Granatno jabolko zanimivo tudi za nas

Zgodbe | okt. '10

V neprofitnem centru Granatno jabolko v majhnem mestu blizu San Francisca Milenko Matanović in sodelavci počasi, a vztrajno spreminjajo odnose med ljudmi, odnos do okolja, krepijo občutek pripadnosti in varnosti. S skupnim prostovoljnim delom se učijo drug od drugega.

Več kot štiri desetletja pozneje se zdi ideja, zaradi katere je v Sloveniji nastala umetniška skupina Oho, vizionarska. Takratno uhajanje mladih umetnikov, kot so bili Tomaž Šalamun, Marko Pogačnik, Iztok Geister, Marjan Ciglič, Milenko Matanovič in drugi iz ukleščenih institucionalnih okvirjev niti ni bilo tako presenetljivo, kot je presenečalo njihovo totalno prepuščanje drugačnemu načinu življenja in delovanja. Večina opazovalcev se je zgražala nad njihovo komuno v Šempasu, še bolj pa nad popolnim ignoriranjem vrednot, ki so se v tistih letih ustalile na naših tleh. Večina »ohojevcev« še vedno živi po idealih, ki so jih takrat, pred desetletji začrtali kot najpomembnejše. Drugačnost teh ljudi, ki so večinoma že prestopili šesto desetletje svojega življenja, je še toliko bolj opazna v družbi, ki jo zanima samo materialni aspekt življenj. Pomislite na literaturo Iztoka Geistra, na pesmi Tomaža Šalamuna, slike njegovega brata Andraža, pa tudi na vizionarstvo Marka Pogačnika.

Milenko Matanovič je našel svoj prostor življenja in delovanja v ZDA, v majhnem mestecu Issaquah blizu San Francisca. Tu vodi nevladni in neprofitni center Granatno jabolko, zanimiv tudi za nas, kajti v Ameriki ni kaj dosti drugače: družba se tudi tam pospešeno stara, množijo se osamljeni, revni in vse več je med njimi tudi priseljencev, ki ne najdejo pravega stika z okolico in ljudmi.

Milenko je zasnoval neprofiten center kot raziskovalno in eksperimentalno organizacijo. Tako okolje, kot umetnost sta razpoznavna znaka vseh že dokončanih projektov. Gre za ustvarjanje novih prostorov, v katerih se ljudje lahko in radi združujejo, v katerih imajo tudi kaj zanimivega in koristnega početi ne glede na svojo starost. Tu se spoznavajo med seboj, postajajo prijaznejši drug do drugega, mladi imajo možnost aktivnega in kreativnega delovanja.

Vedeti je treba, kaj si ljudje želijo

Da bi to lahko dosegli, je potrebnega veliko pripravljalnega dela, pogovorov z ljudmi, ki živijo v okolici, treba je ugotoviti ne le, kako živijo in kakšne potrebe imajo, ampak tudi, kaj si želijo, je prepričan Milenko Matanovič. Šele na podlagi tega lahko center Granatno jabolko s pomočjo umetnikov in arhitektov začne ustvarjati nov prostor za druženje. Fizična dela največkrat opravljajo prostovoljno kar ljudje iz okolja, kajti prej ali slej odkrijejo, da se bodo tam lahko imeli dobro, in dojamejo, da delajo zase in po svoji meri. Med skupnim delom se učijo drug od drugega, pridobivajo znanja, pod vodstvom umetnikov, ki vodijo zunanjo podobo, pa se mimogrede rojeva tudi odnos do lepega, do umetnosti.

Vsebine, ki se odvijajo v novih prostorih za druženje, so odvisne od želje posameznikov ali skupin iz tega okolja. Center Granatno jabolko pa od vsega začetka k vsemu temu dodaja tudi svoje vsebine, predvsem predavanja in delavnice, na katerih Milenko s sodelavci počasi, a vztrajno spreminja odnose med ljudmi in odnos prebivalcev do okolja, v katerem živijo, občutek pripadnosti in varnosti.

V sodelovanju s številnimi umetniki, oblikovalci in prostovoljci ter študenti arhitekture je center Granatno jabolko doslej zgradil številne medgeneracijske centre v revnih četrtih, v novih soseskah, parke prijateljstva v Rusiji, na Kitajskem in v ZDA. V svojo zgodovino prištevajo nešteta predavanja in delavnice, načrte za parke in ljudske vrtove, mestne centre in zgradbe, učne načrte za povezovanje in vključevanje mladih v družbo, pa tudi svetovanje mestni administraciji, ko gre za socialno, okoljsko in oblikovalsko integracijo.

Kar zadeva sredstva, ki so potrebna za posamezne projekte, se je Milenko izkazal za pravega čarovnika: sredstva zbira pri fundacijah, korporacijah in posameznih donatorjih. Na podlagi dosedanjih uspešno izpeljanih projektov nagovarja administracijo skupnosti, ki jo zanimajo spremembe v družbi, soseske pri iskanju centralnih prostorov identifikacije in krepitev občutka pripadnosti.