Po slemenih med Dravo in Pesnico

Prosti čas | jan. '11

Če rečem, da gremo na izlet v Slovenske gorice, sem povedal premalo. Vprašanje se namreč glasi - kam v te gorice? Območje je tako veliko, da moramo tja kar na počitnice, če bi radi spoznali Slovenske gorice med Dravo in Muro, pa ob Pesnici in Ščavnici; in še ven iz Slovenije segajo, na avstrijsko Štajersko in v hrvaško Medmurje.

Med Mariborom in Ptujem se visoko nad Dravo vzpenja Vurberk, nekdanji grad in zdajšnje letno gledališče. Malo pod njim stoji nevelika Marijina cerkev z viteškima nagrobnikoma na pročelju. Z njiju zreta v prišleka klesani podobi dveh vrlih graščakov vurberških. Pravijo, da so njuna imena znana samo znanstvenikom v Mariboru.

Pri cerkvi je gostilna Grajska klet, ki slovi po viteških telečjih kračah ter po vinu kakršnega so nekoč lokali vurberški fevdalci, ki so bojda sloveli kot nenehno žejni pivci. Nad cerkvijo in gostilno so ruševine vurberškega gradu, ki naj bi nastal nekje sredi 13. stoletja, nemalo pred tem, ko ga leta 1244 spisi prvič omenjajo. Roko so nad njim držali solnograški škofje ter njihovi fevdni namestniki in najemniki.

Še v istem stoletju, dobro desetletje po prvi omembi, je grad porušil češki kralj Otokar II., a so stavbo kmalu obnovili in jo prisodili ptujskim gospodom, ki so grad imeli v lasti vse do svojega izumrtja (1438). Potem je Vurberk preživel naskoke ogrskega nasilneža Ivana Hunjadija in Turkov. Hkrati je postal postojanka luteranov, ki so nazadnje morali grad prodati in se izseliti na Nemško; se pač niso hoteli prepisati v tako imenovano pravo vero.

Potem so se za lastništvo gradu prepirali Herbersteini in Attemsi, slednji so ga leta 1917 zapustili in precej dragocenosti preselili na Ptuj. Grad je postal postojanka Rdečega križa belih Rusov, ki so ušli Leninu. Rušilno piko na i pa so prispevali ameriški piloti, ki so malo pred koncem druge svetovne vojne grad uspešno zbombardirali in s tem pokončali zalego nacističnih agitatorjev v njem.

Od gradu je ostalo nekaj zidov, ravno toliko, da so po delni obnovi spet uporabna grajska vrata in poslopje, kjer je občasni bife. So pa med ruševinami uredili kar ličen amfiteater z odrom za vsakršne prireditve. Z grajskega zidu se seveda ponuja širen razgled po Dravskem polju in vse tja do Pohorja.

Od Slomška do Maistra

Napotim se proti vzhodu, mimo Grmade na Boršt in nato proti Žikaricam, kjer se pokaže prelepa, z vinogradi in sadovnjaki ozaljšana in kar idilična krajinska podoba vasi Koreno. Pred njo se prepletajo poti s križišča pod Barbarino cerkvijo: ena drži dol k Dravi v Duplek, ena gor po slemenih proti Mariboru in tretja, prav tako slemenska, na vzhod proti Zavrhu in Lenartu.

Gospa, ki sem jo na razpotju vprašal, kam držijo poti, je rekla, naj grem najprej pogledat Barbarino cerkev, da se to pač spodobi. Tu že polnih 38 let župnikuje Karel Vogrin. Okrog cerkve je uredil župnijski park, kjer je marsikaj videti - male gradiče in stare spomenike, odpisano cerkveno uro in v posebni uti staro kočijo. Z njo se je vozaril po tukajšnjih hribčkih mariborski škof Anton Martin Slomšek. Gospod Vogrin je posebej pohvalil farane, ki so mu pomagali pri urejanju cerkvene okolice. Poudaril je tudi, da gre zdaj malo na bolje, da je že dve leti v fari več krstov kot pogrebov.

Naprej me nese po slemenih na vzhod skozi Žikarice in Dolge Njive proti Zavrhu. Na severni strani se mi kmalu odkrije Pesniška dolina in v njej avtocesta in Lenart. Še nekaj ovinkov in že sem pri razglednem stolpu v Zavrhu. Postavili so ga v spomin na Rudolfa Maistra, pesnika in generala, ki je prihajal sem na počitnice in kraj ovekovečil v svoji pesmi Završki fantje.

V prizidku nekdanje hišice notarja Frana Štupice, kjer je počitniško domoval Maister, je majhna dvorana in nad njo skromen, a zgovoren muzej, posvečen generalu. Na ogled so predvsem fotografije, pa tudi dokumenti, pisma, tiski in nekaj spominkov.

Če boste našli doma soseda Stanka Kranvogla (041 900 750), sicer tajnika turističnega društva, vam bosta po njegovi pripovedi kraj in muzej ostala v trajnem spominu. S svojimi besedami možakar oživlja vse muzejske rekvizite z zgodbami in pojasnili, ki silijo k razmisleku o naši preteklosti ter o (ne)odnosu do zaslužnih mož naše zgodovine.

Po vsem tem me je neznansko zažejalo, pa tudi lakota se je oglasila. Malo pred Zavrhom sem opazil kažipot: Turistična kmetija Slaničevih. Ozek, asfaltiran kolovoz me potegne malce dol z ovršja slemena k nekolikanj nenavadni kmečki hiši, kjer vse diši po vinu, gobah in salamah. Sedel sem in obsedel ter pozabil gledati na uro ...