Naše legende Jože Pogačnik

Zgodbe | dec. '10

»Sodobna pomagala so vsekakor koristna, toda če v glavi nimaš svojega Googla, če nisi nikoli stal na štartu smučarske tekme ali igral nogometa, boš s svojim poročilom stežka zadovoljil okus športnega navdušenca, ki prebira tvoj časopis ali pa gleda tvojo TV oddajo,« pravi Jože Pogačnik, ki je mladost preživel v Murovi, delu Jesenic, kjer cesta zavije v Rovte. Poleg šole je bil šport glavna stvar mladega dijaka jeseniške gimnazije.

Smučanje ali hokej? »Smučanje na prvem mestu. Pa še marsikaj, tudi košarka! Opravil sem celo trenerski izpit. Tudi odbojkarsko igrišče smo si sami zgradili in ker ni bilo denarja za žogo, smo si oprtali nahrbtnike in se peš podali pod Rjavino. Iz razbitin vojaškega letala smo nabrali aluminij, ga prodali in kupili odbojkarsko žogo.«

Po maturi je Jojo, tako ga kličejo prijatelji, vpisal študij na ekonomski fakulteti. Toda mikalo ga je novinarstvo, pritegnilo ga je športno poročanje za Dnevnik, opustil je študij ekonomije in presedlal na DIF, državni istitut za fizkulturo, zdajšnjo fakulteto za šport. Dnevniku je ostal zvest vse do nedavne upokojitve.

»Na začetku sploh nismo imeli samostojnega uredništva. Stane Fugina, Igor Gruden, Vlado Šlamberger in jaz smo pokrivali šport. Službena pot je v tistih časih pomenila nekakšno nagrado za dobro delo, kar pa je bilo hudo narobe. Še zlasti mlad novinar mora na teren, mora potovati, dogodek mora spremljati v živo. Sam sem bil na enajstih zimskih olimpiadah. Na moji prvi, v Innsbrucku leta 1964, nas je bilo nekaj več kot 200, na zadnji, v Vancouvru pa že 2700 pišočih in še enkrat toliko neakreditiranih. Število TV kolegov pa sploh ni znano. V Pekingu, leta 2008 pa je bilo po nekaterih podatkih že 30.000 novinarjev.«

Ali je zdaj laže spremljati športne dogodke? Dobili smo prenosne računalnike, telefon v vsakem žepu že dolgo ne zbuja več pozornosti. Dokumentacija je lahko dostopna, internet se vse bolj uveljavlja.

»Seveda je laže. Spomnim se mojih radijskih kolegov, ki so prenašali trideset kilogramov težke prenosne magnetofone in na prizorišču tekme iskali električne priključke ... Mi, pišoči pa smo neusmiljeno vrteli ročko indukcijskega telefona in na ves glas vpili v slušalko, tako da nas je strojepiska na drugem koncu sveta vsaj približno razumela. Tako 'približni' so bili včasih tudi naši izdelki. Z Jožetom Deklevo - Pepijem, ki je na Delu 'pokrival' smučarijo, sva nekoč za pomoč prosila znanega kranjskega golobarja Suchyja. Poročala sva s smučarskega prvenstva na triglavskem ledeniku. Vojska ni dovolila postaviti radijskih zvez, meteorologi na Kredarici nama tudi niso mogli pomagati. Tako so golobi pismonoše v dvajsetih minutah prenesli športne rezultate v Kranj, od tod pa z avtobusom v Ljubljano.

Novinarski začetki Jožeta Pogačniki segajo v čas romantične dobe športnega novinarstva, dobe, ki je iskala svoje junake, ki so bili kar po vrsti pozitivni liki.

»Danes je, žal, preveč senzacionalizma. Premalo je spoštovanja do športa in preveč poudarjanja škandalov. Seveda morajo biti športni novinarji kritični, toda ne za vsako ceno ....«

Smučarsko evforijo v Sloveniji v osemdesetih letih, ki je nastala po prvih medaljah Strela in Križaja leta 1982 na SP v Schladmingu, Jože Pogačnik primerja s plebiscitom za samostojnost Slovenije.

Jojo je odličen alpski smučar, kar nekajkrat je bil svetovni prvak med poklicnimi novinarji. Tudi nova smučarska tehnika mu ne dela težav. »Bojim se le prevelike hitrosti, ki jo dosegamo s temi krajšimi smučmi s poudarjenim stranskim lokom. Bočnega drsenja pač ni več in zelo je treba paziti na smučarje pred seboj.«

Kar dvajset let je bil na čelu športnega uredništva časnika Dnevnik. Svet je prepotoval po dolgem in počez. Še vedno ga mikajo potovanja, če le ne bi bilo treba na letalu sedeti toliko ur skupaj. Le Nova Zelandija je še njegova neizpolnjena želja. Njegove vitrine krasijo medalje s smučarskih tekmovanj, pa tudi kolesarske, teniške in še mnoge druge. Prejel je nagrado Društva novinarjev Slovenije za življenjsko delo, je Blovdkov nagrajenec, oče štirih otrok in dedek štirim vnukom. »Dva pa sta še v rezervi«, hudomušno navrže, misleč pri tem na svoja dva, ki še nimata otrok.

Poletja preživlja na otoku Silba, kjer poleg Pogačnikovih uživa svoje počitnice še kakih sedemdeset slovenskih družin. »A čez smučarijo ga ni«, na koncu pogovora pribije eden naših najboljših športnih novinarjev Jože Pogačnik-Jojo.