Varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek-Travnik

Zgodbe | dec. '10

Družba je dolžna zaščititi najbolj ranljive skupine

Pred štirimi leti je državni zbor za varuhinjo človekovih pravic potrdil psihiatrinjo dr. Zdenko Čebašek-Travnik. Predsednik države je v svojem predlogu zapisal, da se je odločil predvsem na podlagi dejstva, da kandidatka posveča posebno pozornost socialnemu in družbenemu okolju ter razrahljanim medčloveškim odnosom. Za pogovor smo tokrat varuhinjo zaprosili zaradi odmevnosti njene razprave na nedavnem festivalu za tretje življenjsko obdobje.

V pogovoru za našo revijo po sto dnevih vašega dela kot varuhinje ste dejali, da si želite, da bi v šestih letih svojega mandata nekatere naloge uredili, druge premaknili, za nekatere pa vsaj ustvarili pogoje za reševanje v prihodnje. Kako zdaj ocenjujete svoje delo?
Kar nekako preroško mi danes zvenijo te besede. Posameznih pozitivnih sprememb na področju človekovih pravic ni mogoče pripisati zgolj mojemu delu, pa vendar sem pripomogla k sprejetju nekaterih zakonov, kot so zakon o pacientovih pravicah, o preprečevanju nasilja v družini, o duševnem zdravju, pa čeprav z vsebino slednjega nisem povsem zadovoljna. A čaka nas še sprejem družinskega zakonika, pomembnega predvsem zaradi otrok. Pred menoj in mojimi sodelavci pa je še veliko drugih nalog. Zagotovo pa na minula tri leta svojega mandata ne gledam pesimistično.

Ko sem vas takrat vprašal, kako si zamišljate svojo vlogo, ste mi odgovorili, da je varuh vest družbe, odloča pa politika. Ali še vedno tako mislite?
Da.

To vas sprašujem zlasti zato, ker imam občutek, da ste spričo letnih poročil varuha v parlamentu vsaj za nekatere stranke nekakšen 'nebodigatreba'.
Varuh je vedno neke vrste nebodigatreba, saj opozarja na nepravilnosti in napake, teh pa nihče ne vidi rad … vsaj pri sebi ne. O poročilih, ki sem jih predstavila parlamentu, gre za kar zanimive kombinacije. Prvo poročilo je v bistvu zajemalo še delo mojega predhodnika Hanžka in na vsebino nisem mogla vplivati, kar kaže, da so bili očitki poslancev očitno namenjeni njemu. V poročilu za leto 2007 so letele kritike na prejšnjo oblast, v naslednjem letu pa že na novo oblast. Menim, da gre ob obravnavi letnega poročila v državnem zboru za prepletanje različnih pogledov. A poročila varuha so v državnem zboru vsako leto bolje sprejeta. Lahko rečem, da je bila letošnja razprava v vseh delovnih telesih izredno konstruktivna. Jasno pa je, da so se tudi kasneje kresala mnenja, kar pa je povsem razumljivo.

Koliko vam pri vašem delu pomenijo osebni stiki s politiki? Ali na določen način lobirate za vaše poslanstvo?
Ne gre za lobiranje. Seveda se udeležujem različnih prireditev in sprejemov, kjer se pogovarjam z ljudmi, ki kaj pomenijo v politiki, torej s predstavniki vseh vej oblasti. Vendar se na takih srečanjih ni mogoče dogovarjati o pomembnih temah, lahko pa se hitreje dogovorimo za srečanja in za pogovore. Za konkretne dejavnosti pa ob takih priložnosti ni prave možnosti. Lahko tudi rečem, da je ob takih priložnostih vse manj možnosti za pogovore s predstavniki oblasti.

V svojem nagovoru na nedavnem Festivalu za tretje življenjsko obdobje ste se izrekli predvsem o treh problemov, med drugim o dosegljivosti in razumljivosti informacij. Starejši nimajo računalnikov, slabo vidijo, ne razumejo nekaterih napotkov in opozoril, saj so nemalokrat napisani v preveč uradnem jeziku …
Želela sem povedati, da se vsi utapljamo v poplavi različnih sporočil, vendar imajo predvsem starejši težave s tem, da dobilo informacije, ki jih resnično potrebujejo. Premajhne črke, zapletena uporaba informacijske tehnologije, velika hitrost posredovanja informacij in podobno človeka prej zmede, kot pa mu omogoči izvedeti to, kar ga zanima. Zato se zavzemam, da bi informacije posredovali na način, ki bi bil dostopen vsem ljudem, ki jih potrebujejo.

Opozorili ste tudi na revščino. Koliko se srečujete s temi problemi?
Kot varuhinja sem bila prvi državni organ, ki je že leta 2007 javno opozoril na revščino. Pripravili smo tudi dokaj odmeven posvet o revščini in človekovih pravicah in na njem sprejeli sklepe, ki so jim mnogi oporekali tudi takratna vlada. Menili so, da pretiravamo. Mnenje bi spremenili le, če bi nam nasprotno dokazali s podatki. Pogovarjali smo se tudi na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, da je treba jasneje določiti prag revščine v naših razmerah. Revščina pomeni za starejše še posebej težavne razmere. Po eni strani nanje niso pripravljeni, po drugi pa so tudi njihove možnosti, da se izkopljejo iz njih, veliko manjše kot pri mladih. Iskanje dodatnega dohodka, ravnanje s prihranki, selitve v ekonomsko ugodnejša bivališča in podobno so zapletene zadeve, še posebej za starejše, ki imajo dodatne stroške tudi z vzdrževanjem dobrega zdravstvenega stanja. Name se obračajo tudi zato, ker iščejo pomoč ali vsaj nasvet za rešitev njihovih slabih socialnih razmer.

Kako jim lahko pri tem pomagate?
Žal varuh ne more vedno pomagati tako, kot pričakujejo ljudje. Tako na primer nikomur ne moremo nakazati denarja niti mu nuditi drugih oblik materialne pomoči. Večinoma jih usmerjamo na centre za socialno delo, kjer bi morali dobiti ustrezne nasvete in tudi socialno denarno pomoč, če so upravičeni do nje.

Sem zagotovo sodi tudi pomanjkanje negovalnih bolnišnic, za katere pa je kljub drugačnim obljubam očitno zmanjkalo denarja. Varstvo na domu pa je zelo drago.
V Celju smo imeli pred nedavnim posvet o pravicah umirajočih in njihovih bližnjih, ki je bil nekakšna priprava na mednarodno srečanje, ki ga bomo pripravili prihodnje leto. Javno želimo opozoriti, da za tiste, ki prihajajo v zadnje obdobje življenja, pri nas ni dobro poskrbljeno. Pred nedavnim so bili predstavljeni rezultati projekta o paliativni oskrbi, sprejet je bil tudi nacionalni načrt paliativne oskrbe, a za večino tistih, ki jo potrebujejo, še vedno ni dosegljiva. Praznino na tem področju delno zapolnjujejo prostovoljci Hospica. Na pomanjkanje negovalnih bolnišnic opozarjamo ministrstvo za zdravje. Zavoljo vrhunske medicine zagotovo ne bi smeli zapostavljati potreb ljudi, ki v zadnjem obdobju življenja potrebujejo medicinsko oskrbo in nego.

Med problemi, ki ste jih omenili, je tudi nasilje nad starejšimi. Sam menim, da se v tem primeru stvari vendarle premikajo na bolje.
Na tem področju je res opaziti napredek, tudi v ravnanju policije, ki odločneje ukrepa proti storilcem nasilja. Na začetku svojega mandata sem napovedala, katerim skupinam prebivalstva in katerim problemom se bom še posebej posvečala, mislim na zaščito najbolj ranljivih skupin, med katerimi so tudi starejši ljudje. Večinoma govorimo le o nasilju moških nad ženskami, vendar za nasilje v družini niso krivi le moški, žrtve so tudi starejši ljudje. Zato mora država prispevati svoj delež k zmanjšanju vseh oblik nasilja. Toda tudi starejši morajo poznati načine, kako se upreti tistemu, ki je do njih nasilen, čeprav so to, kot vemo, nemalokrat njihovi bližnji. Toda tudi starejši lahko povzročajo nasilje in jim je treba pomagati, da bodo znali svoje stiske in potrebe izražati na bolj primeren in bolj sprejemljiv način, ne pa z nasilnim vedenjem. Nihče nima pravice biti nasilen do drugega!

Doslej ste pogosto omenjali vlogo posebnih varuhov ali zagovornikov.
Res lahko večkrat slišimo, da bi za različne skupine ljudi, ki sami teže uresničujejo svoje pravice, potrebovali posebne varuhe. Vendar je treba razlikovati med vlogo varuha in zagovorniki ali zastopniki določenih skupin ljudi. Ko sem postala varuhinja, je bil že sprejet projekt o zagovorniku otrok, sama pa sem opozorila še na potrebo po drugih zagovornikih, ki naj bi pomagali tudi starejšim in invalidom. Predlagala sem, da bi postalo zagovorništvo enotna institucija, ki bi s pomočjo posameznih zagovornikov, delujočih po vsej Sloveniji, zagotavljala pomoč vsem, ki jo potrebujejo. Gre za strokovnjake s področja socialnega dela, prava, psihologije in drugih profilov, ki naj bi okrepili glas tistih, ki ostajajo preslišani, prezrti in premalo upoštevani. Tako bi tudi starejši lahko na enem mestu dobili nasvete in pomoč z različnih področij, denimo informacije o nastanitvi v domovih, o morebitni zamenjavi stanovanja, o sestavljanju oporoke ali o reševanju drugih težav, s katerimi se srečujejo tudi v krogu svoje družine.

Ti odnosi se prepletajo in posledice so najrazličnejše.
Mnogi starejši kljub nizkim pokojninam pogosto pomagajo svojim otrokom in vnukom. Ti tako pomoč tudi pričakujejo ali jo celo zahtevajo. Ponekod se celo zavzemajo, da bi se starši iz domov za starejše vrnili v domače okolje. To se sicer lepo sliši, vendar je lahko resnica tudi drugačna. Vrnitev v domače okolje lahko pomeni tudi izkoriščanje starejših in nasilje nad njimi, zlati v tistih primerih, ko gre za pomanjkanje denarja v družini. Če se odnosi med generacijami zaostrijo, je hudo zlasti za starejše, ki si svoje stiske ne upajo nikomur zaupati ali pa se sramujejo govoriti o tem. Komunikacijske poti so za starejše ponavadi precej omejene, tudi za tiste, ki so pripravljeni govoriti o svojih težavah. Seveda se lahko vsakdo obrne na varuha in nas pokliče po telefonu na brezplačno telefonsko številko 080 15 30. Nekateri nam povedo, da imajo le malo priložnosti za pogovor po telefonu, ker se bojijo, da jih domači na bi slišali. Starejši pa nemalokrat niti ne znajo jasno povedati, kaj želijo in pričakujejo od varuha. Tudi v takih primerih bi jim zagovorniki lahko bili v veliko pomoč.

Z ljudmi pa se vsak mesec srečujete tudi zunaj Ljubljane.
Rečem lahko, da je za ta srečanja res veliko zanimanja. Tudi zato, ker imajo pobudniki možnost, da se pogovorijo neposredno z menoj in z mojimi sodelavci. Veliko ljudi ima še vedno raje neposreden pogovor iz oči v oči.

Včasih je bilo več slišati o potrebi po ustanovitvi urada za starejše, v zadnjem času pa se o tem čedalje manj sliši. Kakšno je vaše mnenje?
Vloga in dejanska moč vladnih uradov morata biti skrbno pretehtani, da bi urad v resnici služil svojemu namenu. Če bi imeli urad za starejše, ki bi resnično načrtoval in nadzoroval ukrepe v skrbi za starejše, bi ga takoj podprla. Vendar je urad lahko učinkovit le, če ima tudi vpliv na zakonodajo in na pretok materialnih sredstev. To pa je politično vprašanje, ki ga lahko vnovič načnejo le poslanci.

Nekako ste že napovedali, da boste v bližnji prihodnosti pripravili širši posvet o človekovih pravicah starejših. Ali bi lahko povedali kaj več o tem?
Ja, res je. Ob svetovnem dnevu človekovih pravic,10. decembru bomo na ljubljanski pravni fakulteti pripravili okroglo mizo, na kateri bomo spregovorili o odnosu do starejših v naši družbi, o prostovoljstvu kot obliki medgeneracijske solidarnosti, o kršitvah človekovih pravic, kot jih zaznavamo v uradu varuha človekovih pravic, pa o vrednotah javnega zdravstva s stališča položaja in pravic starejših oseb in o vlogi države pri odgovorih na izzive starajoče se družbe. Skupaj bomo tudi pripravili predloge za izboljšanje.

Brezplačna telefonska številka varuha
Varuh človekovih pravic RS ima svoj sedež na Dunajski 56 v Ljubljani. Na brezplačni telefonski številki 080 15 30 lahko dobite vse potrebne informacije ali pa se oglasite na pogovor vsak delovni dan med 9. in 15.30 uro (ob petkih do 14.30 ure). Lahko pa na naslov varuha pošljete pobudo in v njej opišete vaše težave in vse postopke, ki ste jih doslej ubrali, zdaj pa ne veste več, kako naprej. Ne pozabite tudi navesti osebnih podatkov in se podpisati.

Sestavek lahko napišete v obliki pisma ali pa na spletni strani www.varuh-rs.si poiščete poseben obrazec za vlaganje pobude, ga pošljete po klasični pošti ali po elektronski pošti na naslov: info@varuh-rs.si.