Ugriz v Veliko jabolko: New York

Prosti čas | dec. '10

O tem, zakaj je mesto New York sploh dobilo vzdevek Veliko jabolko, je veliko slabih razlag. Zagotovo pa izvor tega imena ni povezan z jabolki; zagotovo pa je še nekaj: New York ni glavno mesto ZDA. Še manj, New York ni niti glavno mesto istoimenske zvezne države. New York je preprosto -glavno sveta.

S taksistom, črnim kot noč, se prebijava od semaforja do semaforja in vedno bolj sem prepričan, da bi peš hitreje prišel do cilja. Jamal, doma iz Gane, sodi v tisto polovico newyorških taksistov, ki govorijo brez premora, medtem ko druga polovica molči kot grob. Oboji pa imajo skupno lastnost –govorijo slabo angleško in mesto poznajo slabše od njihovih potnikov. Jamal vozi enega od 13.000 taksijev, ki dan in noč krožijo po Manhattnu, najpomembnejšem od petih okrožij mesta New York. Yellow Cab, kot pravijo taksiju, je poleg podzemne železnice najpomembnejše prometno sredstvo v mestu. Ob podatku, da stane parkiranje na Manhattnu blizu 15 dolarjev na uro, ne preseneča, da ima svoj avto le kakih 40 odstotkov meščanov in da se po ulicah otoka Manhattan vsak dan prevaža blizu četrt milijona kolesarjev.

Od voznika me loči močno pleksi steklo, v katerem je le majhna reža, da vozniku poveš, kam želiš, in skozi katero lahko na koncu pomoliš bankovce. Jamal mi pove, da je le eden od mnogih Gancev, ki se preživljajo na ta način. Da je skoraj polovica vseh taksistov iz Pakistana, Bangladeša, Haitija in Portorika in le manj kot desetina jih je rojenih Amerikancev.

Nekaj ulic nad spodnjim delom Centralnega parka se posloviva. Odločim se, da jo bom peš ubral proti nekaj milj oddaljenemu južnemu jeziku Manhattna.

Centralni park

Park, ki se počasi že odeva v jesenske barve, predstavlja Newyorčanom edini pristni stik z naravo. Ima površino skoraj 350 hektarov, razteza se štiri kilometre daleč in je širok slab kilometer. Več kot te številke zagotovo pove to, da potrebuješ kar debelo uro, če se želiš peš z enega konca parka sprehoditi na drugega. Pred leti je park veljal za nevarnega, v njem so našli zatočišče preprodajalci drog in ulične tolpe. V tistih letih si pogosto tudi policija ni upala ponoči vanj. Toda 11. september je mesto spremenil za vedno in predele, ki so veljali za nevarne, je policija po ukazih župana Giulianija hitro spravila v red. Danes park še vedno zapirajo ob prvem mraku, a kljub temu vanj ni težko vstopiti, se je pa priporočil bolje držati in ponoči ne hoditi vanj. Svoje svetle trenutke pa park doživi podnevi, ko Newyorčani množično zahajajo vanj. Že s prvim svitom pridejo v park tekači in ga ne zapustijo do večera.

Pri Trumpovem drsališču zapustim park in se odpravim po Peti aveniji, ulici,  znani po najdražjih trgovinah v mestu. Kdor kaj pomeni v svetu mode, tu ponuja svoja oblačila. Pokukam v Tiffany, a strupeni pogledi ogromnih temnopoltih varnostnikov in prezirljivi izrazi na obrazih prodajalcev me hitro odnesejo k sosedom - Trumpovim, kjer prebiva »naša« Melanija, nato pa malo naprej proti ulici diamantov. Ko stopiš za ovinek, stopiš v drug svet. V črno odeti, s klobuki na glavi ter z drobnimi pletenimi kitkami za ušesi judovski prodajalci tu ponujajo zlatnino in drage kamne.

Na drugem koncu ulice me pričaka povsem drugačna slika: velik trg, pravzaprav veliko križišče, kjer se dan in noč bliskajo svetlobni napisi, s katerimi so obdane visoke stavbe. Times Square, znan tudi kot Broadway, se je zapisal v zgodovino na začetku 20. stoletja, ko je tu zraslo veliko gledališč. Sredi stoletja je Times Square postal nevaren. Dobra gledališča so zamenjali ceneni lokali, cveteli so prostitucija, preprodaja mamil in nasilje… Danes je tu drugače. Kriminal se je umaknil v druge dele mesta, spet cvetijo gledališča s klasičnimi predstavami, kot so West Side Story, Chichago, ter novejše Mamma Mia, American Idiot in podobne. In Times Square je gotovo tudi tisti del mesta, ki najbolj opravičuje še en vzdevek, ki ga je dobil New York – mesto, ki nikoli ne spi.

Empire State Building

Noge pa me po Broadwayu, istoimenski ulici, ki postrani seka celoten Manhattan, kar odnesejo naprej proti Macy's, največje trgovine na svetu. Le nekaj korakov naprej se med visokimi stavbami prikazuje še ena, veliko višja od drugih. Empire State Building. Zgradili so ga samo v enem letu pred skoraj natančno osemdesetimi leti, v času velike ameriške recesije, ki je tako kot vse recesije nekaterim omogočila dodatno bogatenje. Zgradbo s 102 nadstropjema je gradilo 3400 delavcev, večinoma Indijancev in evropskih priseljencev. Na teden so zgradili po dve nadstropji, rekord pa je bil celo štiri nadstropja v enem tednu! Z višino 381 metrov je bila to dolgo časa najvišja zgradba na svetu in šele desetletja kasneje jo je prerasegel Searsov stolp v Chichagu, 1973 pa v istem mestu še dvojčka Svetovnega trgovinskega centra. Potem je nekaj let Empire State Building sameval, po 11. septembru pa je spet postal najvišja zgradba New Yorka, ki jo na leto obišče več kot dva milijona obiskovalcev. 73 dvigal, ki te v manj kot minuti pripeljejo do vrha, 6500 oken, 760 kilometrov električnih napeljav je le nekaj presežnikov te zgradbe, presežnik najveličastnejši pa je zagotovo označuje razgled z vrha.

Premaguje me lakota in mimo trgovin s ceneno elektroniko ter ponarejenimi urami, ki jih skoraj vse po vrsti vodijo Indijci, se odpravim v stransko ulico, kjer se med vietnamsko, turško in grško restavracijo odločim za mehiško in za okusne, ameriškemu okusu prilagojene buritose.

V bližini newyorške univerze in Soha se začne drug svet. Na Washingtonovem trgu v Greenwich Villagu, kjer je nekoč svoje zgodnje akorde preigraval Bob Dylan in kjer so se še pred njim zbirali beatniki, še vedno vlada nekakšen duh šestdesetih let ali pa se mi ob pogledu na zakajene mladce s kitarami tako samo dozdeva. Precej bolj pa se spreminja bližnji Soho, kjer cene stanovanj vrtoglavo rastejo in koder mlade intelektualce in umetnike vse bolj spodrivajo tisti z veliko denarja pod palcem in za katere je prebivanje v tem predelu mesta  simbol moči in statusa.

Mala Italija in Kitajska četrt

Na drugi strani ulice Broadway se naenkrat znajdem med špagetarijami, pizzerijami, italijanskimi zastavami in znamenitimi požarnimi stopnicami. Četrt, kjer so nekoč vladali italijanski mafijci John Gotti, Ignazio Lupo in podobni, se je zmanjšala na vsega nekaj ulic, zloglasne mafijske tolpe pa so zamenjali trgovci s ceneno kramo, ki prihajajo iz kitajske četrti, njene meje se nezadržno širijo proti severu. China Town je še en svet zase. Tu prevladuje kitajski jezik in kitajske pismenke, trgovine z najrazličnejšo kitajsko hrano - od gigantskih lignjev rumene barve do ličija in različnih začimb in čajev. In če ti hitra prehrana ne ustreza, lahko za zmeren denar ješ v kakšni kantonski restavraciji. Kitajci, ki živijo v svoji četrti, so samozadostni. Za sporazumevanje ne potrebujejo angleščine in mnogi od njih nikoli v življenju sploh ne zapustijo svoje četrti. Kupujejo v svojih trgovinah, berejo svoje časopise, imajo svojo mafijo … In še več: mnogi med njimi nikoli ne umrejo, saj se takoj po tistem, ko odidejo na oni svet, pod njihovim imenom pojavi kdo drug.

Na drugi strani Kanalske ulice se počasi začnem izgubljati v ozkih kanjonih, ki se zarezujejo med orjaške nebotičnike. Z vseh strani hitijo kot v uniforme oblečeni, večinoma mladi poslovneži: temna obleka, bela srajca, siva kravata, v ušesu slušalka mobitela, v roki pa obvezen papirnat pollitrski lonček s Starbucksovo kavo. Wall Street, kjer se je verjetno začela tokratna recesija (in verjetno tudi že katera pred njo, je poln varnostnikov, ki neprijazno odganjajo turiste od vhoda v zgradbo borze, presenečene nad tem, kako je lahko tako znamenita ulica tako nič posebnega.

Kip svobode

Že pošteno utrujen pridem pozno popoldne le do spodnjega dela otoka Manhattan. Še zadnji turisti odhajajo z ladjo proti slavnemu kipu, na katerega je (spet) po 11. septembru dostop prepovedan. Ko so leta 1886 Francozi Američanom podarili ta kip, si najbrž niti v sanjah niso predstavljali, kakšno promocijo bodo naredili svoji državi, saj med nekaj milijoni turistov, ki ga vsako leto obiščejo, ni nikogar, ki ne bi slišal ali prebral stavka: Kip so podarili Francozi. Za 12 milijonov priseljencev, ki so v Ameriko prišli iskat novo priložnost, je bil ta kip, ki v sebi združuje veliko simbolike, povezane s svobodo, prva stvar, ki so jo zagledali na pragu novega življenja. In pri vsem tem, še danes niso točno prepričani, kateri ženski naj bi pripadal obraz, tega Kipa svobode.

Zadnjič me je nekdo vprašal: »Pa kaj je na New Yorku takega, da se vedno znova vračaš tja?« Pravega odgovora ne vem. Morda zato, ker je New York mesto, kjer se že po nekaj dnevih počutiš, kot da si tam doma, pravzaprav bolje rečeno, kjer se od vseh mest na svetu počutiš najmanj tujca. Newyorčanov skoraj ni. So le ljudje, ki so se sem preselili z vseh koncev sveta in si to mesto naredili za svoj dom.