Lepota vedno ostane

Lepota vedno ostane

Prosti čas | jan. '11

Zdaj se večinoma zavijamo v tople šale in tudi snežna odeja je za naravo na obeh straneh vrtne ograje dobro varovalo pred najhujšim mrazom. Vsa lepota s tem sploh ni skrita, saj pozornega opazovalca pritegnejo prelesti ledenih kristalčkov in mnogih rastlinskih podrobnosti. Zatorej vse dobre želje za vrtnarski začetek v prosincu!

Ko si morebitni zamudniki šele zdaj voščimo srečo v prihajajočem letu, pogosto prikuka na dan skoraj talismanska simbolika dimnikarčka, pujska ali pikapolonice. Pikapolonice zanesljivo otrplo ždijo v svojem prezimovalnem zavetju in gotovo nam bodo tudi v tem letu priskočile na pomoč v bitki z listnimi ušmi. Zdaj pa naj kar lepo dremuckajo, dobro mislečim noseč srečo za vse leto. Enako počivajo tudi vse deteljice, razen odganjajočih gomoljčkov zajčje deteljice (Oxalis bowiei, O. tetraphylla), ki je priljubljena majhna lončnica. Kljub zimskemu času lepote ne bo zmanjkalo in z ivjem ovešen poganjek japonskega šipka je samo delček sezonske lepote, namig, da v prezeblosti prav prija požirek šipkovega čaja. Na prostem skoraj ne moremo prezreti zelenja in plodov božjega drevca, jerebike, brogovite, ognjenega trna, češminov in panešpljic. Vse to je na voljo vnetim pernatim pomočnikom, na tihem pa nam pripoveduje o pritajenem življenjskem vztrajanju, o zagotovilu, da se bodo ob otoplitvi prebudila semena in se bodo razprli drevesni popki.

 

Kalanhoje po cvetenju

Kot prav majhne ali nekoliko večje lončnice kalanhoje zacvetijo prav v času kratkega dne. Morda smo jih dobili pri vrtnarju ali v cvetličarni, še večje pa je veselje, če smo si rastlino vzgojili sami. To ni težko, le nekaj njenih osnovnih zahtev moramo upoštevati. Oskrba po cvetenju ni nepomembna, če želimo spet uživati v razprtju rdečih, škrlatnih, belih, rožnatih, rumenih ali oranžnih socvetij. So tudi sorte s polnjenimi cvetovi. Vse so pokončne zelike z gladkimi in svetlečimi, obenem pa nekoliko odebeljenimi in sočnimi listi. Po naravi cvetijo od februarja do maja, vrtnarji pa jih lahko podobno kot krizanteme z usmerjenim zatemnjevanjem pripravijo do cvetenja v vsakem letnem času. Kot izrazite kratkodnevnice v naravnih razmerah poleti ne bodo nikoli zacvetele. V mislih imam predvsem sorte iz najbolj priljubljene skupine, ki jih strokovno označujemo kot potomke vrste Kalanhoe blossfeldiana. Sorte s krajšimi peclji so namenjene izključno za lončno vzgojo, je pa tudi nekaj sort z dolgimi peclji, ki so primerne za rezano cvetje. Med cvetenjem naj bodo kalanhoje na toplem, nekako pri 20 stopinjah. Pozneje se odlično počutijo v hladnejšem, vendar po možnosti dobro osvetljenem okolju. Nekateri menijo, da se z njimi čez poletje ni vredno mučiti in zato odcvetele rastline romajo na kompost. Zeleni zagnanci pa jih vendarle lahko ohranjajo kar nekaj let, če jim po cvetenju privoščijo počitek. Pomladi pa je pravi čas tudi za razmnoževanje z vršnimi, stebelnimi ali listnimi potaknjenci. Ob omenjenih kalanhojah je še nekaj vrst, ki lahko zrastejo v kar postavne primerke, gojimo pa jih bodisi zaradi cvetja ali tudi samo zaradi dekorativnega in zanimivega listja.

 

Iglavci za živo mejo

Vrtna ograja je ob vseh vsakdanjih funkcionalnostih lahko tudi lepa. A živica iz lesnatih rastlin je bolj naravna kot kamnita, žičnata ali lesena ograja. Ko naj bi ograja okoli varovanega zemljišča preprečevala vstop nepovabljenim, to hitro in preprosto zagotovimo z najenostavnejšim žičnim pletivom v različnih izvedbah. Pri tem se raje odločamo za trajnejše aluminijevo pletivo kot za pocinkano ali plastificirano železo. Večina takih ograj pa ne zagotavlja optične osamljenosti, saj skozenj lahko prav vsakdo »gleda v tuj lonec«. V nasprotju s tem je živa meja ali živica ponavadi neprehodna in vidno zastirajoča. To posebej velja za živice iz zimzelenega rastlinja. V našem podnebju je sorazmerno majhna izbira zimzelenih listavcev, a najplemenitejši učinek dosežemo z božjim drevcem ali lovorikovcem. Tudi zelenika (Buxus) je uporabna, vendar je v rasti precej počasna. Zelo uporabni so nekateri iglavci. Še najslabša odločitev je smrekova živa meja, čeprav utegne biti zelo poceni. Celo v drevesnici vzgojene sadike bodičaste smreke (Picea pungens) za takšno rabo niso boljše kot v gozdu napuljene navadne smreke (P. abies), saj je takšno živico težko vzdrževati. Najhuje je, da temeljito pomlajene veje skorajda ne odženejo novih stranskih poganjkov.

V tem primeru so veliko bolj trdoživi kleki, ki jih po krivici in narobe imenujemo kar »ciprese«. Najcenejše so sadike navadnega kleka (Thuja occidentalis), ki pa pozimi zeleno barvo spremeni v rjavkasto. Tudi bogat nastavek plodov na starejših primerkih je za marsikoga moteč. Bistvena izboljšava navadnega kleka je sorta 'Smaragd', ki vse leto ostaja zelena in tudi redko semeni. Zaradi stebričaste rasti jo je laže oblikovati v živico s trapezastim presekom, sicer pa tako kot izhodiščna vrsta prenaša vsakršno obrezovanje in pomladitve. Kleki so kot osamelci precej kuštrave pojave, omenjena sorta pa ostaja vedno zbito prišiljena. Zelo zanimiva je še ena razlika med obema: če je na voljo žlahtnejši 'Smaragd', bo te rastline srnjad najprej obrala, navadni klek pa ostaja nedotaknjen. Divjad se v stiski loti tudi živice iz tise (Taxus baccata), ki ima kot okrasni iglavec same dobre lastnosti, vendar je za človeka izredno strupena in skoraj ne sodi v domači vrt.

 

Jermenka ali klivija

Vsaj prvo od obeh dveh imen si zlahka zapomnimo, ker so usnjeno gladki listi resnično podobni širokim jermenom. To ni prava čebulnica, ker so pri dnu pritlehnih listov čebule komaj zaznavne, zato pa so korenine mesnate in gosto vlaknate. V svoji domovini je trajnica, pri nas pa ni prezimno trdna in naj bi jo tudi pozimi ohranjali pri 10 stopinjah C. V takem okolju je lepa lončnica celo brez cvetja, kar nepogrešljiva pa je pomladi ali poleti s svojimi rumenimi, oranžnimi ali rdečimi cvetovi. Cvetličarji jih v zimskem in predpomladnem času ponujajo s cvetnimi nastavki ali z že razprtimi cvetovi. Govoricam o težavnosti rastline in nezanesljivem cvetenju ni treba nasedati, raje jim postrezimo s podobnim življenjskim ritmom, kakršnega so navajene še iz svoje južnoafriške domovine. Med cvetenjem in pozneje v rasti jih enakomerno zalivamo, stoječa mokrota pa je škodljiva. Gnojimo pomladi in poleti, a s koncem julija je rast v glavnem končana in gnojilni zalivki niso več potrebni. Prvotna vrsta (Clivia miniata) ima minijevo rdeče cvetove, vrtnarji pa so vzgojili tudi drugačne odtenke. Sredina cvetov je ponavadi svetlo oranžna do rumenkasto bela. Cvetne betve so 30 do 60 cm visoke in oprašeni cvetovi dorastejo v jagodaste plodove. Vzgoja iz semena je sicer možna, vendar je zamudna. Za domače potrebe je dovolj izdatno razmnoževanje z delitvijo. Pomladi pri večjih rastlinah stranske odrastke s koreninami vred odtrgamo in posadimo v kompostni substrat. Uporabimo lahko vsak poganjek, ki ima vsaj pet listov. Vsakoletno presajanje ni potrebno, kar bi lahko bilo celo moteče, saj se jermenka dobro počuti in zanesljivo cveti predvsem takrat, ko ima čas, da se razraste in ustali.

 

  • V odjugi in v toplini zimskih sončnih žarkov takšna filigranska lepota hitro izgine. Zato se je vredno potruditi in pomoliti nos izpod odeje še preden se ivje osuje. Zakaj ne bi vzeli s seboj še fotoaparata za dokumentacijo neponovljivosti?

 

  • Bližinski posnetek cvetov manj pogoste vrste kalanhoj razkriva zvončasto oblikovano barvitost, a še vedno so opazne razprte konice, ki kažejo na štiridelno zgradbo cveta. Zelo dobro so vidni tudi odebeljeni listi, ki rastline uvrščajo med sočnice. Iz vsakega odlomljenega lista pa je mogoče vzgojiti novo rastlino.

 

  • V zimi z obiljem snega so srne preskočile poškodovano žično ograjo v avtorjevem nasadu in so temeljito »vršičkale« tri osamele kleke (Thuja occidentalis 'Smaragd'), vendar so se v naslednjem poletju drevesa spet obrasla, čeprav se še dolgo pozna območje, kamor so segli lačni smrčki.

 

  • Jermenka je trpežna sobnica, ki redno cveti, če je ne presajamo prepogosto. Iz prvotne sorte (Clivia miniata) je vzgojenih več sort, a najbolj priljubljene so tiste z oranžnimi ali cinobrastimi cvetovi. Vzgoja iz semena je dolgotrajna, zato starejše rastline raje delimo. Poleti jih lahko prenesemo na vrt.

 


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media