Ne skrivajmo svojih čustev!
Čustva izražajo barvitost duševnega stanja, zato so lahko prijetna ali neprijetna. Najslabše pa je, če se pretvarjamo, saj naš sogovornik ne ve, kaj v resnici mislimo in čutimo. Zakaj nekateri ljudje vidno izražajo svoja čustva, drugi pa jih skrivajo?
Da kdo skriva svoja čustva, najbolj opazimo na obrazu in na togi telesni drži. Veselje, žalost, presenečenje, vznemirjenost, agresivnost, sovražnost, nevoščljivost taki ljudje skrbno skrivajo za ledeno obrazno masko. Ko jih pogledamo, nas kar zmrazi. Ponavadi mislimo, da so to čustveno hladni ljudje, ki tudi v medsebojnih odnosih ne biti pristni.
Svojih neprijetnih čustva seveda ni dobro izražati povsem navzven, ni pa tudi pošteno, če se pretvarjamo. V tem primeru namreč sogovornik ne ve, pri čem je.
Kaj so čustva?
Čustva so zelo pomembno duševno stanje človeka, ki se izraža v njegovem
- intimnem počutju;
- določenih spremembah telesnega stanja;
- zunanjem vedenju.
Čustva so barvitost duševnega stanja, ki je lahko prijetno (veselje, ponos, ljubezen itd.) ali neprijetno (strah, sram, odvratnost, sovražnost).
Na čustveno stanje se odziva vse telo in ne le »srce in možgani«, kot največkrat mislimo.
Ko človek doživlja močno čustveno razpoloženje, se smeji, je ljubezniv, pozoren, lahko pa je mrk, razdražen, aroganten, vase zaprt ali zaverovan vase, kar lahko opazi tudi okolica.
Izraz čustev na obrazu ni vselej zanesljiv kazalec razpoloženja. Nekateri ljudje se znajo zelo dobro pretvarjati. Kaj pomeni določen izraz na obrazu ali drža telesa, dokaj objektivno sklepamo šele iz celotne presoje, opazovanja in iz našega dosedanjega vedenja o človekovi osebnosti.
Pri vsem tem pa je treba upoštevati še vzgojo in tradicijo v javnem mnenju, ki človeku določa nenapisana pravila, kako se mora vesti v različnih čustvenih razpoloženjih, katera čustva sme pokazati in kdaj. Res pa je, kot pravi naš cenjeni psiholog prof. dr. Anton Trstenjak, »da živ človek lahko ponaredi svoja čustva tako, da jih na zunaj igra, toda le, kolikor jih prvotno že od znotraj izkuša in doživlja.«
Do nedavnega smo menili, da je na področju človekovih čustev psihologija že vse dognala in dorekla. Danes pa vemo, da bo treba opraviti še veliko raziskav.
Ali resnično izražamo svoja čustva?
Nekateri to zmorejo, veliko pa je takih, ki v kriznih trenutkih svoja čustva skrijejo in se pretvarjajo.
Številni psihologi in drugi strokovnjaki menijo, da so čustvene reakcije človeku položene že v zibelko. Toda ob tem ne smemo pozabiti, da se v življenju lahko naučimo svoja čustva tudi obvladovati.
Psihologi na hebrejski univerzi v Jeruzalemu so potrdili, da lahko svoja čustva usmerjamo tudi v preventivnem pomenu. Terapevti žalujočih menijo, da ni dobro takoj zatreti žalosti za izgubljenim človekom. Treba se je izdatno izjokati in tudi z besedami izraziti žalost. Žalovanje traja določen čas, ki pa ni lahek. A solze blažijo duševno bolečino.
Vedeti pa moramo, da smo ljudje zelo različni. Zavoljo različnih vzrokov veliko ljudi ne more ali ne zna pokazati prijetnih, spoštljivih čustev do sočloveka, predvsem do bližnjega.
Nedavno tega mi je 76-letna znanka potožila: »Zelo pogrešam nežne pozornosti moža. Pred leti je bil drugačen. Želim si, da bi me nežno objel in včasih tudi pohvalil. Pogosto se mu skušam približati z nežnim dotikom, pa me odrine in pikro pripomni: ne bodi otročja. To me boli.«
Kar nekaj je takih med nami, ki svojih čustev ne znajo pristno izraziti.
Psiholog James Gross iz standfortske univerze pravi: »Če naš sogovornik svojih čustev ne izkazuje pristno, pač pa narejeno, se ob njem počutimo nesprejete. Njegov čustveni hlad nas odbija, nekako otopi.«
Prav tako nas odbija tudi prilizovanje in leporečno besedičenje. To kaj hitro zaznamo iz njegove obrazne mimike in toge drži telesa. Bodimo pozorni na to in manj bo razočaranj.
Čustva ne lažejo, če znamo opazovati človeka v vsej njegovi celovitosti.
