Cvetje in zelenje v spomin
Najpozneje, ko se iztečejo oktobrski dnevi, nas pot spet privede do grobov svojcev in znancev in obilo spominov se izvije iz preteklosti. Lepih spominov na prednamce, ki so začrtali pot zdajšnjemu dnevu. Priložnost, da se jih spomnimo s cvetom, z živim zelenjem in svečko, naj bo zgolj dejanje formalne spodobnosti.
V znatnem delu zahodnjaške kulture je cvet krizanteme dolgo veljal izključno za cvet žalnih priložnosti. Drugače je pri ljudstvih vzhodne Azije, kjer je ta cvet nekaj najveselejšega, veličastnega in vzvišenega. Nekoč je bil to cvet japonskega cesarskega dvora. Turobno simboliko smo krizantemi pripisali šele ljudje novejšega časa, najnovejše potrošniške navade pa uveljavljajo njeno uporabnost skozi vse leto. Cvet krizanteme v naših ustaljenih običajih ohranja simbolni pomen ob dnevu mrtvih, vendar lahko tudi drugo rastlinje, vključno z zelenjem, izraža naše spoštovanje do pokojnikov. Bahave velikocvetne krizanteme v denarno in floristično zahtevnejših aranžmajih so lepe, doma pridelano cvetje pa tudi ne zasluži posmeha! Zato poglejmo, kaj je zraslo na domačem vrtu, kaj je zraslo na zemlji, ki jo je morda pokojni celo obdeloval z ljubeznijo do domače grude. Z nekaj spretnost, z dobro voljo in spoštljivo ljubeznijo lahko celo s skromnimi materiali nastane lep nagrobni aranžma. Vaja dela mojstra, zato pravočasno razmislimo o uporabi zelenja (iglavci, mahonija, bršljan, lovorikovec, zelenika, pušpan in podobno), storžev, suhih socvetij in soplodij. Z dodano svečko, s primerno pentljo ali simbolnim žalnim trakom tako nastane iskreno oblikovan šopek za gomilo. Za načrtovanje imamo časa ves oktober! Če bi se sam odločil za krizanteme, bi izbiral med tistimi, ki so vzgojene v posodah, pa naj bodo to drobnocvetni grmički ali nekaj stebel velikocvetnih.
Mačehe in žafrani
To sta le navidezno dve zelo različni skupini okrasnic, obojim pa lahko namenimo tudi mesto na grobu. Oboje sadimo že jeseni. Mačehe bodo že zdaj v okras, cvetele pa bodo še spomladi, med njimi se prav lepo podajo žafrani. Nič hudega, če svojo lepoto razkazujejo dokaj kratek čas, saj so tako elegantni in tako pomladansko barviti, da se jim res ne kaže odreči. Botanično obstaja več vrst žafranov, ki so v vrtovih cenjeni predvsem kot požlahtnjene sorte z zabrisanimi lastnostmi divjih prednikov. Le redke gojimo kot vrste, denimo Crocus tommasianus, pa še ta nastopa v različkih vijolične do skoraj rožnate barve. Med precejšnje redkosti sodi C. malyi, sicer doma po hrvaškem Velebitu. Prav kmalu se v vrtu razmnoži svetlovijolična sorta 'Zwanenburg' (izvira iz C. etruscus), podobno hvaležna pa je sorta 'Violet Queen'. Pri nas je v naravi redek progasti žafran (C. reticulatus), vrtnarji po svetu pa ga zelo cenijo. Celo bolj pogost navadni pomladanski žafran (C. vernus) z vijoličastim cvetnim odevalom je lep, še lepši pa je njegov belocvetni različek, znan kot nunka ali beli žafran. Ti žafrani, in vse neomenjene sorte še bolj velikocvetnih, so lep okras na grobovih in zdaj je še čas za takšna opravila s čebulnicami.
Tudi ponudba mačeh za krasitev gomil je prav pestra in posebno bogato cvetoče so drobnocvetne sorte, ki imajo svoje poreklo v vrsti Viola cornuta. Seveda ne smemo zanemarjati sorodnih sort velikocvetnih mačeh (V. witrockiana), ki niso le rumene in modre v vseh mogočih odtenkih in kombinacijah, temveč so lahko tudi oranžne in zagorelo rjavkaste. Pomladanske žafrane je priporočljivo saditi med mačehe, vendar moramo upoštevati osnovno barvno ubranost: vijolični žafrani zares ne sodijo med modre mačehe, enako pa se rumene mačehe slabo podajo v družbi žafranov v enaki barvi.
Trave in hermelike
Tako v vrtu, kot na grobovih imajo rastline s podaljšanim okrasnim učinkom posebno vrednost. Mednje zagotovo sodijo trave in hermelike. Med travami, ki so primerne za pokopališko uporabo, ni prav posebne izbire, ker so mnoge za to previsoke. Najpogosteje naletimo na ovčjo bilnico (Festuca ovina), ki je razširjena pod sortnim imenom 'Glauca'. Naredi izrazito sinje zelene šope, cvetne bilke so le malenkost daljše kot listi in nazadnje lahko ostanejo celo neporezane in že semeneče. Potomci iz semena redko ohranjajo modrikast poprh staršev, zato je primernejša delitev razraslih šopov. Med travami velja za heliofita in bo zato lepa le na polni sončni svetlobi. Tja sodijo tudi vse homulice (rod Sedum), med katerimi rečemo tistim z večjimi listi in višjimi pokončnimi stebli hermelike. Za trajno zasaditev je morda najprimernejša intenzivno rožnato cvetoča 'Carl' s svojimi 20 centimetrov visokimi stebli. Po višini jo nekoliko prekaša sorta 'Moehrchen' (kar bi prevedli kot zamorček), ki ima vse leto skoraj čokoladno zagorele liste in stebla. Zelo znana Sedum spectabile 'Brillant' je visoka do 50 centimetrov in ima bledo rožnato cvetje, intenzivneje obarvana je 'Herbstfreude'. Še višja in robustnejša je 'Matrona', ki se lahko pošteno razbohoti le na vrtu. Vsem hermelikam pa štejemo v dobro to, da niso lepe le v polnem cvetu, temveč so vsaj toliko privlačne še vso zimo s sicer posušenimi socvetji, čeprav jih pustimo kar tam, kjer so zrasle.
Banane za okras
Dolgo so bili bananovci s svojimi orjaškimi listi upoštevani le po vrtovih tistih ljubiteljev, ki so jih lahko kot posodovke tudi prezimili v primernem prostoru. Zdaj je znanih nekaj vrst, ki so nižje rasti in povrhu še precej manj občutljive za mraz. Za sladkanje namenjeni plodovi banan iz naših trgovin seveda nimajo nikoli semen, ker so to večinoma triploidne (sterilne) sorte. Pri njihovem nastanku pa so sodelovale semeneče vrste in nekatere med njimi imajo socvetja z znatno dekorativno vrednostjo. Takšna je Musa balbisiana, ki izvira iz azijskih visokogorij, kjer pozimi priložnostno pritisne mraz, zapade pa tudi nekaj snega. Zato imajo ljubitelji eksotičnih rastlin (www.saemereien.ch) kar nekaj možnosti, da si lepotico z velikimi listi vzgojijo sami ter jo posadijo kar v vrt. Pod imenom japonski vlaknasti bananovec je v strokovnem svetu znana vrsta Musa basjoo, ki naj bi bila med vsemi najmanj občutljiva na mraz. Menda preživi zime na prostem celo v bavarskem podnebju. Plodovi naj ne bi bili užitni, a za pridelavo kalivih semen je potrebna bistveno daljše rastno obdobje, kot ga ponujajo naša poletja. Zato je domače razmnoževanje možno samo s stranskimi poganjki. Tudi Musa sikkimensis (www.exotic-samen.de), ki v indijski pokrajini Manipur raste na višini 1900 m, je enako prezimno trdna kot prej omenjena in prestala je že preizkušnjo pri 20 stopinjah pod mraziščem. Medtem ko nekajletne rastline v enem samem poletju poženejo celo do 7 metrov visoko in tudi rodijo plodove s semeni, se pri nas ponavadi razmnožujejo vegetativno. Njihova do enega centimetra velika semena prav redko dozorijo in ostajajo v veliki meri nekaliva. Marsikje po svetu pa domačini nabirajo nezrele plodove, jih kuhajo ali pečejo, ko mehka semena še niso moteča.
Pomladanski žafran v sorti 'Violet Queen' zacveti med prvimi in se dobro razmnožuje v vsaki vrtni prsti. Žafrani imajo gomoljčke, ki se v količkaj ugodnih razmerah že v nekaj letih razrastejo v skupinice, a ob cvetenju je listje še skoraj neopazno.
Pri bananovcu s strokovnim imenom Musa balbisiana pritegnejo pozornost že veliki listi, kakršne redko srečamo med vrtnim rastlinjem in lončnicami. Še barvitejši so ovršni listi v socvetju, kjer dobro opazimo ženske cvetove z zametki bananastih plodičev.
Lepota krizanteminih cvetov ni le v izstopajočih velikostih in bogato polnjenih koških. Prav lepe in še trpežnejše so drobnocvetne sorte z enojnimi ali rahlo polnjenimi cvetovi, ki se pogosto postavljajo tudi z dvobarvnimi cvetnimi lističi.
Novejša sorta hermelike (Sedum 'Moehrchen') z barvitim cvetjem in vse leto zagorelo rdečkastimi listi. Cvetna stebla lahko porežemo in v senci obešene posušimo za zimske aranžmaje, v vrtu ali na grobu pa rastline lahko pustimo celo neporezane, kar je tudi svojevrstna trajna dekoracija.
