Tiho bliža se zima ...

Prosti čas | nov. '10

Temačnost, mraz in snežna mokrota niso ravno prijetni, vendar vrtnar živi z naravo in jih zato sprejema. Nanje lahko gleda tudi s svetle plati, pozitivistično, kot to učijo življenjske modrosti. Meteorološka zima je napočila in dobro se je malce oddahniti in tudi rastlinam to prija.

Zato se ne ustrašimo zaradi zmrznjene vrtne gredice in snežne odejice, ki je pogosto precej tanka. V vrtnem okolju naj bi bili snežne odeje kar veseli, saj je sneg odličen toplotni izolator. Otročajem je v veselje, nekaterim smučarjem in mnogim turističnim delavcem polni denarnice, travnike, gozdove in vrtove pa varuje pred zmrzaljo. V splošnem velja, da listopadne rastline precej bolje prenašajo mraz kot zimzelene. Pri slednjih pa spet niso kritične le nizke temperature, temveč predvsem temperaturne spremembe med dnevom in nočjo. Zimzelenke so v senci temu nihanju precej manj izpostavljene kot tiste, ki jih večkrat obseva zimsko sonce. Vpliv vetra prav tako povzroča prekomerno izsušitev, saj je s sublimacijo izguba vlage iz rastlinskega tkiva precejšnja tudi takrat, ko je okolje pod lediščem.

Če so lesnate rastline pravilno oskrbovane, pomembna je predvsem ustrezna prehrana, brez škode prenesejo zrak, ohlajen na 15 ali celo 25 stopinj pod zmrzliščem. To velja za nadzemne dele, korenine pa so precej bolj občutljive. A v tleh so popolnoma varne pred mrazom, prav lahko pa pomrznejo v posodah (čebricah, kontejnerjih in cvetličnih loncih), na katere mrzlo ozračje deluje z vseh strani. Tudi neposredno pred nastopom hudega mraza posajene rastline so ogrožene, ker se še niso dovolj zakoreninile. Zato je priporočljivo okolico korenin zavarovati s plastjo slame, listja, praproti ali drevesne skorje. Vse skupaj po možnosti prekrijemo še s smrečjem. S tem ukrepom zmanjšamo nevarnost izmeničnega zmrzovanja in odtajanja, kar lahko ogrozi koreninski splet. Zlasti sveže posajene zimzelene rastline dobro zalijemo, še preden zemlja zamrzne. V suhi zimi pa so koristni tudi poznejši vodni obroki.

Šipek in trnulje

Iz šipkovih jagod je mogoče narediti številne okusne in zdrave jedi. Podobno je tudi s trnuljami, ki so plodovi črnega trna (Prunus spinosa) ter drnuljami, ki jih ponuja dren (Cornus mas). Opraviti imamo z užitnimi sadeži kar treh rastlinskih rodov. Njihova gospodarska pridelava zaradi plodov sodi v alternativno sadjarstvo, predelava pa v pristojnost izurjenih gospodinj. Plodovi šipkov so užitni in bogati vitaminov, lahko jih posušimo za čaje, lahko jih skuhamo v delikatesne marmelade. Obilnejši izplen kot pri divjih rožah (Rosa canina) nam dajejo japonski šipki (Rosa rugosa) in pri njih spet prednjačijo sorte z enojnimi cvetovi. Obstaja namreč več sort, tudi polnjenocvetnih, sicer pa je njihova barva lahko le bela, rožnata ali rdeča. Tako so lepi najprej cvetovi, nato še plodovi, zlasti v ivnatem kristalju mrzlega jutra. Oblikovno zanimivi so hruškasti plodovi moyesijevega šipka (Rosa moyesii), s skoraj črno barvo pa izstopajo plodovi pri vrsti Rosa spinossisima.

Zdaj je tudi čas za sajenje vrtnic, če jih kupimo in sadimo z golimi koreninami. Morda si omislimo celo kaj od predlaganega.

Črni trn zagotovo ne sodi v vrt, zato pa si po želji lahko v naravi naberemo trnulje, najbolje šele potem, ko jih je zmrzal že zmehčala. Čeprav je to nekakšen lesnati plevel, ob pomladnem cvetenju doda svoj kamenček v mozaik prebujajoče se narave. Podobno je z navadnim drenom, ki sicer nima tako izrazitega cvetja kot ameriški in japonski sorodniki (Cornus florida, C. nuttallii, C. kousa), a je edina vrsta z omembe vrednimi uporabnimi sadeži. Za praktično rabo le še namig: kdor bi sam poskušal razmnoževati drene s setvijo, naj seme nemudoma poseje, saj mora preležati vsaj eno zimo. Čakanje na prvo cvetje pa spet utegne trajati nekaj let, a vrtnarji in vrtičkarji znamo biti potrpežljivi, mar ne?

Nerine za pozno jesen

V celinski Sloveniji to niso prezimno trdne čebulnice, a so vendarle zelo zanimive, ker po končani poletni vegetaciji zacvetijo v jesenskih tednih s svojimi elegantnimi in trpežnimi cvetnimi kobuli. Najpogostejše so sorte z rožnatim cvetjem, kjer posamezen cvetek spominja na cvet (ne socvetje!) pri hijacintah. Je pa kar precejšnje število križancev, kjer se barvna paleta razteza od čisto bele, nežno ali krepko rožnate do oranžno rdeče in temno škrlatne. Rod nerin šteje kakih 20 vrst in vse so doma predvsem v deželah Svazi in Lesoto ter tam okoli po Južni Afriki. Znana vrsta je dobila ime po otoku Guersnery v Rokavskem prelivu (Nerine sarniensis), ki se je za časa Latincev imenoval Sarnia. Vrsto in njene križance v mlačni sredozemski klimi lahko gojimo na prostem kot trajnico, sicer pa v rastlinjaku, kar na veliko počnejo pridelovalci rezanega cvetja na Holandskem, ali pa kot posodovko. Med gojitelji pogosta je še vrsta N. undulata, nekatere sorte pa imajo svoje poreklo tudi v N. bowdenii. Čeprav so v sorodstvu z vitezovo zvezdo, imajo znatno manjše čebule, toda tudi nerine moramo saditi tako, da vršički gledajo iz prsti. Ta mora biti prepustna, da zamočvirjenost ne bi povzročila gnitja korenin in čebul. Sadimo jih pomladi, gnojimo in po potrebi zalivamo poleti, po jesenskem cvetenju pa bodo rastline počivale nekje na hladnem v kleti, čeprav morda še vedno ohranjajo nekaj zelenega listja.

Izbiramo med popenjalkami

To so takšne lesnate rastline, ki za vzpenjanje skoraj ne potrebujejo vrtnarjeve pomoči. Njihova uporabnost je pravi ustvarjalni izziv, jesenska saditev pa ima prednost tudi pri njih, čeprav so pogosto mlade sadike ponujene v lončkih. Zdaj je pravi čas za izbiro, zato si kar izkristalizirajmo svojo zamisel in v bližnjem vrtnem centru izberimo kaj lepega, kar bo dopolnjevalo vrtne vertikale. Med najpogostejšimi in kar malce agresivnimi je navadna divja trta (Parthenocissus quinqueifolia), ki včasih pobegne tudi v naravo. Tam sem jo zalotil v jesenski obarvanosti na smrekovi veji. Poganjki imajo vitice z oprijemalnimi bradavicami, lepi so peterodelni listi in tudi temno modri drobni plodiči imajo vse do zime kar nekaj okrasne vrednosti. Brez plodov, toda z opekasto se prekrivajočimi trikotnimi listi marsikoga očara vajčijeva trta (P. tricuspidata), ki ima pred osipom posebno lepo jesensko obarvane liste. Med redkimi zimzelenkami ne smemo prezreti bršljanov in tam, kjer pihljajo mrzle zimske sape, je najbolje ostati pri navadnem bršljanu (Hedera helix) ali kateri od njegovih sort. Kolhiški bršljan (H. colchica) ostaja s svojimi velikimi listi lep in zelen kvečjemu v zatišnih in zavarovanih legah, a nekaj takih primerov poznam tudi po Mariboru in okolici. Ponavadi so zanesljivo prezimno zelene tudi plazeče trdoleske, med katerimi ni znana le izhodiščna zelenolistna vrsta Euonymus fortunei, temveč tudi njene pisanolistne sorte. Vse se vztrajno in bujno plazijo po tleh, ko jim s pristavljeno oporo nakažemo pot kvišku, pa skoraj povsem samostojno nadaljujejo po navpičnici. Ker se nanje včasih prilepi kapar, je priporočljivo vsakoletno predpomladno škropljenje z nestrupenimi oljnimi pripravki.