Po poteh naših prednikov

Po poteh naših prednikov

Zgodbe | okt. '10

Malo je ljudi, ki bi tako dobro kot Dušica Kunaver poznali šege in navade, bajke in pripovedke, pesmi in legende, pa tudi vraže naših prednikov. Tudi z bralci Vzajemnosti rada deli modrost nekdanjih dni. Še raje pa pripoveduje v živo, pa naj bo to mladim zvedavim poslušalcem ali pa starejši generaciji.

 

Svoje znanje radi delite z drugimi. Se vidi, da ste učiteljica tudi po srcu ...

Po poklicu sem profesorica angleščine in ruščine. Ves čas sem študirala ob delu in si vmes nabrala deset let izkušenj v gospodarstvu. Zelo sem si želela in tudi dobila službo učiteljice angleščine na osnovni šoli, poleg tega sem honorarno poučevala tudi na srednji šoli. Zdaj vem, da sem imela najlepši poklic. Za katedrom sem spoznala, kako malo mladina v šoli dobi znanja in ljubezni o domači zemlji, pri tem pa sem tolikokrat doživela, kako je brez diha razred prisluhnil pripovedi o vilah, ki so napolnile Blejsko jezero, pa o zlatorogu, ki je oblikoval naše gore, o velikanu, ki je nametal Šmarno goro. Po upokojitvi sem se lotila intenzivnega zbiranja ljudske dediščine, kar počnem še zdaj.

 

Od kod vam tolikšno zanimanje za ljudsko izročilo?

Moj oče je bil velik rodoljub. Preživel je zelo težko življenje, saj je moral zbežati od doma, ker je z vaškimi fanti razvil slovensko zastavo na domači šoli, v Avberu na Krasu. Bil je Maistrov borec, borec za albansko-jugoslovansko mejo, postal je oficir in član generalštaba jugoslovanske vojske, v drugi vojni je bil obveščevalec OF in preživel grozljiva taborišča in zapore. Njegovi vojni spomini bodo izšli še letos v zbirki V vihri petih vojn. Od njega sem podedovala ljubezen do domače zemlje. Tej očetovi »dediščini« so dodali velik polet moji učenci, dijaki, pa tudi otroci in vnuki. Mladina ima odprto srce za domače vrednote, a zdajšnji čas jih vodi stran od domovine. Tega niso krivi mladi! Mladina ima, kar ji daš, in nima, česar ji ne daš! Po svojih skromnih močeh pišem in predavam o slovenskem ljudskem izročilu, a to ni lahko, saj v naši državi ni nobene ustanove, ki bi podpirala domače vrednote. K sreči pa so posamezniki, ki se trudijo obrniti našo barko v domače vode.

 

Po čem bi se morali zgledovati pri prednikih?

Vedeti moramo, da naši predniki polnih tisoč let, od karantanskih časov do zdajšnjih dni niso imeli svoje države, a so kljub temu ohranili naš jezik in neizmerno bogastvo ljudskega izročila. Preživeli so tisoč let tlačanstva tujemu gospodarju, tri stoletja turških vpadov, štiri stoletja kmečkih puntov in premnogo vojn, lakote in vsega hudega, a kot narod smo se ohranili samo zato, ker so naši predniki ohranjali svoje šege in svoj jezik. Zato nimamo pravice vsega tega poteptati. Raje bi ponosno stopili v svet in povabili Evropo, naj pride k nam pogledat staro Evropo, tisto izpred tisočletij, ko je bila zares še skupen jezikovni in kulturni prostor. Pri nas še poznamo pehtro babo – tisto starko Zimo, ki jo v praspominu pozna vsa Evropa. Z njo se še danes bojuje starodavni kurent, pomlad nam v starem poganskem obredju prinaša Zeleni Jurij, v kresni noči še gorijo kresovi v pozdrav staremu bogu Kresniku. Če bi se vsak izmed nas zavedal, da v pogovoru s tujcem nastopa kot predstavnik naroda s tisoč let staro kulturo, bi nastopal mnogo bolj ponosno in samozavestno. Za naše gospodarstvo in politiko bilo zelo to zelo koristno!

 

Del vašega delovanja pa je namenjen tudi alpinizmu. Ste ljubiteljica gora?

Moj mož Aleš je vodil šest himalajskih odprav v prvi, pionirski dobi slovenskega himalajizma. V tem času so naši alpinisti iz himalajskih začetnikov zrasli v najboljše himalajsko moštvo na svetu. To se je zgodilo v petnajstih letih – od Trisula 1960 do Makaluja 1975. Letos slavimo petdesetletnico prve slovenske poti v Himalajo.

Pri nas doma smo živeli in dihali za gore in nanje veže našo družino na stotine prelepih spominov. Alešu je nekako uspevalo, da družinsko življenje ni bilo prikrajšano zaradi njegovega vrhunskega alpinizma.

 

Kdorkoli vas sreča, občuduje vašo energijo. Kaj počnete, da ohranjate tolikšno vitalnost?

Skrivnost vitalnosti je vsekakor v delu – to velja za nas vse. Več kot delaš, več zmoreš. Delo prav gotovo krepi človeka. Če pa najdeš delo, ki ga rad delaš, je to velik zaklad.

Imam pa tudi šest vnukov – štiri fante, ki so že vsi v gimnaziji, in vnučki dvojčici, stari štiri leta. Moji gimnazijci so zelo zaposleni s šolo in športom in različnimi dejavnostmi, tako da jih najbolj »ulovim« na vožnjah, kadar postanem »babi-taxi«. Vnukinji pa tako radi prisluhneta pravljicam. Veliko veselja mi naredijo ti moji vnuki in zelo rada sem z njimi. Če sem utrujena, si pri njih »napolnim baterije«.



Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media