Naše legende Miro Cerar

Zgodbe | okt. '10

»Nikoli ni šlo za to, da moram nekoga premagati, pač pa na tekmi dati vse od sebe, pokazati najboljše kar znam, rezultat pa je bil le logična posledica ...«, je na začetku najinega klepeta modroval Miro Cerar, ki se lahko s svojo mirnostjo, skromnostjo in pronicljivim umom, pa seveda vitalnim videzom pri enainsedemdesetih kosa z vsakim petdesetletnikom.

Ali te lahko vprašam po tvojem športnem opusu, ali pa je morda beseda opus primerna  zgolj za umetnike?

»Lahko. Orodna telovadba, morda še bolj ritmična gimnastika, sta neke vrste baleta z nekoliko več poudarka na športnih elementih. Ko pa je bilo to podkrepljeno še z vrhunsko klavirsko spremljavo, je bilo to za atlete in seveda tudi za gledalce čisto umetniško doživetje.«

Mirova prednost je bila pred manjšimi Japonci in Rusi tudi njegova telesna višina, ki ga je, še zlasti na njegovem konju z ročaji, delala še bolj elegantnega in bleščečega. Vtis lahkotnosti in elegance je bil pri njegovih nastopih še posebej poudarjen.

Ali lahko primerjamo gimnastiko iz šestdesetih let z zdajšnjo?

» Težko! Je pa nekaj res. Brez takratnih telovadnih elementov tudi zdajšnjih ne bi bilo. Vse stvari tečejo in se razvijajo počasi, zlagoma. Veliko so pripomogla tudi vse bolj kakovostna orodja. Poglejva samo preskok: nekdanje lesene letvice na dveh vzmeteh je zamenjal pravi katapult, ki najboljšim omogoča trojni salto, o čemer smo lahko v naših časih zgolj sanjali.«

Miro se je rodil v Ljubljani, otroštvo pa je preživel na Turjaku, kjer je bil njegov ded kovač grofa Auersperga. »Strah nas je bilo! Druga svetovna vojna ni prizanašala nikomur. Očeta, oficirja kraljevine SHS so odpeljali v Dachau, tri strice so internirali na Rabu in v Gonarsu. Ostali smo dedek, babica, mama in jaz. Ko pa smo se znašli na seznamu Črne roke, smo pobegnili k teti v Ljubljano. Po koncu vojne sem začel hoditi v šolo. Učitelj je predlagal mojim staršem, naj me, rahitičnega in suhcenega, odpeljejo v Narodni dom Partizan in me vpišejo k telovadbi. Poleg fizkulturnih veščin so nas učili tudi reda in discipline.«

Miro je kmalu pokazal izjemen smisel za gimnastiko. Leta 1952 je postal prvak ljubljanskih pionirjev, leta 1955 in 1956 pa je že bil jugoslovanski mladinski prvak. Na njegovem prvem svetovnem prvenstvu v Moskvi leta 1958 je že osvojil svojo prvo bronasto medaljo ter gimnastični in športni svet opozoril nase.

Sledila so leta uspehov na evropskih in svetovnih prvenstvih in olimpiadah.

»Res je, bil sem izjemen talent. Zelo hitro sem osvajal nove prvine. Toda kljub temu je bilo treba za vse te medalje neusmiljeno garati. Tudi šolo je bilo treba narediti. Če si imel cveke, so bila zate vrata telovadnice zaprta, dokler ocene niso bile pozitivne. Je pa bilo pri Partizanu lepo. To je bil dobesedno naš drugi dom! Nismo samo telovadili in trdo trenirali, tudi smeha, pesmi in plesa je bilo obilo. Tudi ljubezni! Z Zdenko, takrat se je pisala Prusnik, tudi odlično telovadko sva se spoznala že v srednji šoli, po telovadbi sva namreč skupaj hodila domov. Oba sva diplomirala na pravni fakulteti in se leta 1963 poročila. Po sinu Miru je prišla še Alenka in nekoliko pozneje še Vesna. Razen Vesne, ki se je odločila za študij organizacije dela, smo vsi v družini pravniki.«

Kaj pa zdajšnji čas, ko imamo svojo, samostojno državo in živimo v demokraciji?

»Marsikaj mi ni všeč. Medčloveški odnosi so na psu. Na vseh področjih je žal tako. Če se omejim samo na meni bližje stanovske kolege. Že pri študentih je hudo narobe to, da skripta in zapiske s predavanj drug drugemu prodajajo, kar je zame preprosto nepojmljivo. Velikokrat obiščem katero od šol, kjer dijake seznanjamo z fair playem v športu. Tako lahko vidim, kako učitelji nimajo potrebne avtoritete, dijake pa pri tem spodbujajo še popolnoma neodgovorni starši. Nisem za telesne kazni, a malo bolj bi jih bilo le treba priviti. Demokracijo si, žal, premnogi razlagajo hudo narobe. Vse to popačenje vrednot zelo boli.«

Miro Cerar je zdaj upokojen, raste mu že pet vnukov, še vedno pa rad zaide v dvorano Tivoli, kjer domuje Olimpijski komite Slovenije. Je predsednik Olimpijske akademije in sodeluje pri delu Olimpijskega komiteja in je član mednarodnega združenja za fair play.

»To je delo, ki me veseli. Tu se pogovarjamo prijazno, tehtno, brez povišanih tonov, ki jih ne maram. Pri športu ni prostora za sovražnosti in zamere, šport spodbuja slogo in spoštovanje sotekmovalcev in soljudi.«