Gruden z malo sonca

Prosti čas | dec. '10

Vsi se na tihem že veselimo pričakovanega sončnega obrata. Ob trditvi, da pozimi pa rožice ne cveto, ne bomo žalovali, saj to za nas ni čisto res. Na prostem že naletimo na kak obotavljivo odprt cvet teloha, v domači toplini pa je izbira precej večja. Pomembna je toplina, v zapečku in v duši …

Tudi sicer nam narava v tem času ponuja mnogo lepote in nekaterim tudi dobrote. Posnetek v led vkovanih češminovih jagod zagotavlja ptičem potešitev lakote, brž ko se zrahlja ledeni oklep. Večji del zimskih tednov so različni plodovi v divjini in v vrtu dostopni lačnim kljunom. Tudi na te vrtnarjeve pomočnike je vredno misliti, ko zasajamo grmovnice, pa čeprav je to le bodičasta živa meja, s katero bi (na deželi) hoteli zapreti pot sosedini kurji jati. Plodovi lesnatih rastlin, ki dolgo v zimo ostajajo na vejah, so pomemben dodatek na jedilniku ptic pevk. Te pa so nenadomestljivi vrtnarjevi pomočniki ter tudi sicer del živeče narave, popestritev našega okolja, za pesniške duše radostno čebljajoči kljuni, ki jih niti najhujši mraz ne pripravi do depresivnega obupa. Rdečelistna različica češmina (botanična vrsta Berberis thunbergii) je posebno lepa poleti, pozimi pa je brezlistno gola, vendar bogato obložena s plodovi. Ti so tudi za človeka polni vitaminov, čeprav so pravcata kislica. Več sladkorja imajo plodovi belega trna ali gloga (Crataegus) in jerebike, posebno pri sorti Sorbus aucuparia 'Moravica'.

Posodovke in čebulnice

Nobene od večjih rastlin v vedru ali čebrici, ki smo jih v strahu pred mrazom že pred tedni prenesli v svetlo in hladno klet, ne smemo pustiti vnemar. Zdaj in tudi še pozneje jih je dobro vsaj vsakih 14 dni obiskati in pregledati. Sproti odstranjujemo vse odmrle dele in pregledamo, ali jih morda ne napada kateri od škodljivcev. Pozimi se je najbolj treba bati kaparja in listnih uši, ki se ob količkaj zadovoljivih temperaturah razmnožujejo kot za stavo. Škodljivce je treba predvsem prepoznati in pravočasno ukrepati, zato zimskega počitka pri posodovkah ne smemo razumeti kot »skladiščenje brez nadzora«. Tudi beli rastlinjakov ščitkar se zavleče predvsem na spodnjo stran listov. Ko opazimo prve škodljivce, je pogosto dovolj že rahlo pršenje s katerim od piretrinskih pripravkov, le kaparjem s tem ne pridemo do živega. V čebricah najpogosteje gojimo nekatere lesnate rastline iz Sredozemlja, ki pa na južnem obrobju Slovenije pogosto lahko rastejo vse leto na prostem. Morda je to lovor (Laurus nobilis) ali rožmarin (Rosmarinus officinalis), potem še oleandri (Nerium oleander), bugenvileja (Bougainvillea glabra) in podobno.

Posebno skrb posvečamo redkim čebulnicam, ki se »opogumijo«, da zacvetijo pozimi. Ciklame so že med njimi, a botanično so to gomoljnice. Vedno pomislimo, da se dobro počutijo v zmerno toplem gozdnem okolju. Med najlepšimi pravimi čebulnicami, od katerih pričakujemo cvetenje v zimskem času, so vitezove zvezde ali amarilisi, ki pa imajo zdaj veljavno strokovno rodovno ime Hippeastrum. Kupljene čebule vedno posadimo tako, da je zgornja tretjina zunaj prsti. Dokler se iz čebule med ostanki listov ne prikaže cvetni popek, jih držimo bolj na suhem in na prav toplem mestu. Cvetje bo pozneje dalj časa vzdržalo v zmerno toplem prostoru, po cvetenju pa pazimo na vse bujnejše liste. Takrat obilneje zalivamo in tudi dognojujemo.

Zvezde in venčki

Sodobna vzgoja lončnic temelji na velikih serijah, v rastlinjakih pa so opravila omejena na kar najmanj ročnega dela. To velja tudi za božične zvezde (Euphorbia pulcherrima). Manjše primerke v koritastih gojitvenih mizah vrtnarji oskrbujejo z vodo in hranili z občasnim poplavljanjem, večjim (in dražjim!) krošnjastim posameznicam v posodah pa vrtnarji postrežejo s kapljičnim namakanjem. Že zdavnaj je odklenkalo ponudbi zgolj sortam z rdečimi ovršnimi listi, saj kaže, da so vse bolj priljubljene tudi rožnate, bele ali celo pisane. Božične zvezde so v sobnem okolju dolgo časa v okras, če imajo veliko svetlobe in tudi dovolj vlage. To pa ne pomeni, da mora voda po zalivanju stati v podstavku!

Med sezonske rožice tega obdobja gotovo sodijo še členasti kaktusi, ki cvetijo prav okoli božiča in niso samo rdeči ali rožnati, temveč lahko cvetijo tudi kot sorta v kremasto beli barvi. Po cvetenju pustimo božične kaktuse počivati, dokler spet ne začnejo brsteti na konceh poganjkov. Popolnoma pa se ne smejo presušiti, saj so po naravi to rastline iz vlažnih brazilskih  gozdov.

Pomemben florističen dodatek v simboličnih dekoracijah predbožičnega časa so adventni venčki. V klasični izvedbi so najpogosteje izdelani iz podlage zimzelenega rastlinja, spletenega v krožnico, ki kaže na neskončnost in prehajanje konca na začetek in nato spet do konca. Zelenje nas bodri v upanju, zato pri izdelavi posegamo po iglavcih, božjem drevcu in pušpanovih vejicah. Morebitni dodani rdeči trakovi in vse bleščave drobnarije pa opozarjajo na slovesno radost osrednjega decembrskega praznika. To je osnova, ki ima številne različice, pogosto tudi z dodatkom vijolične barve, ki je simbolika adventnega časa. V sodobno izdelanih adventnih venčkih pogosto naletimo na štiri različno velike sveče, saj naj bi prva gorela najdlje, kar vse štiri nedelje, najmanjša pa doda plamenček le za krajši čas, za finale.

Pretirana zapravljivost in lahkomiselnost lahko po praznikih prikliče trpek priokus in očitajočo slabo vest. Zato bodimo tudi pri dekoracijah in nakupu lončnic in drugega rastlinja raje nekoliko previdnejši. Z naravnimi materiali lahko pričaramo prave majhne čudeže, le svojo domišljijo moramo uporabiti. Že preprostejša svečava z domačimi jabolki in nekaj vejicami (na sprehodu odlomljene) bele omele bo obiskovalcem dokaz iskrene dobrodošlice. Nekateri svetujejo, da se pred nakupovanjem vnaprej odločimo, koliko cvenka smemo porabiti. Denarne kartice in nogavične zaloge za hude čase pri tem pustimo kar nedotaknjene. Menda sila dobro dene zavest, ko lahko sami zase ugotovimo, da celo v pregovorno razsipnem decembru nismo zapravljali po nepotrebnem.

Voščilnice

Nekatere bodo nastale v domači oblikovalski prizadevnosti, druge bomo po svoji presoji kupili, morda tudi v korist dobrodelnih združenj in bolj tistih, ki so bolj potrebni od nas. Vse bodo ponesle do namembnikov naše lepe misli, naše dobre želje ob praznikih in ob bližajočem se preskoku v novo leto. Z nekaj spretnosti lahko voščilnice izdelamo tudi sami. Možnosti je nešteto in le ena med njimi je uporaba posušenih rastlinskih materialov, zanimivih listov, cvetov ali cvetnih listov. Izrezovanje iz papirja in morebitno dodatna dodelava tudi ponuja obilje možnosti. Kar spustimo domišljijo z vajeti, saj je vsak izdelek unikat, delček naše enkratnosti. Prav to je tisto, kar šteje, in ne »umetniški vtis«, ko pa ima vendar vsak pravico imeti drugačen okus brez zlonamernega presojanja.

• Pri listopadnih češminih (vrsta Berberis thunbergii je le eden med njimi) ostajajo plodovi daleč v zimo kot lep in predvsem za ptice koristen okras. Ta vrsta in tudi naš domači češmin imata rdeče plodove, nekatere druge vrste pa imajo modrikaste ali skoraj črne jagode.
• Vse, kar je barvitega pri božičnih zvezdah (Euphorbia pulcherrima), v resnici niso cvetni listi, temveč zaradi vpliva kratkega dne prvotno obarvani zeleni listi. Nekaj preostalega zelenila je opaziti tudi na rastlini te novejše sorte z imenom 'Princettia'.
• Praznične voščilnice, ki jih razpošljemo prijateljem in znancem so ljubeznivo sporočilo, da se jih spominjamo in jim želimo prav to, kar potrebujejo. Unikatne so voščilnice z deli rastlin, s posušenim cvetjem, z bilkami in listi.
• Navadni lovor (Laurus nobilis) v Primorju raste vse leto na prostem, celinski Slovenci pa ga moramo gojiti v loncu in ga pozimi prenesti v klet. Lovorovim listom so po svoji prišiljenosti nekoliko podobni listi oleandra, ki pa je v celoti močno strupena rastlina!