Čaranje s časom
Sredi prestolnice, nekaj korakov proč od Trga republike, sem nedolgo tega opazoval žensko, ki je prosjačila. Oblečena je bila v črno. Na glavo je imela poveznjeno koničasto, črno pokrivalo Pod njim ozek, skrivenčen obraz s koničastim nosom. Črni škornji. Na upognjenih ramenih velika torba iz bleščečega, črnega usnja. Desna roka z odprto dlanjo močno stegnjena naprej. Momljajoč glas, ki nikakor ni razkril, od kod je beračica, pač pa so se usta kljub temu toliko odpirala, da je v njih bilo mogoče videti zlate zobe. Bitje se je v zimskem vetru rahlo zibalo naprej in nazaj. Kot nekakšna čarovnica.
Res pa je, da nisem videl samo nje. V njeni čarovniški pojavi sem zaznaval tudi čas in razmere, v katerih živimo. Me je morda spomnila na državo, v kateri se otepamo z revščino, usta pa imamo polna zlata? Morda. Morda se mi je zdela tudi kot prispodoba reševanja krize, pri čemer ne vemo, ali prispevamo za to, da bi omogočili boljše življenje vsem ljudem ali pa morda nekaj dajemo zgolj za nove zlate zobe posameznim bančno finančnim pohlepnežem. A spomnila me je neposredno tudi na različne prevarante, ki se navzven kažejo kot veliki ubožci in preganjanci, v kajmanskih žrelih pa skrivajo vreče zlata.
Edino, česar nisem pri njej zaznal niti v najmanjši meri, je bila iskrenost. Vsi gibi, nagibanja, stegovanja so bili tako rutinski, tako narejeni, da sem v njih videl kvečjemu igralske sposobnosti.
Če se motim o beračičinih igralskih sposobnostih, potem je to morda posledica prehodnega staro-novoletnega počutja, v katerem nekako ne vemo, kje in kaj smo, kako je bilo in kaj bo z nami.
No, kot sem že pred malodane letom dni zapisal, se v teh prvih dnevih novega leta zgolj prerivamo s časom in na njem zgrajenih konvencijah o koncu starega in o začetku novega leta ter na tej podlagi delamo različne zaključke o tem, kaj ni bilo narejeno, a naj bi bilo postorjeno v novem letu. To je seveda iluzija, ki počiva na človekovi cepitvi časa na dneve, mesece, leta, desetletja, na stara in nova leta. Samoslepitvena iluzija, ki temelji na ostrem pogledu nazaj in na zamaknjenem pogledu naprej.
O tem, da gre spet za nekakšno čarovnijo, ki je nismo sposobni spregledati, ni nobenega dvoma. Vedno znova nas namreč začarajo z različne statistike in analize - s katerimi strežejo seveda predvsem politiki in njihove agencije - ki kažejo, da nam v starem letu sicer res ni šlo najbolje, a če bomo znali zategovati pas, nam bo vsekakor šlo bolje v novem letu. Kakšna čarovnija.
Novoletne obljube so polne zlatih besed, a je v njih pravzaprav manj zlata kot v ustih beračice.
Obljube namreč niso obljube, so zgolj opozorila zdravi pameti. Obljub ne bi smeli poslušati, ampak bi jih morali jemati le kot medvrstični opozorilni podton.
V zdihljajih minevajočega leta smo z Wikileaksom doživeli novo "globoko grlo", internetni watergate, ki je svobodo izražanja razširil malone do anarhično brezmejnih mej razkrivanja. Skrivnost ni več privilegij. Tudi največje države in njih politiki se ne morejo več skrivati za besedili skrivnostnih depeš.
Odprtost, prosojnost v globalnem komuniciranju dobiva nove razsežnosti. In prav je, da se izvoljeni krojači naše, svetovne usode tega zavedajo in temu ustrezno ravnajo, pa čeprav jim pri tem treznostni ali pa protokolarni kompas ne more pokazati, kako potovati med uradi podrejenosti in uradi nadrejenosti (primerjava premierjevih obiskov na ambasadah nikakor ni naključna).
Lepši časi v komuniciranju bodo seveda nastopili takrat, ko bomo - nekoč - ljudje sposobni drug drugega brati in skrivnosti sploh ne bo več.
Edino, česar se je pri tem bati, je možnost, da bi se spet našel kak uredniški Machiavelli, ki bi zlorabil sodobnega wikileakovskega velikega brata in nas s svojimi medijskimi manipulacijami potisnil v nove politične patologije.
Takega manipulatorja mi čarovnica pri Trgu republike še ni vedela razkriti.
O tem, kakšno bo leto pred nami, pa seveda vemo že zdaj. Če drugače ne, bomo kake nove podrobnosti zvedeli s pomočjo Wikileaksa.
