Z novim letom v novo življenje?
Menjave letnih časov že od nekdaj porajajo v meni prijetna miselna in čustvena doživetja. Pomlad pride s telohi izpod taleče se snežne odeje, poletje omogoča sedenje v travi in zrenje v daljna obzorja, jesen prinaša bogastvo pridelkov in barv, zima, prekrita s tiho zaveso snega, nudi naravi počitek, ljudem pa v dolgih dneh z obilo teme tudi veliko možnosti za globlji razmislek. V polovici leta brez listja odkrivam lepoto v prepletih krošenj in v snežne kristale ter fantastične oblike snega in ledu spremenjene vode. Po šestih golih mesecih se veselim vnovične ozelenitve in bujne rasti. In dejstva, da se to ponavlja od davnih časov, iz katerih si prednikov niti zamisliti ne moremo in tako doživljamo razvoj družin in narodov iz enega debla, ter ob zavedanju, da se bo tako ponavljalo tudi potem, ko nas tedaj živeči niti pomnili ne bodo več.
Vse te menjave, ki potekajo prek meja med minulim in prihodnjim, nas kar izzivajo, da zunanjim spremembam dodamo načrte za lastno drugačno življenje. Nedvomno se s takšnim gledanjem pridružujem mnogim, ki so se ob rojstnem dnevu ali spremembi kraja bivanja, ob menjavi partnerja, ob pomembnih osebnih doživetjih namenili začeti drugačno življenje. Ena takih prikladnih meja je še zlasti novo leto. Ta prehod iz leta v leto doživljamo z različnimi srečanji, prireditvami, obdarovanji, prej in potem pa z opravili, ki morajo biti opravljena pred koncem tega ali čim prej v začetku naslednjega leta. Ne gre brez črte pod minulim in načrti za prihodnost. Zdaj - zdaj bo udarila ura dvanajst! In potem bo vse drugače …
Tako si mislijo mnogi, med temi sem tudi sam. Dolga leta sem se na takšne prelomne trenutke pripravljal skoraj slovesno in s skrbno izoblikovanimi načrti. Prav dejstvo, da so ti načrti ostali večinoma neizpolnjeni ali pa jih je uresničevanje temeljito spremenilo, me je zlagoma odvrnilo od velikih novoletnih načrtovanj. Celo koledarsko zares pomembna prelomnica med dvajsetim in enaindvajsetim stoletjem, med drugim in tretjim tisočletjem me ni našla ujetega v mrežo velikih pričakovanj in posebnih načrtov. Pravzaprav je bilo več prvega kot slednjega: pričakoval sem, da se bodo pozitivno naravnane sile sveta trdneje organizirale za ureditev temeljnih razmer. Za do slehernega človeka in do vsega živega v naravi prijaznejše življenje, za mir in večjo socialno pravičnost, za nadomeščanje spornih kupljivih vrednot s kakovostnejšimi in bolj poduhovljenimi. Vsega tega ne bi bilo treba šele izumiti, v zgodovini je bilo že veliko takih poskusov. Različna pravila bi bila uporabna tudi za zdajšnjo družbo, ki ji očitajo, da je popolnoma izgubila vrednostno krmilo. V teh pravilih je veliko dragocenih modrosti in načel, po katerih bi moralo postati življenje vrednejše od tega, v katerega s(m)o zdaj prisiljeni ljudje.
Take spremembe sem v svoji ožji domovini pričakoval zlasti po prelomu 1990/91, seveda v sorazmerju med svetovnimi in slovenskimi razsežnostmi. A se je pokazalo, da pričakovanja, načrtovanja in kolikor je tega prešlo v uresničitve, niso bila pri vseh enaka; narobe, bila so in so še bolj različna. Bogastvo pestrosti? Že mogoče, a ne, če tako različna gledanja, vsemu zaklinjanju o za vse enakih možnostih navkljub, nimajo skupnega imenovalca, ki bi izhajal iz podobnih izkušenj ter iz domišljenih načel, kot so jih izoblikovali največji duhovi in ki jih je mogoče uporabiti za kažipot v prihodnost.
Ali smo od nekega univerzalnega uma, ki bi seštel vse vredne misli v nekaj najsplošnejših, za vse sprejemljivih vodil, res še zelo daleč? Res nismo sposobni lastnih, čeprav razmeroma majhnih, pa vsaj doslednih sprememb in prevrednotenj? Seveda imamo kot posamezniki zelo različne možnosti vplivanja na prihodnji tok dogajanj. Tisti, ki so zaradi kapitala in politične moči više na lestvici družbene hierarhije, imajo več možnosti, so pa ali bi vsaj morali biti odgovornejši! Pa so res? Ali pa z množicami predvsem manipulirajo, ker imajo nadzor nad mediji in s tem nad oblikovanjem javnega mnenja?
To je problematika, ki se z vso resnostjo in usodnostjo zastavlja ta hip, najbolj neposredno prav na prehodu iz leta 2010 v leto 2011. Kje smo in kam plovemo?
Demokracije ni mogoče graditi brez demosa – ljudstva. Toda že v antični Grčiji po slovenskem slovarju tujk tedaj v ljudstvo ni sodila aristokratska elita, sestavljali pa so jo vsi svobodni in polnopravni državljani, razen sužnjev. To slednje je očitek našega časa antični Grčiji. Z zdajšnjega gledišča lahko na mesto takratnih sužnjev postavimo zasvojence s potrošništvom ter tiste, ki parcialnimi interesi tako ali drugače škodujejo splošni koristi. Toda moderna demokracija temelji na optimizmu: takšnih posameznikov ni mogoče izločiti, ampak naj bi jih z argumenti in zgledi pridobili za vrednejše cilje.
Kmalu bo vrhove gora za več mesecev pobelil sneg. V dolgih, temačnih urah bo veliko priložnosti za pridobivanje kakovostnih informacij, za pogovore ter za tehtne razmisleke. Potegnili bomo črte pod znanim in načrtovali neznano. Zase, za ožjo in za širšo skupnost. In to vsem upoštevanja vrednim pomislekom in slabim zgodovinskim izkušnjam navkljub! Saj s svojo enkratnostjo in neponovljivostjo vsakdo med nami oblikuje to civilizacijo kot njegov majhen, a v svojem času prisoten sestavni del. Subatomski delci so še mnogo manjši, pa so vendar gradniki vesolja. Zato nam ne more biti vseeno ali nam vsaj ne bi smelo biti.
