Pogosto spregledana depresija
Depresija in samomorilno vedenje nista naravni sopotnici staranja, a se z depresivnimi motnjami srečuje kakih 10 odstotkov starejših, po nekaterih ocenah celo enkrat več. O pravih številkah je težko govoriti, saj rezultati raziskav kažejo, da naj bi bilo med starejšimi ljudmi, ki so zboleli za depresivno motnjo, prepoznanih in ustrezno zdravljenih manj kot 20 odstotkov.
Prepoznavanje depresije namreč ovirajo druge telesne težave in kronične bolezni, bolniki pogosto tožijo o bolečinah, utrujenosti, prebavnih motnjah, ki nekako prekrijejo duševne težave. Drugi spet teh težav niti ne omenjajo, bodisi zato, ker menijo, da sodijo »k letom«, bodisi zato, ker si jih nočejo priznati, saj je depresija v družbi še vedno stigmatizirana.
Neprepoznana in nezdravljena depresija pa izrazito slabša kakovost življenja in je najpomembnejši dejavnik tveganja za razvoj samomorilnega vedenja. Žal je prav v Sloveniji stopnja umrljivosti zaradi samomora po 65. letu zelo visoka, celo med najvišjimi v svetu. Ob tem pa kažejo študije, da je imela večina oseb v mesecu ali celo tednu pred samomorom pogostejši stik s svojim zdravnikom v primerjavi z osebami, ki niso storile samomora.
Zato je Inštitut za varovanje zdravja RS (IVZ) skupaj s sodelavci z Univerze na Primorskem, Psihiatrične klinike Ljubljana in Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani ter s podporo Mestne občine Ljubljana izdal priročnik z naslovom Spregovorimo o depresiji in samomoru med starejšimi. V njem so predstavljeni načini odkrivanja in zdravljenja depresije ter samomorilnega vedenja med starejšimi, dodani so vprašalniki za laže prepoznavanje znakov, opisani dejavniki tveganja ter konkretni primeri ambulantne obravnave bolnikov.
Skoraj tretjina vseh bolnikov pri splošnih zdravnikih je starejših od 64 let, zato je priročnik dobrodošel zlasti zdravnikom družinske medicine, ki imajo odločilno vlogo pri preprečevanju, prepoznavanju in zdravljenju duševnih težav.
V priročniku so tudi napotki in informacije, kje lahko starejši človek v stiski najde dodatno oporo in pomoč. Navedeni so svetovalni telefoni, naslovi centrov za socialno delo, nevladnih organizacij, svetovalnic za psihoterapevtsko pomoč. Priročnik je dostopen v elektronski obliki na spletni strani www.ivz.si.
