Usoda pokojninske reforme ?
Kaj bo z novim pokojninskim zakonom (ZPIZ-2), še ni jasno, čeprav ga je državni zbor že sprejel. Vendar pa je o njem razpravljal tudi državni svet in sprejel odložilni veto. In če ga bodo nato poslanci vendarle vnovič sprejeli, je že napovedan referendum o njem; predlagala ga je Zveza svobodnih sindikatov in v ta namen že zbrala zadostno število podpisov.
Razprava o pokojninski reformi je trajala več kot eno leto. Kdor je prisluhnil argumentom, da je nujno potrebna, ob zadnjih dogodkih ne more ostati »hladnokrven«. Kot je znano, so svoja stališča do te reforme izrekli tudi upokojenci. Zanimivo je, da so se v javni razpravi praviloma poenotili o tem, da je reforma potrebna in nujna. Z njo namreč želimo doseči dva glavna cilja, to je zagotoviti dostojne pokojnine za vse upokojene generacije (zdajšnjo in prihodnje) ter dolgoročno stabilnost pokojninske blagajne. Kako ta dva cilja doseči, pa pogledi niso bili povsem enotni.
Ugotovimo lahko, da so pri nekaterih prevladovali predvsem interesi posameznih interesnih skupin, ne da bi v zadostni meri upoštevali, kaj reforma pomeni za vse generacije. Menim, da je treba reformo presojati s stališča, kaj pomeni za slehernega državljana. Biti državotvoren pomeni preseči svoje osebne ali skupinske interese. Če bi se vsi potrudili tako presojati predlagane rešitve, bi prav gotovo našli skupen jezik. Treba se je zavedati, da reforme ne pogojujejo zdajšnje težavne ekonomsko-finančne razmere, temveč predvsem dejstvo, da se prebivalstvo naše države stara in je torej reforma nujna zaradi demografskih sprememb. Tem spremembam po vsej Evropi prilagajajo pokojninske sisteme in razumljivo je, da mora tudi naša družba pravočasno ukrepati.
Sama sem in bom podpirala reformo na tem področju. Zato si želim, da bi bil pri prihodnjih spremembah bolj konstruktiven dialog najbolj odločilnih dejavnikov, kot je bil doslej.
