Razklenimo notranje spone

Razklenimo notranje spone

Dobro počutje | jan. '11

Zakaj ženske pogosto prizadene osteoporoza, artroza ali podobna obolenja? Gre vzroke iskati v genih, pomanjkanju gibanja ali pa obolenja izhajajo iz naših potlačenih želja, nenehnih pritiskov in notranjih spon, ki se kopičijo leta in leta.

Tako namreč razmišlja Alenka Rebula, filozofinja in pesnica iz Trsta ter avtorica nekaterih knjižnih uspešnic (Globine, ki so nas rodile, Blagor ženskam, Sto obrazov notranje moči ...), ki o teh temah veliko predava po vsej Sloveniji. Predstavljamo vam povzetek njenega predavanja.

Že mladi ljudje imajo lahko zategnjene sklepe in ukrivljeno držo, že mlado telo je lahko kletka, v kateri je ujeta nesvobodna duša. Kaže, da so zlasti ženske, ki so bile strogo vzgojene, idealne kandidatke za obolenja, ki prizadenejo okostje in sklepe.

Omejenost v gibanju ustvarja tudi naša življenjska drža. Kronična vdanost, neutrudna vestnost, pekoč sram ob napakah, žrtvovanje … vse to ustvarja pritisk, ki traja in traja ter razjeda našo strukturo pokončne hoje skozi življenje. Bolj kot staranje nas ukrivlja odnos do sebe.

Skupina psihiatrov z inštituta Riza v Milanu meni, da je nevarnost za osteoporozo in artrozo povezana s pristajanjem na nesvobodo. Človeku vlada malik dolžnosti, ki mu ni mar za naše osebne potrebe in želje.

Koliko se počutimo neobremenjene v sklepih, koliko se sme naš vrat obračati in razgledovati po svetu in po možnostih, ki se nam ponujajo, koliko si upamo po novih poteh s trdnimi, a prožnimi koleni?

Koliko teže nosi naša hrbtenica, kaj vse smo ji naložili in kaj vse smo hrbtu prepovedali odložiti? Česa vsega nočemo občutiti? Katerih gibov si ne dovolimo?

Sklepi so centri zavesti, mesto, kjer doživljamo svoje premikanje v svetu, kosti pa opora samemu sebi, na katero naj bi se oprli. Ali pa se morda tudi drugi opirajo na nas, da se krivimo pod njihovo težo?

Življenjske drže ne smemo podcenjevati, ker gre za desetletja dolge vplive na organsko dogajanje.

Ljudje, ki trpijo za osteoporozo ali artrozo, naj bi pogledali vase in se vprašali:

?         Ali sem preveč odvisen od avtoritet, ki naj mi povedo, kaj je prav in kaj ne (in mi zato zbujajo hude občutke krivde, če delam kaj po svoje …)?

?         Ali skušam biti preveč zanesljiv, pokončen in neomajen v opravljanju svojih dolžnosti? Pogosto uporabljam glagol moram?

?         Ali imam nadzor nad seboj, ali moje notranje zahteve po popolnosti nikoli ne popustijo?

?         Ali se bojim biti drugačen, spontan (v izražanju, oblačenju, dejavnostih, ciljih …)?

?         Ali moja prepričanja in stališča držijo kot pribita?

 

Togi in krhki

Vsi poznamo znane metafore: da nam gre kaj do kosti, da nas zebe do kosti, da so mu pognali strah v kosti, da so nas zlomili ... povsod se pojavljajo ujetost, trpljenje in strtost. Tako se počutimo, če postanemo jetniki nečesa v sebi ali zunaj sebe.

To tudi pomeni, da se trdno držimo svojih shem, zakoličenih resnic, že davno sprejetih odločitev … in nikoli ne preverjamo, koliko so naša stališča še aktualna, še vedno v službi življenja in ljubezni. Odpor do sprememb je skrajno nezdrav, ker je celoten organizem v bistvu eno samo nenehno spreminjanje in pretočnost. Ta nepopustljivost (trenje, pritisk) na eni strani in prestrašena podredljivost (krhkost, osebna negotovost) nam sežeta … do kosti. Onemogočeni sta tako prožnost kot trdnost, kar ne preseneča. Vse živo v telesu in naravi ostaja odporno, trdno in vzdržljivo le, če je sveže in polno življenja …

Živa in zdrava kost je po svoji naravi lahka in zračna, elastična in odporna, nenehno se obnavlja. Potrebna je hrane, vode, zraka, premikanja … z eno besedo, potrebna je svobodnega, hranljivega življenja, v katerem dihamo s polnimi pljuči in živimo v odnosih, ki nas ne obremenjujejo in nas ne ustavljajo (in v katerih tudi mi nikogar ne ustavljamo in zaviramo s svojo togostjo in krhkostjo).

Kost je zgrajena iz votlin in prožnih obokov, polna je zraka, prostorna, lahka. Taka kost se ne zlomi hitro, vibrira in se varno prilagaja našim gibom. Z najmanjšo možno težo nosi skozi življenje našo osebnost, če ji pri tem pomagamo. Zdravo okostje bi lahko primerjali s protipotresnimi zgradbami, ki so ustvarjene tako, da se lahko prilagodijo sunkom, ne da bi se zrušile.

Nesvoboda pa ustvarja togost, ustavlja pretok živih sokov, da se izsušimo in okamenimo. Kamen pa se zdrobi. Živa rast, denimo drevo, se ne drobi, ampak živi, niha, se priklanja v vse smeri, raste z vedno novimi kolobarji v svojem deblu in se spreminja v vsakem letnem času.

 

Bolezen tudi kot pomoč

Ko se premikamo v zrela leta, se glasno zastavlja vprašanje svobode v novem obdobju. Ko so vsakodnevne obveznosti do otrok v glavnem mimo, se znajdemo pred vprašanjem: kam s svojim časom? Kateri cilji v življenju nas lahko poslej navdihujejo? Kaj čutimo v svoji globini, kaj še ni uresničeno in kaj želi živeti?

Če smo gluhi za želje našega bistva, se lahko sprožijo bolezni, ki nam bodo ponudile čistejši pogled nase in na druge, na bistveno in nebistveno. Lahko pa izbiramo krajše in lažje poti, lahko prisluhnemo tišini v sebi in vsemu neizgovorjenemu. Morda ni treba zboleti, da stopimo na pot sprememb. Če odgovorimo na klic življenja, nam bo telo pomagalo, saj je vedno na naši strani. Morda so mlade želje ostale daleč za nami, v pozabljenih sanjah, da nikoli nismo mogli biti otroci. Lahko se vrnejo, če odpremo vrata, in nas popeljejo ven, v svet, ki ga ne poznamo.

Glavno je, da se v zrelih letih ne začnemo zapirati in ožiti svojega sveta in se premikati v čedalje manjših krogih. Glavno je ustaviti hiranje. Odprimo se resnici o svoji drži in odnosu do sebe. Čeprav bodo spoznanja morda težka, bomo lahko sneli okove samoprevare.

Poiščimo, kar nam ogreje srce, kar prečisti naš pogled in nas povezuje z drugimi, in našli bomo vzgib, ki premakne ustavljeno življenje, življenje v okovih. Trdni v svojih kosteh in mehki v svojih sklepih lahko okušamo svobodo tudi v visoki starosti, če si pustimo živeti.

Nikoli ni prepozno, da razklenemo svoje notranje spone.


Vaši komentarji


© 2021 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media