Papirnico je preraslo drevje

Zgodbe | jan. '11

Od starodavne podobe Žužemberka se je le malo ohranilo

»Osrednja točka značilne trške vedute je mogočen žužemberški grad na strmem skalnem pomolu nad reko Krko, ki tu teče čez slikovite lehnjakove pragove. Oba, torej grad in reka že stoletja simbolizirata središče Suhe krajine, prvič omenjeno leta 1246, kot trg pa že leta 1399,« pravi ob pogledu na panoramsko razglednico iz leta 1908, ki jo je založil trgovec Josip Podboj, 70 – letni upokojeni direktor Kmetijskega inštituta Slovenije Slavko Gliha, po domače Sirkov Slavko. Ta je v svojih spominih, ki so v samozaložniški knjižni obliki (z naslovom »Moja pota«) izšli lansko jesen, med srečnimi okoliščinami, s katerimi ga je obdarilo življenje, na prvem mestu navedel dejstvo, da je bil rojen v Žužemberku, v sedemčlanski kmečko – obrtniški družini, v hiši na Bregu, ki jo vidimo ob desnem robu barvne razglednice.

Reka Krka je v tolikšni meri zaznamovala življenje in gospodarski razvoj kraja, da naj bi po nekaterih virih celo ime dobil po žužnjanju reke, čeprav se J. V. Valvasor bolj nagiba k razlagi, da izvira ime Žužemberk iz nemške besede za železo (das Eisen). Zaradi nemškega poimenovanja naselja – Seisenberg je nemara prišlo tudi do napake na panoramski razglednici, kjer je slovenski Žužemberk natisnjen s črko »n«. »Dolenjska lepotica« je najtesneje povezana tudi z otroškim obdobjem Slavka Glihe, ki je do štirinajstega leta, ko je odšel na geodetski odsek Gradbene srednje šole v Ljubljano, pridno pomagal na Sirkovi kmetiji ter med drugim skrbel za živino, jo vodil napajat h Krki in pasel na travnikih ob reki.

Enajste šole ob Krki

»Tu je bilo lepo pasti zlasti po sv. Mihelu, ko se je lahko paslo 'počez', kar pomeni, da se ni bilo treba ozirati na posestne meje. Takrat je bilo skupaj več pastirjev in imeli smo svoje enajste šole: zalezovali smo divje race, pekli meso na ognju in podobno. Poleti, ob počitnicah, smo popoldneve preživljali na Loki ob Krki s kopanjem in igrami z žogo. Če druge zabave ni bilo, smo brencljem 'vtikali slamice v riti' in jih opazovali pri letenju. Lovili smo menke in nastavljali ribam vabe. Sicer pa je bila za nas glavna sezona lova rib o veliki noči, ko so se drstile podusti.«

Žužemberški grad, ki je po mnenju kastelologa dr. Ivana Stoparja eden najslikovitejših na Slovenskem, se v zgodovinskih virih prvič omenja leta 1246, nato pa se je v njem zamenjalo pet lastnikov: grof Henrik iz Lupoglave v Istri, goriški grof Albert, grofje Celjski, Habsburžani in nazadnje, od 16. stoletja do konca druge svetovne vojne grofje Auerspergi. Ko se je leta 1793 knez Viljem I. Auersperg preselil v dvorec Soteska, so bili do leta 1898 v gradu državni uradi. Zatem so lastniki v novo domovanje prenesli tudi grajsko opremo, vključno s stebri arkadnih hodnikov in druge kamnoseške izdelke, in grad prepustili propadu. Med drugo svetovno vojno so bili v njem najprej Italijani, nato Nemci in domobranci, ki so ga vsak po svoje prezidavali, hkrati pa je bil v letih 1944-45 pogosto tarča bombardiranj, saj je vselej, ko so letala napadla Žužemberk, nekaj bomb padlo tudi na grad. (Poleg slednjega so bili v 22 bombardiranjih porušeni še šola, most, farna cerkev, sodnijska palača, papirnica in več hiš na »placu«.)

Grad je spet dobil nekdanjo podobo

»Kmalu po vojni se je zrušil še osrednji štirikotni stolp, domačini pa so večino uporabnega gradiva odpeljali za popravila oziroma gradnjo hiš. Potem je bilo več poskusov obnove, med katerimi je bila najtemeljitejša v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. V tem obdobju so opravili obsežna konservatorska dela ter na novo prekrili pet od sedmih stolpov,« pojasnjuje prizadevni častni občan Žužemberka, ki je leta 1996 prevzel vodenje odbora za obnovo žužemberškega gradu. Ta se je od vsega začetka zavzemal za namembnost, ki bo zagotavljala tekoče vzdrževanje tega muzejsko-turističnega objekta, zato je predlagal, da se poleg vseh stolpov obnovi tudi grajsko jedro.

To se je tudi zgodilo in tako je ta žužemberški simbol ob sodelovanju vodstva občine, novomeške službe za varstvo kulturne dediščine ter ministrstva za kulturo po trinajstih letih dobil povsem novo (staro) podobo, za katero je odbor zbral nekaj več kot milijon in 375 tisoč evrov. »Zdaj nas čaka še obnova podpornega zidu v grajskem jarku, osrednjega štirioglatega stolpa in povezave med stolpi. Že dosedanja opravljena obnovitvena dela pa omogočajo, da se v gradu dogajajo številne prireditve, posebej še v poletnem času, zlasti tako imenovani Trški dnevi. Tudi število izletnikov, ki si želijo ogledati grad, iz leta v leto narašča, tako da ima turistično društvo pri zagotavljanju vodičev za organizirane oglede vedno več dela. Grad je že zdaj postal najbolj obiskana turistična točka v občini,« navaja predsednik odbora za obnovo žužemberškega gradu.

Ker ima Krka pod gradom močan padec, so grofje Auerspergi to naravno danost izkoristili za postavitev petih žitnih mlinov, od katerih sta bila v Žužemberku dva na levem in eden na desnem bregu reke, dva mlina pa v bližnji vasi Prapreče. V začetku 18. stoletja je tako imenovani gornji žužemberški mlin kupil Bavarec Anton Nikel in na njegovem mestu zgradil papirnico, ki je, kot sta v Suhokrajinskem zborniku leta 2000 zapisali Majda Pucelj in Magda Kastelic Hočevar, v letih 1735-1740 proizvedla po deset ton raznovrstnega papirja. Lastnik ga je prodajal ljubljanski deželni vladi za uradniško poslovanje, vojaškemu generalatu za puškine naboje, ljubljanskim trgovcem in privatnikom pa tudi na Hrvaško in drugam. Njegovi potomci so leta 1792 papirnico prodali ljubljanskemu in celovškemu tiskarju Ignaciju Kleinmayru in je obratovala do leta 1875. Do smrti leta 1905 je v tej veliki zgradbi živel njegov vnuk in zadnji lastnik, upokojeni major avstrijske vojske August pl. Födransperg, nakar jo je njegov sin, tudi častnik, leta 1919 za 20.000 kron prodal Karlu Lavriču iz Moravč, ki jo je predelal v usnjarno in strojarno. Ta je med enim od bombardiranj Žužemberka med drugo svetovno vojno pogorela, razvaline pa je zdaj preraslo drevje.

Ko sva si z nadvse prijetnim sobesednikom ogledovala črno-belo razglednico iz leta 1906, se je brž spomnil, da je žužemberški »plac«, kakor so domačini poimenovali osrednji del naselja, nanizanem okoli peščene ploščadi pred gradom, najlepše opisala tržanka Irma Marinčič Ožbalt, doktorica slovanskih jezikov in primerjalne književnosti ter pisateljica, ki zdaj živi v Montrealu. »Tam se je cesta, ki je prečkala trg od vzhoda proti zahodu, razširila v skoraj pravilen krog, sredi katerega je kraljeval zeleno siv vodnjak iz litega železa, ki je bruhal vodo iz Krke skozi grozljive živalske gobce. Ta plac so obdajale mogočne trške hiše, večinoma nadstropne. Na severni strani so se vrstile od Pehanijeve gostilne do Valptove hiše v sklenjeni vrsti, s presledkom za mogočno sodnijo, ki je stala oddeljena od drugih poslopij. Južni pas pa se je začel z Zalaščkovo hišo, kjer se je od novomeške odcepila strma cesta v Breg. Ob njej je nasproti Vehovčeve hiše stal konzum, najbolj viden del sklopa dvonadstropnih hiš, kjer so bile v pritličju trgovine in delavnice, Jeričeva mesarija, Ogibova lectarija pa Smrketovo krojaštvo. V nadstropjih so bila najemniška stanovanja. Med temi hišami in gradom je stala starodavna plaška cerkev.«

Ta, njen zavetnik je bil sv. Jožef, je bila, pravi Slavko Gliha, nam najbližja cerkev in je imela po drugi svetovni vojni od bombardiranja poškodovano streho, njena notranjost z oltarjem vred pa je bila popolnoma ohranjena. Po vojni so jo sicer ponovno prekrili, a tedanji oblastniki so jo leta 1956 porušili, ker da je ovirala promet. »In to ljub temu da je stolp plaške cerkve poleg gradu tvoril lepo veduto trga, ki ga je cerkev na vzhodni strani smiselno zapirala,« pribije Sirkov Slavko, ki se nikakor ne more sprijazniti, da se je od stare podobe Žužemberka tako malo ohranilo.