovah ni mogoče pridobiti, pa bi pri izračunu pokojninske osnove tako leto preskočili in upoštevali prvo naslednje leto, za katero bi bili na voljo podatki o osnovah.
Osnov iz koledarskega leta, v katerem zavarovanec uveljavlja pravico do pokojnine, pa naj ne bi bilo mogoče upoštevati pri določitvi pokojninske osnove, in to ne glede na plačilo prispevkov in dolžino dopolnjene zavarovalne dobe.
Kako zagotoviti primerljivost osnov
Primerljivost osnov iz daljših časovnih obdobij naj bi zagotavljali z njihovo valorizacijo, ki bi jo tako kot zdaj izvedli s pomočjo valorizacijskih količnikov. Določitev količnikov bi bila še naprej v pristojnosti ministra za delo, z njimi pa bi moral soglašati tudi minister, pristojen za finance. V predlogu zakona je zapisana tudi formula za izračun valorizacijskih količnikov. V primerjavi z veljavno ureditvijo pa naj pri določitvi količnikov ne bi več upoštevali gibanja povprečnih plač vseh zaposlenih in pokojnin, temveč zgolj gibanja povprečnih plač vseh zaposlenih. Osnova za njihov izračun bi bil zakonsko določen stalni del povprečne plače vseh zaposlenih, izplačane v koledarskem letu pred letom, v katerem bi veljali količniki. Ti bi se zato določali tako kot vsako leto na novo, kot to velja že zdaj. Stalni zakonsko določeni del povprečne plače naj bi imel količnik 0,75513.
Količniki naj bi se izračunavali tako, da bi se osnova, izračunana z upoštevanjem stalnega dela, delila s povprečno plačo vseh zaposlenih iz posameznega koledarskega leta obdobja, iz katerega bi se upoštevale osnove za izračun pokojninske osnove, torej od leta 1970 dalje.
Posledica tako določenega načina valorizacijskih količnikov bi bila v nespremenjeni višini količnika, veljavnega za preračun osnov iz zadnjega leta. Zdaj se ta količnik iz leta v leto spreminja in se v večini primerov niža. Z novim načinom naj zaustavili zniževanje na novo odmerjenih pokojnin. Spremenilo pa bi se tudi zdajšnje zagotavljanje enakosti pogojev, veljavnih ob upokojitvi. Nekateri to imenujejo horizontalna enakost. Ker sprememba valorizacijskih količnikov pri taki ureditvi ni več pogojena tudi z uskladitvijo pokojnin, bi lahko povzročila razlike med novimi in že uveljavljenimi pokojninami. Kolikšne bi bile razlike, pa bi bilo odvisno po eni strani od razlik med povečanjem povprečnih plač in višino uskladitev že uveljavljenih pokojnin ter vpliva podaljševanja obdobja, iz katerega bi se upoštevale osnove za določitev pokojninske osnove. A predlagatelji zakona ocenjujejo, da bi bile razlike v povprečju razmeroma majhne. Zato bi bilo tudi po spremenjeni ureditvi še vedno mogoče govoriti o relativni (horizontalni) enakosti, pogojeni z enako višino osnov za izračun pokojninske osnove in za enako dolgo pokojninsko dobo za odmero pokojnine.
Tudi predlagani ZPIZ-2 ohranja omejitve, ki izvirajo iz najnižje in najvišje pokojninske osnove. Razmerja med njima naj se ne bi spreminjala, saj bi se ob njegovi uveljavitvi uporabila zneska, veljavna v zadnjem mesecu zdajšnje zakonske ureditve. Nespremenjen bi ostal tudi način njune uporabe. Najnižja pokojninska osnova pa bi dobila tudi novo funkcijo: bila naj bi tudi pokojninska osnova za odmero vseh tistih pokojnin, za katere ne bi bilo na voljo podatkov, potrebnih za izračun pokojninske osnove.
Odmera starostne pokojnine
Predlagani ZPIZ-2 ohranja odvisnost starostne pokojnine od dopolnjene pokojninske dobe. Uvaja njeno novo vrednotenje, ki bi ga začeli v celoti uporabljati takoj z uveljavitvijo zakona. Še naprej naj bi bila minimalna zavarovalna doba, s katero bi bilo mogoče pridobiti pokojnino, 15 let, starostna pokojnina pa bi se ob izpolnitvi tega pogoja odmerila za moškega v višini 35 odstotkov pokojninske osnove, za žensko pa v višini 39 odstotkov, medtem ko se po zdajšnji zakonodaji za tolikšno zavarovalno dobo odmeri ženskam starostna pokojnina v višini 38 odstotkov pokojninske osnove. Po novem bi bilo vsako leto daljše zavarovalne dobe do dopolnjenih 25 let vredno 1,5 odstotka, najmanj šest mesecev zavarovalne dobe pa polovico manj, torej 0,75 odstotka. Vrednost vsakega leta daljše zavarovalne dobe od 25 let pa bi znašala 2 odstotka, najmanj šest mesecev pa odstotek. Za 40 let pokojninske dobe bi se moškemu odmerila pokojnina v višini 80 odstotkov, ženski pa v enakem odstotku za 38 let pokojninske dobe.
Določitev najvišjega možnega odstotka za odmero ni predvidena. Daljša pokojninska doba bi tako vplivala na višji odstotek za odmero, s tem pa tudi na višjo starostno pokojnino. Predlagano novo vrednotenje naj bi tako spodbujalo k čim poznejšemu uveljavljanju pravice do starostne pokojnine, saj bi bila pokojnina tem višja, čim daljšo pokojninsko dobo bi dopolnil zavarovanec.
Predlagana višina odstotka za odmero starostne pokojnine za 40 ali 38 let pokojninske dobe je enaka odstotku za odmero te pokojnine po veljavni ureditvi v letu 2009. Po njej se pokojninska doba, dopolnjena do konca leta 1999, vrednoti po do tedaj veljavni zakonodaji, pozneje dopolnjena doba pa v skladu z ZPIZ-1. Ta določa enotno vrednost vsakega leta zavarovalne dobe, ki je 1,5 odstotka. Ko bi bilo takšno vrednotenje v celoti uveljavljeno, bi se starostna pokojnina za 40 ali 38 let pokojninske dobe odmerila v višini 72,5 odstotka pokojninske osnove.
Uveljavitev ZPIZ-2 naj bi torej odpravila nadaljnje zniževanja starostnih pokojnin, pogojeno s spremenjenim načinom vrednotenja zavarovalne dobe od 1. januarja 2000 dalje.
Znano je, da se učinki drugačnega vrednotenja zavarovalne dobe, kakršnega uveljavlja ZPIZ-1, posredno prenašajo tudi na že uveljavljene pokojnine. Zagotavlja ga poseben način usklajevanja pokojnin (vsem dobro znana določba 151. člena tega zakona), ki ima za posledico različno višino uskladitev pokojnin, izvedenih v začetku vsakega koledarskega leta. Ker pa zaradi uveljavitve predlaganega ZPIZ-2 vrednotenje zavarovalne dobe, določeno z ZPIZ-1, ne bi moglo biti v celoti izpeljano, temveč bi se prekinilo, bi s tem prenehala tudi potreba po omenjenem posebnem načinu usklajevanja pokojnin. Zato ga predlagani ZPIZ-2 tudi ne predvideva več! To bi vplivalo na drugačna razmerja med povprečnimi pokojninami in plačami. Njihovo nadaljnje zniževanje pa bi bilo odvisno predvsem od medsebojne skladnosti gibanj povprečnih plač in povprečnih pokojnin.
Varna starost za vse generacije
Verjetno ste v zadnjih septembrskih dneh tudi vi prejeli publikacijo Varna starost za vse generacije ki sta jo izdala urad vlade za komuniciranje in ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. V knjižici so med drugim predstavljene ključne spremembe pokojninskega sistema, od postopnega zviševanja upokojitvene starosti na 65 let, do bonusov in malusov, s katerimi želi vlada spodbuditi zaposlene, da bi tudi po izpolnitvi minimalnih pogojev ostali v delovnem razmerju, ter tudi informacije o tem, kdaj in kako se bodo novosti uvajale.
Informacije o pogojih upokojevanja po novem so na voljo na telefonski številki Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje: 01 47 45 651, vsak delavnik med 9. in 12. uro; na spletni strani www.reforme.vlada.si, pa tudi na brezplačni številki urada vlade za komuniciranje 080 2002, kjer lahko naročite dodatne izvode publikacije »Varna starost za vse generacije«.
