Pokojnine za dostojno življenje

Zaradi posebnih razmer je dostop do članka odprt za vse obiskovalce strani.

Pokojnine za dostojno življenje

Zgodbe | okt. '10

Anka Tominšek je slovenski javnosti znana kot zavzeta borka za pravičnost in za primerno socialno varnost vseh državljanov. Ne le starejših, čeprav v javnosti nastopa kot predstavnica interesov upokojencev. V tej vlogi je bila imenovana tudi v svet Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ki mu predseduje. Z njo smo se pogovarjali o perečih vprašanjih pokojninskega zavarovanja in socialne varnosti.

 

Veliko ste med upokojenci, zato veste, kako si starejši predstavljajo socialno državo?

Prav ugotavljate, da se veliko srečujem s starejšimi prebivalci, še zlasti z upokojenci. Minilo je namreč že 10 let, kar sem se vključila v društvo upokojencev na svojem območju. Sodelujem v številnih organih tako na ravni mesta Ljubljane in osrednje slovenske regije, kot tudi na ravni ZDUS.

Socialno državo si starejši predstavljamo tako, da bomo jesen svojega življenja preživeli aktivno, kakovostno in čim lepše. Po možnosti v krogu svoje družine in najdražjih. To ne pomeni, da bomo imeli pokojnine zgolj za preživetje, temveč da bomo na podlagi svojega dolgoletnega aktivnega dela imeli take pokojnine, ki nam bodo zadoščale za dostojno življenje in ki se bodo v mejah družbenih možnosti kar najbolj približale tisti kakovosti življenja, ki smo jo imeli v času, ko smo bili še zaposleni. Seveda si socialno državo predstavljamo tudi tako, da nam bodo ne glede na starost zagotovljene učinkovite ter kakovostne zdravstvene storitve. Za nas je pomembno tudi to, da bomo tudi takrat, ko bomo za opravljanje osnovnih življenjskih funkcij potrebovali pomoč, teh pa ne bo mogoče zagotoviti v domačem okolju, dobili prepotreben prostor v domovih za starejše, in to za ceno, ki bo v skladu z našimi dohodkovnimi zmožnostmi.

Pri tem pa naj posebej poudarim željo večine starejših, da bi jesen svojega življenja preživljali v domačem okolju, ki so ga navajeni. Zato bi morali več skrbi nameniti uresničitvi projekta o dolgotrajni oskrbi in negi starejših na domu, o katerem govorimo že skoraj deset let, a se uresničitev, žal, vse bolj odmika v negotovo prihodnost.

 

Verjetno pa to, kar ste povedali, ni vse, kar vpliva na kakovost življenja starejših ljudi.

Razumljivo, da ne, kajti na kakovost življenja vpliva tudi zdravo okolje, da se lahko starejši človek nadiha dobrega zraka, da uživa v vonjih prelepih rož na naših poljih in se spominja lepih trenutkov iz svoje mladosti.

 

Mar ni to je bolj stvar vsakega posameznika in ne toliko socialne države?

Seveda je stvar vsakega posameznika, da se rekreira, da skrbi za svoje zdravje in za čim boljšo kondicijo vse do smrti, možnosti za to pa posameznik ne more ustvarjati, temveč je to predvsem dolžnost države in lokalne skupnosti.

 

Država ali lokalne skupnosti prispevajo premalo sredstev in ne zagotavljajo možnosti za udejstvovanje starejših v kulturi, pa je to kljub temu zelo razvejano, čeprav premalo cenjeno.

Težko bi rekla, da država zagotavlja premalo sredstev za kulturno dejavnost, prav tako tudi mnoge lokalne skupnosti skrbijo za kulturni razvoj na svojem območju. Vprašanje pa je, ali si tudi starejši, še zlasti tisti z nizkimi pokojninami, lahko zagotovijo takšne kulturne dobrine, kot bi jih želeli in potrebovali. Zato naj nas ne čudi, da je kulturna ljubiteljska dejavnost med upokojenci zelo razvita, kar lahko tisti, ki se udeležujejo koncertov pevskih društev, ugotovijo sami. Pa ne gre le za petje, ampak za različne zvrsti kulturne dejavnosti, ki jih razvijajo v društvih upokojencev in v drugih kulturnih društvih.

Ker ste spremljate številne razprave v državnih institucijah, lahko ocenite, kako se država dejansko odziva na pričakovanja starejših, ko gre za socialno državo?

Res je, da imam kot predstavnica upokojencev možnost sodelovati v nekaterih razpravah, ki zadevajo socialno varnost starejših, vendar pa ne vseh, ki so odločilnega pomena za omenjena pričakovanja. Seveda se država odziva, vendar ne dovolj hitro in učinkovito, na kar nenehno opozarjam, odkar obstajamo kot samostojna država. Seveda se starejši zavedamo omejenih možnosti tako države kot lokalnih skupnosti, vendar ugotavljamo, da prioritete za razvoj socialne države in za blaginjo vseh njenih prebivalcev niso najbolje izbrane.

 

V številnih razpravah o novem sistemu pokojninskega zavarovanja ste zagovarjali cilje reforme, ki jih določa pristojno ministrstvo ter zdaj tudi vlada, pa tudi pota za dosego teh ciljev. Zakaj?

Ker se s cilji reforme strinjajo vsi preudarni državljani naše domovine. Seveda pa se razhajamo v tem, kako jih doseči. Kdo ne bi podprl cilja, da moramo z reformo zagotoviti dolgoročno finančno vzdržnost pokojninske blagajne ter dostojne pokojnine ne le za zdajšnje upokojence, temveč tudi prihajajočo, t.im. baby boom generacijo in mlajšo generacijo? Zavedati pa se moramo, da naše obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje temelji na sistemu »pay as you go«, kar pomeni, da aktivna generacija, ki plačuje prispevke za to zavarovanje, s temi sredstvi zagotavlja izplačevanje pokojnin zdajšnjim upokojencem, ti pa so zagotavljali pokojnine prejšnji generaciji. Ker se razmerje med številom aktivnih zavarovancev in številom prejemnikov pokojnin že dolgo časa slabša, sredstva iz prispevkov ne zadoščajo več za kritje izdatkov za pokojnine. Zato je bila že ob zadnji reformi uzakonjena obveznost države, da iz proračuna in iz drugih virov (denimo KAD) v celoti krije razliko med prihodki in odhodki pokojninske blagajne.

Vedeti moramo, da se z reformami pokojninskega sistema sooča vsa Evropa in da moramo tudi v naši državi, pravočasno sprejemati ukrepe, saj smo med tistimi državami, kjer se prebivalstvo najhitreje stara.

 

Pa vendar so nekateri prepričani, da so v svoji delovni dobi vplačali dovolj prispevkov, da bi lahko imeli solidnejše pokojnine.

Temu ne morem oporekati. Moram pa pri tem poudariti, da se ti ne zavedajo, da temelji naš sistem, tako imenovani prvi steber ali obvezno zavarovanje na medgeneracijski solidarnosti in vzajemnosti. Ti dve načeli sta bistvenega pomena za nadaljnji razvoj obveznega zavarovanja, ki tudi z novo reformo ostaja temelj pokojninskega sistema.

 

Upokojenci niste nasprotovali zvišanju upokojitvene starosti, čemur pa ostro nasprotujejo sindikati. V tem z njimi niste usklajeni.

O zaostrovanju upokojitvenih pogojev, kar je predmet tudi te pokojninske reforme, so mnenja, razumljivo, še vedno različna. Mi, starejši zvišanju ne nasprotujemo, saj se zavedamo, da pogoji ne morejo ostati enaki, če se pričakovana življenjska doba in čas uživanja pokojnine iz leta v leto povečuje. Ne smemo prezreti, da prihodnja generacija ne bo vstopala v prvo zaposlitev tako, kot je generacija po drugi svetovni vojni ali pa še kakšno desetletje kasneje. Vse več naše mladine se izobražuje na višjih in visokih šolah, zato vstopajo v zavarovanje veliko kasneje, kot je vstopala generacija njihovih babic in dedkov in tudi staršev. Zdajšnja upokojena generacija se je praviloma zaposlila že po končani osnovni ali srednji šoli. Med še zaposlenimi je le malo teh ljudi. Zato starostna meja 65 let ne bi smela biti in tudi ni tako problematična, kot se nekaterim dozdeva. Zavzeli pa smo se in predlagatelj je temu tudi prisluhnil, da je treba zagotoviti razumno in daljše prehodno obdobje za doseganje zahtevane starosti, pri kateri pokojnin ne bi prizadeli z malusi ali odbitki. Soglašamo in podpiramo tudi vse, ki poudarjajo, da je treba drugače obravnavati tiste, ki delajo na zdravju škodljivih in težkih delovnih mestih. Zato je prav, da javnost tudi ve, da je tem delavcem že zadnja reforma omogočila upokojevanje pri nižji starosti prek tako imenovanega dodatnega obveznega zavarovanja, ki jim zagotavlja poklicno pokojnino.

 

ZDUS sprejema predlagano formulo usklajevanja pokojnin, čeprav bo usklajevanje manj ugodno od zdajšnjega, kar pomeni, da se bodo pokojnine v primerjavi s plačami še bolj znižale kot doslej.

O formuli usklajevanja pokojnin smo se veliko pogovarjali tudi v upokojenskih organizacijah. Dolgo smo zagovarjali že dalj časa poudarjeno osnovno načelo, da se naj pokojnine usklajujejo le z rastjo plač. Morda se še spomnite besed prejšnjega predsednika ZDUS: »Dobro delavcem, dobro upokojencem«. Pri tem pa vse bolj ugotavljamo, da plače niso več, kar so bile takrat, ko smo si to načelo izbojevali. Dogajanja, povezana s plačami v zadnjem obdobju, in načrte za prihodnje lahko spremljamo v medijih. Prav zato, ker nam nihče ne more zagotoviti, kaj bo v naslednjih letih ugodneje in kaj bo z rastjo plač in rastjo inflacije, smo v naših organizacijah po tehtnem preudarku sprejeli stališče, da podpremo predlagano formulo 60 : 40 v prid plač, vendar smo si pri tem izbojevali tudi varovalko, da uskladitev v nobenem primeru ne sme biti nižja od rasti življenjskih stroškov. Včasih se mi zato zdi, da se na eni in drugi strani prerekajo za oslovo senco, ko vztrajajo pri določeni formuli, zaradi katere bi lahko padla celo reforma. Tisti, ki poznamo sistem usklajevanja pokojnin že več desetletij, dobro vemo, da je to inštrument, s katerim lahko država bistveno vpliva na odhodke pokojninske blagajne, zato se zavzemamo, da bi ga uporabila le v nujnih razmerah.

 

Mislite na zakone, ki so spreminjali formulo usklajevanja pokojnin ali na nameravano popolno zamrznitev usklajevanja pokojnin?

Na oboje. Naj spomnim, da je bila pokojninska reforma, sprejeta konec leta 1999 in ki je še v veljavi, najbolj »avandgardna« prav glede usklajevanja pokojnin, saj je bila kar petkrat spremenjena formula usklajevanja. Spričo takih izkušenj in ob ukrepu, ki ga je vlada uveljavila že za letošnje leto in ga namerava za prihodnje dve leti še zaostriti, se mi zdi absolutno nesprejemljiv boj za to, kakšno bo pri usklajevanju pokojnin razmerje med plačo in življenjskimi stroški, zlasti še, ker gre pri tem za tveganje, da bi reformo odložili na kasnejši čas.

 

Ob predlaganih reformah zdravstvenega sistema ste se zelo zavzemali za boljšo ureditev javnega zdravstva, za njegovo ločitev od zasebne prakse, za vnovično združitev dopolnilnega zavarovanja z osnovnim. Kako ocenjujete zdajšnje razmere v zdravstvu?

Ob prepotrebni reformi zdravstvenega sistema govorimo že dlje časa. Prizadevanja več vlad žal še niso obrodila sadov, za katere se zavzemamo starejši in tudi vsi tisti, ki se zavedamo, da je zdravje ena temeljnih vrednot naše družbe in človekovo največje bogastvo. To področje spremljam že vse od zaposlitve v parlamentu leta 1964, ko sem delala v socialno zdravstvenem zboru. Res je, da družbenopolitične spremembe, do katerih je prišlo tudi v naši državi, nujno zahtevajo spremembe na tem področju. Žal pa ugotavljamo, sicer morda ne vsi, zagotovo pa mnogi, da smo imeli v nekdanji ureditvi lažji in bolj učinkovit dostop do zdravstvenih storitev, kadar smo jih potrebovali. Žal se dandanašnji prepogosto dogaja, da te storitve lahko uveljavlja le tisti, ki ima denar, saj so znane dolge čakalne dobe v javnem zdravstvu. Zato je skrajni čas, da jasno določimo mrežo javne zdravstvene službe, v katero bodo integrirani tudi zasebniki s koncesijo. Ne bi ponavljala stališč, ki smo jih jasno in glasno sprejeli v gibanju za ohranitev javnega zdravstva, ki deluje po vsej naši državi. Upamo le, da bo novemu ministru in vladi ob konstruktivnem sodelovanju zdravstvenih delavcev, predvsem pa zdravnikov uspelo rešiti tiste najpomembnejše probleme, ki so danes cokla za učinkovitejše delovanje celotnega sistema in za gospodarno porabo sredstev, ki jih družba zmore zagotavljati za to področje. Kar zadeva najnovejši predlog o odpravi zdajšnjega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in njegovi združitvi z obveznim, ga lahko le pozdravim. Končno začenja prevladovati spoznanje, da zdajšnji sistem plačevanja premij ni pravičen, kar upokojenci poudarjamo že vse od Kebrove »bele knjige« naprej. Vendar dvomim v uspeh, saj obstajajo močni kapitalski lobiji, ki imajo velik interes, da bi ohranili zdajšnji sistem. V novi zakonodaji bo treba nedvoumno sprejeti take rešitve, ki bodo dejansko zagotavljale uresničevanje javnega interesa.

 

Kot predsednica sveta ZPIZ ste na dnevne rede sej uvrščali vsa pereča vprašanja v tem sistema. Kaj ste dosegli?

Prizadevali smo si, da bi na dnevni red sej uvrščali tista vprašanja, ki so bila najbolj pereča za uresničevanje zdajšnje reforme in ki bi lahko pripomogla k oblikovanju boljše reforme za prihodnje. Med drugim naj posebej opozorim na problematiko plačevanja prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki je, še zlasti v zadnjem obdobju, zelo odmevna. Predlagatelj reforme je prisluhnil svetu ter strokovni in laični javnosti, da je treba na tem področju narediti red. Po predlagani novi rešitvi v prihodnje delodajalci prispevkov ne bodo mogli več prelagati na kasnejši čas ali jih obročno odplačevati. V prihodnje tudi ne bo mogoče priznati pokojninske dobe, če prispevki ne bodo plačani, prav tako tega obdobja tudi ne bo več mogoče upoštevati pri odmeri pokojnine. Uspelo nam je tudi s stališčem, da je treba pokojninsko blagajno očistiti vseh tako imenovanih socialnih transferjev.

 

Kaj menite o novem načinu uveljavljanja socialnih pravic na centrih za socialno delo, kjer bodo po novem odločali tudi o pravici do varstvenega dodatka, kar je zdaj v pristojnosti ZPIZ?

 

V skladu z že sprejetimi novimi zakoni, kot tudi z novo pokojninsko reformo bodo centri za socialno delo odločali o mnogih, za življenje posameznika pomembnih pravicah. Svojo vlogo pa bodo lahko uspešno in kakovostno opravljali le, če bodo imeli zadostno število strokovno ustrezno usposobljenih delavcev in če bo zagotovljen učinkovit strokovni nadzor nad njihovim delom. A tudi vse to še ne bo dovolj, če dejansko ne bo zagotovljeno delovanje sodobnega informacijskega sistema, ki je temeljni pogoj za transparentno in učinkovito delo. Ko govorim o varstvenem dodatku, je treba tudi poudariti, da po novem ne bo zagotovljen samo za upravičence iz vrst upokojencev, temveč ga bodo lahko uveljavljali tudi drugi državljani, če bodo izpolnjevali pogoje za to.

 

Nekateri zdajšnji upravičenci pa ga bodo izgubili.

Res je, analize so pokazale, da bodo spričo drugačnega vrednotenja premoženja in dohodkov nekateri zdajšnji prejemniki izgubili varstveni dodatek. Pri tem ne gre prezreti, da varstveni dodatek po novem obravnavamo kot socialno pravico in ne kot pravico iz pokojninskega sistema in da je verjetno treba vse upravičence obravnavati enako.

 

Žal nam pravo mnogokrat ne zagotavlja pravičnosti.

Da bi odgovorila na to trditev, moram najprej vedeti, kaj razumete pod pojmom pravo. Pravo je kompleksno vsebinsko področje, ki zajema tako mednarodne pogodbe, zakone, podzakonske predpise, splošne akte itd. Nedvomno si vsi tisti, ki sprejemajo pravne norme, prizadevajo, da bi bilo načelo pravičnosti izraženo v polni meri. Drugo pa je vprašanje izpolnjevanja teh določil. Zato morajo biti norme jasne in nedvoumne, da jih ne bo mogoče različno, da ne rečem povsem njihove diametralno nasprotno razlagati, kot se to, žal, prepogosto dogaja zdaj.



Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media