Prostovoljstvo je vendar vrednota

Prostovoljstvo je vendar vrednota

Zgodbe | jan. '11

Letos, ko praznujemo evropsko leto prostovoljstva, bomo prostovoljkam in prostovoljcem namenili več pozornosti, kot so je vajeni. Prostovoljsko delo je bila namreč od nekdaj bolj ali manj osebna odločitev posameznikov, čeprav zaradi vse večjih stisk ljudi postaja tudi vse bolj potrebna dejavnost. Tudi to je dokaz, da se civilna družba hitreje in bolje odziva na potrebe najbolj ranljivih skupin v družbi.

O pomenu in promociji prostovoljstva ter o težko pričakovanih (in potrebnih) zakonskih podlagah zanj smo se pogovarjali s Terezo Novak, izvršno direktorico Slovenske filantropije, združenja za promocijo prostovoljstva.

V poslanici ob mednarodnem dnevu prostovoljstva (5. december) ste med drugim zapisali »Prostovoljstvo je sestavina socialnega kapitala, ki je odločilnega pomena za dogajanja, vrednote in dobrobit skupnosti.« Kaj to pravzaprav pomeni?

Govorimo o prostovoljstvu v pomenu dopolnjevanja socialne države. Prostovoljci lahko vskočijo tam, kjer država s svojimi socialnimi institucijami še ni navzoča ali ni dovolj prisotna, se pa lahko z dodatnim angažiranjem razmere bistveno izboljšajo. Na ta način prostovoljci pripomorejo tudi k varnejšemu življenju ljudi, odrinjenih na rob družbe. 

 

Slovenija ima dolgoletno tradicijo prostovoljstva. Ali to še drži?

Pred leti, ko sem začela delati v Slovenski filantropiji, je bilo za mnoge nekdanje socialistične države značilno, da so prostovoljstvo ljudje povezovali s kolektivizmom, z udarniškim delom, z nečim, kar ni moderno. To se je na določen način zgodilo tudi pri nas.

Zadnja leta pa se število tistih, ki vstopajo v organizirano prostovoljstvo, spet povečuje. Povsod po Evropi to spodbujajo, še posebej med mladimi ljudmi. Starejši čedalje bolj ugotavljajo, da bodo morali stvari vzeti v svoje roke, če bodo želeli kaj urediti. Pa tudi gospodarska kriza na določen način spodbuja prostovoljstvo. Ko se enkrat zavemo, da stvari niso kar same po sebi umevne, se marsikdo zamisli nad tem, da bo moral tudi sam kaj storiti. Zdi se mi, da se to zavedanje spet prebuja. Res pa se le malokateri politik ali javna oseba pohvali s tem, da je prostovoljec.

 

Pa je prostovoljec res lahko vsak?

Prostovoljec je lahko vsak, ni pa vsako delo primerno za vsakogar. Seveda pa je prostovoljstvo tako kot druge oblike angažiranja odgovorno početje in zato je treba upoštevati pravila igre. Včasih so zelo preprosta, pri bolj komplicirani aktivnosti pa zahtevnejša. V Sloveniji skušamo uvesti prakso, da ljudje, ki vstopajo v organizirano prostovoljstvo, opravijo uvodno usposabljanje, ki jih pripravi na določene posebnosti. Ugotavljamo namreč, da usposabljanje pripomore k lažji odločitvi, kakšno delo je za koga primerno, kar je odločilnega pomena za zadovoljstvo ob prostovoljskem delu. To mora biti izpopolnjujoče, verjetno si nihče ne želi še dodatne, izčrpavajoče zaposlitve, kjer samo veliko vlaga, dobi pa povrnjeno malo ali nič.

Pomoč med člani družine ali skrb za otroke in vnuke, tudi za starejše je dobrodošla, celo nujno potrebna. Smiselno je tudi, da jo uvrščamo med kazalce družbene blaginje kot dokaz, kaj vse naredimo v družbi. Vendar to ni prostovoljstvo, o katerem govorimo. 

 

Najpogosteje povezujemo prostovoljstvo z nevladnimi ustanovami ...

Večina prostovoljstva se res razvija zunaj vladnih institucij, tudi v javnih zavodih. Prostovoljci so v bolnišnicah, šolah, domovih za starejše občane in povsod drugje, čeprav ne govorimo o prostovoljstvu. Ljudje si preprosto med seboj pomagajo. Tega je pri nas res veliko, še posebej v ruralnem okolju je medsosedska pomoč zelo živa. Smiselno pa je, da vzpostavimo prostovoljstvo kot organizirano obliko dela, saj se lahko potem vključi vanj še več ljudi. Pri nas počasi vzpostavljamo sistem, v katerem bo država spet ustrezno vrednotila in cenila prostovoljsko delo.

 

Se vam ne zdi, da se včasih država preveč zanaša na civilno družbo, zlasti tedaj, ko gre za ranljive skupine prebivalcev?

Prav je, da civilna družba opozarja na stvari, ki bi jih bilo treba urediti, a urediti jih mora država. Pogosto se stvari ne premaknejo, kvečjemu še kaj preložimo na civilno družbo. Tipičen primer je ambulanta za ljudi brez urejenega zdravstvenega zavarovanja, ki jo je skupaj s partnerji ustanovila Slovenska filantropija. Že šest let odlično dela, veliko je zdravnikov prostovoljcev, kar je čudovito, a čedalje več je tudi oseb brez zavarovanja. Veljalo bi razmisliti, kako v zdravstveni sistem umestiti ljudi, ki ostanejo brez osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Zdaj pa se dogaja, da napotnice, s katerimi zdravniki prostovoljci pošiljajo bolnike iz te ambulante na nujna zdravljenja, ministrstvo za zdravstvo celo zavrača. A to je širši problem. V naši državi ni pravega dialoga, ni partnerstva med vlado in civilno družbo, ki jo predstavljajo nevladne organizacije, in zato tudi stvari niso urejene. Nevladne organizacije vse prevečkrat obravnavamo kot poceni servis, kar pa ne smejo biti. Če nevladne organizacije ves čas opozarjamo na določen problem, bi ga vladna stran nekako morala reševati. Namesto tega pa smo kot dva svetova, ki stvari prelagata drug na drugega.

 

Si zato tako zelo prizadevate za zagovorništvo?

Seveda moramo biti prostovoljci v humanitarnih organizacijah in moramo blažiti stiske, do katerih je že prišlo. Pri tem je zelo pomembna in neprecenljiva vloga prostovoljcev. Še več dela pa je treba vložiti v to, da preprečimo nastanek novih stisk.

Zato mislim, da je treba podpirati prostovoljstvo kot zagovorništvo človekovih pravic na vseh ravneh. Da se vključijo prostovoljci takrat, ko se pojavi določena družbena skupina, ki potrebuje pomoč ali ko zaradi kakršnihkoli okoliščin postane ogrožena. Poskrbeti bi morali, da ogroženih skupin ne bomo izpuščali iz zakonov in da jih bomo obravnavali prednostno.

Prostovoljstvo pa je na enak način pomembno na drugih področjih, kot so skrb za okolje, za druga živa bitja itd. Sicer pa drugače tudi ne gre - vsi živimo v enem svetu.

 

Kakšno vlogo ima Slovenska filantropija pri širjenju prostovoljstva?

Delujemo kot nacionalna mreža in povezujemo blizu 650 različnih organizacij, ki v svoje delovanje vključujejo prostovoljce. Imamo kar dober pregled nad tem, kar se dogaja na področju prostovoljstva. Tudi ljudje, ki se želijo ukvarjati s prostovoljstvom, hitro najdejo organizacijo, ki jim najbolj ustreza. Skrbimo za usposabljanje in izobraževanje, promoviramo prostovoljske dejavnosti na nacionalni ravni, posameznim organizacijam nudimo sistemsko podporo za opravljanje prostovoljstva (obrazci ipd ...).

Uresničujemo pa tudi številne projekte, v katere vključujemo prostovoljce. Skušamo se odzivati na potrebe v družbi. V zadnjem času smo se intenzivno lotili zagovorništva migrantskih delavcev. Prav v tem primeru se lahko vključi toliko prostovoljcev, kot je delavcev, ki so jim kršene pravice.

 

Koliko lahko k širitvi prostovoljstva pripomorejo ambasadorji prostovoljstva?

Že pred dvema letoma smo za ambasadorja prostovoljstva imenovali Barbaro Miklič Türk in Boštjana Kluna. Pomembno je, da prostovoljstvo promovirajo ljudje, ki drugim pomenijo vzor - in oba sta naravnost idealna ambasadorja. Prav tako kot vsi ambasadorji, ki bodo še dodatno promovirali prostovoljstvo v evropskem letu prostovoljstva. To so Anton Koren, Petra Matos, Anica Mikuš Kos, Darko Nikolovski, Vlasta Nusdorfer, Magdalena Strmšek in Živa Vadnov. Vsak izmed njih počne stvari, ki so za družbo pomembne, in vsi so tudi sami prostovoljci. Mislim, da je zelo pomembno pokazati, da prostovoljstvo ni nekaj kar počnejo ljudje, ki ne vedo, kaj bi sami s sabo, pač pa prav nasprotno.

 

V Filantropiji tečejo tudi uspešni medgeneracijski projekti.

Že pred leti smo ugotovili, da je na različnih področjih smiselno spodbujati prostovoljstvo. Veliko smo delali s šolami in tudi s starejšimi in bilo je logično, da oboje združimo. V projektu Sadeži družbe sistematično povezujemo šole in organizacije, ki sodelujejo s starejšimi, najpogosteje so to društva upokojencev.

Nato smo se odločili še za medgeneracijski center in v Murski Soboti že poldrugo leto deluje hiša Sadeži družbe. Center je namenjen srečevanju, skupnemu ustvarjanju ter izmenjavi izkušenj in druženju starejše in mlajše generacije prostovoljcev. Prve ugotovitve so zelo zanimive in kažejo na to, da je smiselno vlagati v medgeneracijsko sodelovanje. Projekt se je pokazal za dobrega in želimo ga razvijati še naprej. Po zgledu te hiše je drugje po Sloveniji nastalo še nekaj podobnih centrov, načrtujemo jih še več, je pa to odvisno od podpore države in lokalnih skupnosti.

 

Kot kažejo številne dejavnosti, ki potekajo v hiši Sadeži družbe, je projekt uspešen?

Metoda dela v hiši je, da se od začetka do konca vse generacije dogovarjajo skupaj. Ne gre za to, da ena generacija povabi drugo, pač pa za to, da ves čas sodelujejo skupaj; tudi programski odbor je sestavljen iz mlajših in starejših članov. Pravzaprav gre za večgeneracijsko soustvarjanje. Projekt, ki ga financira Norveška, sicer še ni končan. Do aprila moramo ustanoviti tudi socialno podjetje. Ljudje, ki sodelujejo v delavnicah in v drugih dejavnostih, so našli kar nekaj izdelkov, ki bi jih lahko tudi tržili. Razmišljamo tudi o določenih storitvah, ki bi jih lahko ponudili s pomočjo svojih programov. Zdaj moramo skupaj z občino in drugimi organizacijami to proučiti.

Smisel prostovoljstva je seveda v tem, da ustvarjamo socialne mreže, da se vključujejo različne generacije; in dobro je, da se iz tega razvije še kaj več, denimo socialno podjetje. Verjetno bo treba v prihodnje razmišljati o odpiranju delovnih mest.

 

POTREBEN, A ZAPLETEN ZAKON

Kako je po vašem mnenju cenjeno prostovoljstvo v naši družbi?

Na nacionalni ravni nimamo še nobene študije o prostovoljstvu, koliko je pravzaprav prostovoljcev in tudi ne, koliko pomeni njihovo delo ... Govorimo bolj ali manj le o ocenah. Vendar pa je smiselno razmišljati o določenih bonitetah za ljudi, ki vlagajo v skupnost več kot drugi, problem je tudi zavarovanje, saj je prostovoljce treba zavarovati, da bodo vstopali tudi v taka dela, kjer je to lahko problem.

Seveda je razvoj prostovoljstva in posameznih projektov zelo odvisen od sodelovanja in naklonjenosti lokalnega okolja. Še vedno veliko občin za to nameni zelo malo ali nič sredstev. Tudi na nacionalni ravni veliko več govorimo, kot pa potem v resnici delamo na tem.

 

Kar seveda potrjuje tudi dolgotrajna pot do zakona o prostovoljstvu ...

Res je, intenzivna prizadevanja za zakon so trajala vse od leta 2004. Zdaj je zakon v fazi medstrankarskega dogovarjanja. Po načrtih naj bi ga sprejeli spomladi letos.

 

Kaj pričakujete od zakona?

Zakon je potreben za to, da prostovoljstvo umestimo v naš pravni prostor, da začnemo o tem več govoriti, da to dejavnost vključimo še v druge zakone. Pa tudi za to, da bi se vključevalo več ljudi v nevladne organizacije, da bi lahko več zaposlovali in nudili boljši servis. Zagotovo se bodo še pokazale težave; take izkušnje imajo tudi v sosednjih državah, kjer so sprejeli podobne zakone. Je pa zakon vsaj podlaga za to, da laže organiziramo prostovoljstvo. Problem pa bo nastal, če se bo izkazalo, da zakon ne spodbuja prostovoljstva, pač pa ga celo zavira. Vendar mislim, da temu ne bo tako.

 

Kako pa ste zadovoljni s predlaganimi zakonskimi rešitvami?

Po novem bodo imele prostovoljske organizacije veliko dela z zbiranjem in spremljanjem podatkov. Poleg tega je zakon po mojem mnenju malce zapleteno napisan. Predstavniki nevladnih organizacij smo sicer predlagali bistveno drugačen, razumljivejši zakon, a je doživel korenito, tudi slogovno spremembo.

Vseeno pa zakon prinaša nekaj novosti, ki smo si jih želeli. Tako uvaja, denimo, povračilo za stroške, pa državno nagrado, možnost sofinanciranja nacionalnih projektov v obliki ovrednotenega prostovoljskega dela. Vse to je pozitivno za prostovoljske organizacije.

Je pa treba hkrati razmišljati, kako spodbujati zaposlovanje v nevladnih, prostovoljskih organizacijah. To se morda še malo nenavadno sliši, vendar je zelo pomembno, da za dobro organizacijo prostovoljstva skrbi profesionalni kader. Dolgoročno je to pametna naložba in na to sva tudi opozarjali predstavnici nevladnih organizacij, ki sva sodelovali v medresorski skupini za pripravo zakona. Razvoj prostovoljstva bi moral po tej poti. To lahko ponudi nova delovna mesta, kar je pomembno v zdajšnjih razmerah. 

 

Menda so v Nemčiji uvedli denarne nagrade za prostovoljce. Nagrado dobijo za določeno število ur prostovoljskega dela. Kaj menite o tem?

Sama sem proti tovrstnemu nagrajevanju, čeprav mislim, da na tem področju ne smemo biti preveč togi. Poskrbeti moramo, da prostovoljci poleg svojega časa in znanja ne bodo vlagali še svojega denarja. Bolj kot s plačilom pa se mi zdi smiselno prostovoljce, zlasti mlade, motivirati s tem, da gredo v tabore, da se udeležujejo prostovoljskih projektov v tujini in podobno. To je dobra naložba za njihovo prihodnost. Motivacija je potrebna, zato je dobrodošlo, denimo, priznanje občine ali župana, pa kaka boniteta za prostovoljce prav tako …

Pred leti smo imeli možnost podeliti nagrado prostovoljcu, kar je bilo enostavneje kot za vsako pot pisati potni nalog itd. To možnost smo odpravili z zakonom o dohodnini. Novi zakon predvideva povračilo stroškov prostovoljcu pa tudi določen pavšalni znesek, ki ga ni treba dokumentirati z računi, kar se mi zdi prav. Včasih namreč to preprosto ni mogoče; lahko gre za obrabo sredstev, ki jih prostovoljec uporablja pri opravljanju prostovoljstva itd. Je pa znesek dokaj majhen in nič ne bi bilo narobe, če bi zakon dovoljeval višji znesek, a se s pisci zakona ni dalo dogovoriti. Tudi v tem se kaže stanje v naši državi. Namesto da bi sprejemali dogovore, ki temeljijo na predvidenem poštenem delu, na vsakem koraku predvidevamo izkoriščanje in zlorabljanje. Mislim pa, da razmere jasno kažejo, kje je izkoriščanje največje, zagotovo pa to ni v prostovoljskem sektorju. 

 

Katere določbe zakona bi še lahko omenili?

Za prostovoljstvo v Sloveniji se mi zdi zelo pozitivno uvajanje državne nagrade,

nekako po zgledu Prešernove nagrade. S tem bo prostovoljstvo postalo bolj cenjena dejavnost v družbi.

Po zakonu javni zavodi, kar so centri za socialno delo, bolnišnice, šole ..., ne morejo biti prostovoljske organizacije, lahko pa opravljajo prostovoljske programe.  Marsikateri javni zavod že zdaj sam pridobiva ljudi za prostovoljske  programe, ki potekajo pri  njih. Po novem zakonu bo posrednik med javnimi zavodi in prostovoljci nevladna organizacija. Videli bomo, kako se bo to obneslo. Sodelovanje že obstaja, skupaj usposabljamo prostovoljce in podobno.

Žal pa zakon ne zagotavlja  zavarovanja za prostovoljce. Naša naloga bo, da se po uveljavitvi zakona dogovorimo o posebnih oblikah zavarovanja za potrebe prostovoljskih organizacij.

 

Leto 2011 je evropsko leto prostovoljstva. Kako ga lahko "izkoristimo"?

No, če pogledamo, kako je minilo leto boja proti revščini in socialni izključenosti, si ne obetam veliko. Lani smo samo malo več revščine spoznali od blizu.

Smiselno bi bilo predstaviti dobre prakse s področja prostovoljstva, da to ni le eden od načinov, kako lahko pomagamo državi. Če se bomo šli prostovoljstvo samo zato, da ohranjamo razmere takšne, kakršna so, ne bomo dosegli prav velikega napredka. Prizadevati si moramo, da bomo tudi kaj rešili, izboljšali. Prostovoljstvo je tudi to, da zahtevamo, naj država deluje na tak način, da torej zadeve izboljšuje. Mi pa se bomo trudili, da se bo v prostovoljstvo vključilo še več ljudi; na tak način bomo bolj glasni pri opozarjanju na napake, ki nastajajo, in tudi pri njihovem odpravljanju.

 

Slovenska filantropija, združenje za promocijo prostovoljstva je humanitarna organizacija, ki deluje od leta 1992. Njena osrednja dejavnost je promocija prostovoljstva, sicer pa pomaga beguncem, otrokom in mladim migrantom, brezdomcem in drugim osebam brez zdravstvenega zavarovanja pri zagotavljanju zdravstvenih storitev, opravlja zagovorništvo pravic migrantskih delavcev ...

Če želite postati prostovoljka ali prostovoljec, lahko dobite informacije na spletni strani www.prostovoljstvo.org, ali pa se oglasite na sedežu Slovenske filantropije, na Poljanski 12 v Ljubljani, telefonska številka: 01 430 12 88 ali 01 433 40 24.


Vaši komentarji


© 2020 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media