Nelagodje in strah ob živali
Saj ni mogoče, da se babica boji in ne mara našega Pikija! Zakaj z ljubeznijo hrani tri neznane, zapuščene mačke ob cesti, Pikija pa ne spusti več v hišo?
Veliko starejših ljudi nima nobenega veselja niti potrpljenja ob stiku z domačimi, hišnimi živalmi. Večinoma sami nimajo živali in do njih ne razvijajo enakih čustev kot njihovi svojci, sinovi in hčere, ki z otroci prihajajo na obisk. Bližina vnukov in družinskih živali, njihova živahnost in nepredvidljivost starejše utruja, zato z njimi težko navežejo pristnejši stik, ki bi trajal dlje kot le nekaj minut. Svojci starejših si dobronamerno in zaradi terapevtskih učinkov, ki jih ima žival na starejšega človeka, pogosto prizadevajo, da bi starejši komuniciral s hišno živaljo na enak način kot nekoč. A srečanja se ne odvijajo po načrtih, med vsiljenim stikom z živaljo namreč taka oseba vidno kaže odpor in celo strah. Čeprav svojci z razumevanjem prenesejo, da jih starejša, dementna oseba občasno ne prepozna, teže sprejemajo njeno nepripravljenost na stik z njihovo hišno živaljo.
Pri izkazovanju odpora do živali ne gre za odklanjanje konkretne živali, njenega videza in njenih navad, temveč za nepremagljiv strah. Starejši ljudje ga ne zmorejo premagovati na tak način, da se z živaljo znova in znova soočajo, saj z izkušnjami, ki si jih niso želeli, ne pridobivajo ustreznega zaupanja vase in v žival. Žival, ki je bila dementni osebi predstavljena kot znana, ima zanjo videz neznanega bitja in jo ogroža. Zaradi ponosa tak človek svojih stisk ne deli, njegovo nelagodje pa se iz trenutka v trenutek povečuje. Odklanjane sodelovanja za svojce pogosto ni sprejemljivo, znake nelagodja starejše osebe preprosto prezrejo in s spodbujanjem in s siljenjem k božanju, hranjenju in hvaljenju živali starejšo osebo pripravijo do tega, da se ukloni in sodeluje. Tudi žival pri tovrstnih dogodkih prav nič ne uživa, saj zaznava strah osebe, ki se je dotika. V stiku prevladuje nemir, zato ni mogoče predvideti, koliko časa bo žival mirno vztrajala v želenem položaju in na kakšen način se bo umaknila.
Žival je lahko ovira pri gibanju
Starejši ljudje, ki imajo težave s stabilnostjo in ravnotežjem, se med hojo težko izogibajo domači živali, zato je žival tista, ki se mora umikati. Žal pa so hišne živali kot enakopravni člani družine pomanjkljivo vzgajane. Večinoma so ljudje tisti, ki prestopajo pse ali mačke, da jih ne bi motili medtem ko ležijo sredi sobe. Do živali spoštljiv način sožitja je sicer prijeten, a prav nič praktičen ter za starejšega stanovalca celo nevaren. Ker starejša oseba in žival nista pozorni druga na drugo, lahko starejši človek nehote sede na žival, ki spi na kavču, ali pa se ob njo spotakne in jo pohodi. Poškodbe človeka v takih primerih samo še povečajo strah do živali. Približevanje družinske živali staremu, onemoglemu človeku ne sme biti nasilno. Bolj kot držanje živali v naročju učinkujejo stari albumi s fotografijami, kjer je prisoten tudi družinski pes, knjige o živalih in celo plišaste igrače v obliki živali. Vsi ti pripomočki lahko nudijo spomin na prijetne dogodke iz preteklosti, konkretna hišna žival pa v takem konceptu predstavlja most med preteklostjo in sedanjostjo.
