največja človeška sreča

največja človeška sreča

Dobro počutje | okt. '10

Trdno sem prepričan, da je psihiater, pisatelj, mislec in humanist Jože Felc kljub svoji nedavni smrti v nekih nedoumljivih, transcendenčnih razsežnostih še vedno prisoten in z nami. To lahko trdim tudi zato, ker sem ga vrsto let poznal in me je ves ta čas spremljal, pa čeprav najina neposredna srečanja niso bila pogosta. Kot mlademu novinarju so mi za ožje delovno območje dodelili Idrijo. Ko sem se seznanjal z njo, so me spremljali mešani občutki. Ljudje so imeli trde roke od dela, toda ženske so klekljale nežne čipke, možje pa so s kancem grenkobe in humorja duhovito besedovali o življenjskih rečeh in dogajanjih drugod po svetu.

Z višine je bilo mesto z osrednjim delom in svojimi kraki videti kot zvezda, nekateri pa so gledali v njem žensko podobo. Nad naseljem in čez obzorje se razgleduje nekoliko mrka stavba (sprva je bila v njej vojašnica), o kateri so mi domačini povedali: »Tam vas popravijo, če vam kaj odpove v glavi. Tam dela doktor Felc. Piše tudi knjige. Nad vsem ima pregled, ne le nad Idrijo, od tam vidi ves svet.«

Da oznaka ni pretirana, sem se kmalu prepričal. Doktor Felc je kot poznavalec vsega zdravega in bolnega v človeški duševnosti videl globoko v ljudi v tem kraju, v njem pa je odkrival majhen, a pomenljiv vzorec svetovnega prebivalstva.

Ko sem ga prvič obiskal, me je posadil sebi nasproti, njegov pogled pa me je ostro prebadal skozi leče očal. Podobno sem doživel že pri nekaterih drugih psihiatrih in sem tudi tedaj skušal vzdržati. Naposled sem klonil: »Gospod psihiater, bo postelja …?« Nakazal je kretnjo, kakor da me hoče potrepljati po rami: »Bodite brez skrbi, takšnih, kot sva midva, se shizofrenija ne loti. Paranoja morda že, a to že uspešno zdravimo …«

Ob nekem drugem obisku sem mu znova potožil, da se mi bo od vsega, kar kot novinar vidim in doživljam, slej ko prej zmešalo, če se mi že ni. Spet dolg pogled, nato je izmenjal nekaj besed s kolegom v beli halji. Drug za drugim so vstopili v prostor trije pacienti, očitno z različnimi, a posebno značilnimi boleznimi. Toda dr. Felc z njimi ni ravnal kot s »primeri«, bolj kot o bolezenskih znakih je govoril o njihovih človeških problemih, tako da sem naposled spontano odreagiral: »Če so ti bolni, potem sem tudi jaz!« Felc je prikimal: »Ljudje so kot midva. Vendar pa tudi drugačni. Pri tem pa ni meje in vsi jo kdaj prestopimo.«

Idrijska bolnišnica za duševne bolezni je bila pred prihodom dr. Felca in njegovih sodelavcev ustanova, katere težka vrata so se za mnogimi za vselej zaloputnila. Toda skupina psihiatrov okoli Felca se s tem ni sprijaznila. Marsikoga od brezupnih je vrnila v življenje, kar se je posrečilo celo z nekaterimi bolniki, ki so bili hospitalizirani že dvajset let. To je prineslo idrijski bolnišnici zasluženi sloves, doktorju Felcu kot dolgoletnemu terapevtu in tudi predstojniku zavoda pa strokovna priznanja in dober glas v javnosti. O svojem intimnem počutju pa je za marsikaj prikrajšani tetraplegik dejal: »Samotar sem, osamljen pa nisem. Ljubim in sem ljubljen.« Oboje je bilo res: če sam ni mogel do ljudi, so pa oni prihajali k njemu: »Ljudje hodijo k meni po besedo,« je razlagal svoj fenomen. Morda bi morali besedo 'beseda' v tej povezavi pisati z velikimi črkami. Kajti dr. Felc je bil globoko veren, kar je javno izjavljal tudi v časih, ki do takšnih življenjskih nazorov niso bili tolerantni. Iz vere je črpal svoj optimizem ali vsaj upanje: »Da, optimist sem. Zato, ker ne verjamem v materialno in duhovno uničenje človeštva. Vsakovrstne katastrofe, ki se nadenj zgrinjajo, jemljem kot preizkušnjo in kot kazen, ki sta zasluženi in najbrž potrebni … Mislim si pa, da bodo na strnišču človekove prevare vzbrsteli poganjki, iz katerih bodo zrasla drevesa življenja, ki ne bo nenehno trepetalo za svoj fizični in duhovni obstoj. Torej se vendarle moram nekoliko popraviti: bolj kot optimist sem upajoč.«

V prvih letih znanstva sem dr. Felca še srečeval na mestnih ulicah, vedno s kolesom, na katerega se je bolj opiral, kot pa vozil z njim. Mišično-živčna bolezen (multipla skleroza), s katero se je herojsko bojeval petdeset let, ga je počasi, a nepovratno potiskala vse globlje v invalidnost, naposled je bil popoln tetraplegik; telo je odpovedalo, a srce in možgani so delovali tako, da je kljub hudi bolezni opravljal nadvse zahtevno delo, spremljal in pronicljivo analiziral dogajanje v mestu pod svojo bolnišnico in po svetu, literarno ustvarjal in vezal nase ves krog ljudi, ki so se zatekali k njemu zaradi svojih človeških težav in z vprašanji o tem norem svetu.

Pogosta tematika mojih – in ne le mojih – priložnostnih ali dogovorjenih srečanj z dr. Felcem je bilo vprašanje, kaj smo Slovenci in kakšne možnosti imamo v širšem svetu. V njegovi zadnji knjigi sem našel zapisane prav te misli, kot mi jih je izrekel v živo in ki jih je v zapisu takole strnil: »Kri in ime sta važnejša od jezika. Zame je torej biti Slovenec zadeva moje intimne in planetarne odločitve hkrati. Samo nekaj malega ima s tem Evropa, kakor subkulturna prababica v naši, žal, utopični viziji.«

Zapis lahko sklenem z njegovo mislijo, ki je hkrati napotek in zadolžitev: » … samo intenzivno iskanje samega sebe je pot do bližnjega. Priti do bližnjega pa je največja človekova sreča.«


 

Jože Felc se je rodil v rudarski družini v Spodnji Idriji 26. marca 1941 in je živel do 25. avgusta 2010. Na Univerzi v Ljubljani je diplomiral iz medicine, specialist nevropsihiater je postal leta 1973, leta 1987 pa primarij. Leta 1967 se je zaposlil v Psihiatrični bolnišnici v Idriji, kjer je leta 1973 postal njen strokovni direktor. Na tem mestu je kljub napredujoči bolezni vztrajal do leta 2006. Sodi v krog najuglednejših psihiatrov svojega časa, je avtor ali soavtor kakih 100 znanstvenih razprav in več kot 800 ekspertiz. Svoje literarno delo je začel kot pesnik, ko mu je bilo deset let. Je avtor 16 knjig. Poročil se je z zdravnico fiziatrinjo Alenko Hoefferle. Leto pred smrtjo se je preselil iz njemu tako ljube Idrije v okolico Celja. Njegova zadnja knjiga Živeti življenje, katere izid je ravno še dočakal, prinaša izbor njegovih intervjujev. Kritiki njegovim delom niso bili vselej naklonjeni. Drugi del bralstva pa odkriva v njegovih delih vedno nove vrednote in zimzeleno aktualnost. Berite Felčeve knjige in tako vstopite v krog njegovih bralcev!

 


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media