Legende: Andrej Lenič

Zgodbe | jan. '11

Med tremi brati, ki so se rodili Leničevima, je Andrej najmlajši. Starejša Tomaž in Janez sta ugledna poslovneža, njemu pa so vile rojenice v zibel položile ljubezen do glasbe, ki ni ugasnila niti zdaj, ko se je glasbeni urednik Radia Slovenija pred nedavnim upokojil.

Med slikami iz otroštva sta mu dve še posebno ljubi. To so spomini na sankanje z ljubljanskega Rožnega hriba, ko je raje zamižal, namesto da bi na koncu Francoske zaviral in ga je ustavilo nič kaj prijazno deblo mogočnega drevesa.

In potem potica, ki jo je spekla njegova stara mama. Posebej in samo zanj čisto majhno potičko.

Z novo družinsko pridobitvijo, z radijskim aparatom, pa je bila usoda rosno mladega Andreja tako rekoč zapečatena. Glasbo, ki jo je v njegov dom prinašala ta čarobna škatla, je srkal, dobesedno požiral in sanjal, kako bo nekoč sam tisti, ki bo izbiral muziko in ustvarjal glasbene oddaje.

Pot na takratni Radio Ljubljana ga je vodila prek Gradišča, kjer sta domovala Pavliha in Antena. Po maturi na bežigrajski gimnaziji je za Anteno pisal intervjuje s takratnimi glasbenimi velikani, tudi z Jožetom Privškom in Predragom Gojkovićem. Ko pa so ga poslali poročat o dogajanjih na jugoslovanskem jazz festivalu, sta njegovo navdušenje in vedenje o zabavno glasbeni sceni padla v oko tudi takratnim urednikom na ljubljanskem radiu.

»Po dveh letih honorarnega dela so me leta 1970 postavili za glasbenega urednika. Ha, kaj lepšega se mi ni moglo zgoditi, saj so se tako uresničile moje mladostne sanje.«

Popularni rock je cenil, toda občudoval je jazz, Luisa Armstronga, velike plesne orkestre, njihove soliste in pevce.

»Začel sem z glasbenimi opremami in z asistiranji pri večjih oddajah. Če je bila osrednja tema lepo zapečena žemlja, sem jo na željo avtorja oddaje opremil z dobro pekovsko glasbo. Pri vsaki radijski oddaji sodeluje kar nekaj ljudi in šele nabor vseh teh avtorskih kreacij je na koncu prinese veselje in zadovoljstvo nam, ki smo oddajo naredili, in poslušalcem, ki jo poslušajo.«

Andrej Lenič se z veliko nostalgije in spoštovanja spominja festivalov Slovenska popevka. Od leta 1970 je čisto od blizu spremljal dogajanja v slovenski zabavni glasbi.

»V tistih časi so glasbo pisali geniji. Naj omenim samo Jožeta Privška, Mojmira Sepeta, Jureta Robežnika, Bojana Adamiča, Boruta Lesjaka, Maria Rijavca, Urbana Kodra in še mnogo drugih. Besedila so pisali pesniki Gregor Strniša, Janez Menart, Elza Budau, Kajetan Kovič, Lojze Kovačič, Miroslav Košuta, Dušan Velkavrh. Tudi pevci so bili izjemni. Na Radiu Ljubljana je delovala strokovna komisija, ki je vsa prispela besedila, še preden so jih v roke dobili skladatelji, ocenila in presodila, ali so primerna ali pa jih bodo zavrgli. To so bili radijski uredniki France Vurnik, Ciril Stani in Branko Šömen. V tistih časih so bili to gospodje z velikimi začetnicami. Za moj okus je najlepše besedilo pesmi »Samo nasmeh je bolj grenak«, ki ga je Elza Budau napisala Ditki Haberl. Radio Ljubljana je bil velik vzor in učitelj zborne izreke in tudi sicer govorjene in »zapete« slovenščine. Ob poplavi komercialnih radijskih in televizijskih postaj pa zdajšnji nevedni lastniki in uredniki dovoljujejo grozljive glasbene zmazke. In namesto da bi bila RTV Slovenija s svojo kakovostjo jezika in glasbenim izborom drugim za zgled, še sama veselo skrbi za poneumljanje odjemalcev električnega toka.«

V zrelih uredniških letih je Andrej Lenič skrbel za glasbo najbolj poslušanih in najbolj popularnih oddaj. V nedeljo zvečer z nedosegljivim Marjanom Kraljem, Melodije po pošti in Val 202 so bile z njegovim glasbenim urednikovanjem še boljše in še bolj poslušane. Tudi če Andreja na začetku oddaje niso predstavili, je bilo večini poslušalcev že po nekaj skladbah jasno, da poslušajo žlahten nabor zabavne glasbe, ki ga je pripravil prav on.

»Imel sem srečo, da sem bil lahko sopotnik takih ljudi, kot so bili na primer Milan Mihelič, Nino Robić, Mirko Bogataj, Lojze Kožar in še mnogi drugi. Sami izjemni ljudje, kolegi in uredniki. V tistih časih sem komaj čakal jutra, da sem lahko odšel v službo, zadnjih nekaj let pa, da bom lahko odšel domov.«

Še ene sanje so se Andreju uresničile! Sanje o samostojni Sloveniji.

»Res je, krasno je, da smo na svojem. Čeprav ne razumem tistih, ki danes pljuvajo po vsem, kar je bilo pred letom 1991. Res da smo bili javni zavod in neposredno pod političnim pokrovom, pa se to vsaj pri mojem delu ni poznalo. Tudi teh novodobnih urednic in urednikov, ki mislijo, da se je vse skupaj začelo šele z njimi, nikoli nisem dobro prenašal.«

Čisto dobro se »upokojenstva« še ni navadil. Tudi glasbo še vedno izbira, žal le za enega izmed manjših radiev.